Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Goran Potočnik Černe: Kulturni genocid: nekdo, ki nekdo že je, postane nihče

Sodobnost / Uncategorized  / Goran Potočnik Černe: Kulturni genocid: nekdo, ki nekdo že je, postane nihče

Goran Potočnik Černe: Kulturni genocid: nekdo, ki nekdo že je, postane nihče

Zadnji ledeni lovci, film Jureta Breceljnika in Rožleta Bregarja.

Produkcija: Film IT.

Koproducenti: RTV Slovenija, Studio ritem, Vizualist.

Slovenija, 2017.

 

Zadnji ledeni lovci je film, ki ga je zasnoval fotograf in režiser dokumentarnih filmov Jure Breceljnik. Po njegovi nepričakovani in nenadni smrti (na začetka snemanja filma junija 2015) je dokončanje filma obviselo v zraku. A ekipa produkcijske hiše Film IT se je odločila in projekt nadaljevala v idejni in vsebinski smeri, kot si ju je zamislil Jure Breceljnik. Režijo je prevzel snemalec Rožle Bregar (znan po snemanjih v odročnih, divjih krajih in ekstremnih razmerah), saj je z Breceljnikom sodeloval pri raziskavi za film, vodenje celotnega projekta pa je prevzela Natalija Gros, nekdanja vrhunska športna plezalka, Breceljnikova življenjska sopotnica in njegova ‘prva’ muza. A kot je bilo večkrat poudarjeno, filma ne bi bilo brez velikega elana in notranjega pogona celotnega tima, ki je film postavil na noge in ga dokončal. Film Zadnji ledeni lovci je bil premiero prikazan 14. februarja v ljubljanski Kinoteki kot zadnji v retrospektivi Lovec podob, ki je bila posvečena filmski zapuščini Jureta Breceljnika. Zadnji ledeni lovci je tako njegov zadnji (posthumno dokončan in prikazan) film. (Na papirju obstaja še scenaristična ideja za celovečerni igrani film Kolo o ljubezenski zgodbi iz časa koliščarjev, ‘naših’ barjanskih lovcev.)

Breceljnik je z umetniškimi podjemi pokazal na eni strani posluh in sposobnost vpogleda v ljudi v ekstremnih okoliščinah, na drugi pa strast do neukrotljive in divje narave, vizualno ovekovečene v presunljivih posnetkih. (V tem sta si bila ‘filozofsko’ zelo blizu z Rožletom Bregarjem.) Tako introspekcijo v soljudi kot izbiranje pravega, najprimernejšega pogleda na naravo in v njo je oblikoval in nadgradil na Praški akademiji za film in fotografijo (FAMU), kjer je študiral fotografijo (analogna fotografija), izbrusil pa jo je z delom svobodnega fotografa doma in v tujini. Udejstvoval se je tako na področju umetniške kot tudi komercialne fotografije – če je ta delitev pri vrhunskih fotografih sploh na mestu. Njegove fotografije je bilo moč videti na številnih razstavah, tudi v Musée de l’Elysée v Lozani. Leta 1998 je v domačem okolju prejel Emzinovo nagrado za fotografa leta. V galeriji Fokus v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani je kot kustos organiziral razstave domačih in tujih avtorjev. Veliko časa je posvečal modni fotografiji in sodeloval z različnimi naročniki (med njimi so bili Cosmopolitan, LA modeli, Baloon, Mura, Lisca), kar je zagotovo odličen teren za analizo človeškega portreta in osebe, ki se skriva za njim.

Leta 2007 se je začel intenzivno posvečati dokumentarnemu filmu. Leta 2009 je ustanovil lastno produkcijsko podjetje Film IT. Na evropski filmski zemljevid sta njegovo ime zapisala filma Magnezij in čokolada (2009) ter njegov prvi celovečerni film The Wild One (Divji) (2012). Magnezij in čokolada na filmski trak ujame trenutke soočenj plezalke Natalije Gros s (pre)težko plezalno smerjo »Histerija« na steni v Ospu. Soočanje s steno v prvem planu v drugem odpre prostor za soočanje z intimnimi, duševnimi ‘stenami’ portretiranke. Film ju je zvezal za celo življenje. Tudi The Wild One se ne oddaljuje od plezalskega sveta. Pripoveduje zgodbo francoskega plezalca Philippa Ribiera, ki se je rodil s sindromom Rubenstein-Taybi (genetsko stanje, za katerega je med drugim značilna omejena gibljivost rok in nog). Kljub temu da sta ga roditelja (rojen je bil na otoku Martinique) ob rojstvu zavrgla – pri štirih letih, v katerih je prestal vrsto operacij, so ga posvojili francoski starši – in kljub hudemu telesnemu hendikepu je, kot pravi sam, »postal nekdo – ne zvezdnik, ampak nekdo«. Iz naturščka, ki se je pri šestnajstih navdušil nad športnim plezanjem, je postal prvi profesionalni plezalec, ki je hendikepiran – leta 1997 se je udeležil mladinskega svetovnega prvenstva. Plezanje mu je spremenilo življenje, mu dalo smisel – postal in ostal je živ.

Poleg izpostavljenih filmov je treba (med drugimi) omeniti še Črno-bela nebesa (2010) in Novo dimenzijo (2011). Za Televizijo Slovenija sta nastala Ratrakistov dnevnik (2010) in Ko črte govorijo (2011). Tako kot Zadnji ledeni lovci pa sta posthumno premiero doživela še portret briških vinarjev in prikaz njihove poti na svetovne trge Terra Magica (2015), ki ga je Breceljnik končal tik pred smrtjo, in Crossing Iceland (Prečkanje Islandije) (2016) o podvigu Jeroma Josseranda, ki je s kajtom prečkal Islandijo. Film je ostal v zadnji fazi montaže in ga je bilo treba pred premiero še dokončati.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar