Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Feri Lainšček: Tombola

Sodobnost / Uncategorized  / Feri Lainšček: Tombola

Feri Lainšček: Tombola

»Pa ti, Safras?« ga je ošinil natakar. »Kaj boš?«

»Safras?« se je namrščil. »Ne moreš mi reči kar Safras,« se je v hipu vznejevoljil. »To je tako, kot bi jaz tebi zdaj rekel Mali, čeprav si Qemali.«

»Eh,« je odmahnil Qemali in se zazrl mimo. »Lahko mi rečeš kar Kasim,« je čez čas zmignil in se nasmehnil v prazno. Ali pa se mu je mogoče posmehnil – saj tip je imel svoje vijuge in se ni dalo zmeraj razbrati, kaj zares misli.

»Saj bom,« je prikimal. »Ti pa boš meni rekel Sasáfras.«

Ime je imelo pač svoj pomen in se ga ni dalo kar tako skrajšati. Safras gotovo ni pomenilo nič, ali pa je v kakem njemu neznanem jeziku poimenovalo kaj drugega. Sasafras pa je bilo mogočno drevo, ki je raslo tam v parku in je imelo njemu ljube značilnosti. Bilo je namreč tod eno samo. Edino, ki ga je sploh kdaj videl. V Evropo so ga sicer prinesli že prvi osvajalci Amerike, saj so kmalu ugotovili, da imajo lugi iz skorje, po katerih so dišali indijanski šotori, številne dobre učinke. Z destilati so nato zdravili vročico, sifilis in gonorejo, eterično olje so dodajali v parfume in mila, iz korena so varili pivo, safrol pa je postal celo sestavina prepovedanih drog. Tudi lep, trd in vzdržljiv les, iz katerega so izdelovali čolne, vozove in pohištvo, pozneje pa še železniške pragove, je bil nadvse cenjen, zato so bili v tistih časih gozdovi na vzhodni ameriški obali povsem izropani. Vendar tega, zakaj si je izbral ravno to ime, Qemaliju pač ni želel razlagati. Že to, da ga je lahko tokrat z malomarnostjo tako dregnil, ga je prav presenetilo. Kaj ga je pravzaprav brigalo, kako ga je tu nagovoril neki prodajalec pomfrita in kebaba. Možak, ki je dan za dnem od jutra do večera ždel v kiosku. Albanec, ki se v tem mestu nikoli ne bo zares udomačil, saj so ga šopi nevidnih korenin še zmeraj nepopustljivo vezali z domovino.

Vendar ga je.

»No,« je še vztrajal oni. »Kaj dam?«

»Colo,« je le iztisnil. »Saj veš.«

»Vem, vem,« je prikimal in se blago nasmehnil.

Pojdi ti nekam, mu je v mislih zabrusil, saj spet ni verjel njegovemu nasmehu. Že vrsto let je pil pri njem colo, bila sta na neki način znanca, običajno sta si tudi o čem rekla, toda ta njegov smehljaj mu je bil še zmeraj uganka. Lahko bi bil sicer mim priučene vljudnosti, ki se ga niti ni več zavedal – ampak dovolj je poznal Qemalija in tega ni smel verjeti. Res je bilo le, da mu doslej niti ni šlo tako zelo na živce, zdaj pa je bilo toočitno povezano z nečim, kar ga je zganilo. Tip mu je požvečil ime, ko pa ga je prosil, naj ga izgovarja pravilno, se mu je zdelo to smešno. Čeprav ga ni nihče slišal, ga je spravil v zadrego. Še nikoli namreč ni tako razkril svoje občutljivosti, čeravno so ga tudi drugi najedali. Mestece je bilo pač polno glodavcev, najbolje so tod prišli skozi trdokožci …

»Izvoli,« je natakar potisnil čez pult steklenico. »Sasafras,« je dvignil glas in se mu dobrikajoče nasmehnil.

»Kaj se pa greš?!« je spet presenečen zategnil.

»Kaj se grem?« je zaobrnil vprašanje.

»Zakaj se smejiš?« je izrekel.

»Zakaj se smejim?« se je povsem zresnil.

»Zakaj se smejiš, ja,« se je že ves nasršen nagnil čez pult. »Kaj pa je tu lahko smešno?« se mu je od blizu zazrl v obraz.

Qemali je zatiščal ustnice, kakor bi ga bilo strah, da se mu bodo zopet skrivenčile v nasmeh, in se mu odmaknil iz dosega. Videti je bilo, da ne razume, s čim ga je vznemiril in kaj ga je tako shudilo. A saj se tega najverjetneje niti ni dalo razumeti. Tudi to mu je bilo v en mah razvidno, le da se je zdaj že zaplezal in ni mogel kar tako nazaj.

»Vsak človek da na svoje ime,« mu je skušal pojasniti.

»Spoštujem tvoje ime,« je dejal Albanec. »Pa tudi tebe spoštujem,« je zatrdil. »Vse svoje stranke spoštujem,« je spet pristopil. »Spoštujem tudi tiste, za katere vem, da oni mene ne spoštujejo,« se je razgovoril. »Ker ne pridejo oni sem zaradi mene, ampak zaradi sebe, razumeš. Pridejo, ker so žejni in lačni. Ker imajo družbo. Ali pa jo iščejo …«

»Dobro,« mu je segel v besedo. »To je zdaj že filozofija.«

»Ne, ni!« je vzkliknil. »To je strategija,« je nekako oznanil. »V kiosku je treba preživeti,« mu je pojasnil. »Kam bi pa prišel, če bi vsakemu, ki je tu kdaj rignil, zameril?« je skomignil razširjenih rok. »Pa čeprav mi gre riganje hudo na živce. Pri meni doma mora še otrok rignit od mize.«

»Dobro, no,« ga je spet skušal prekiniti.

Jebeš tako spoštovanje, si je na tihem dejal. Res je bilo butasto, da je takole razpravljal z natakarjem, a zdaj pač ni mogel pobegniti. Preostalo mu je edino, da je spet goltal. Prikimaval pridigi o nekakšni spoštljivosti, o kateri je bil oni povsem prepričan, sicer pa je bilo jasno, da je bila tudi to le krinka. Ljudje so se pač smehljali drug drugemu in si ob tem mislili svoje. Taki obrazi pa niso bili ogledala, v katerih bi se dalo kdaj videti svojo pravo podobo. Če si želel izvedeti, kaj zares menijo o tebi in po čem te pravzaprav sodijo, si jih moral nekako prisiliti, da so pokazali resnične obraze.

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar