Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Aleš Mustar: Srednja leta (Martina Potisk)

Sodobnost / Uncategorized  / Aleš Mustar: Srednja leta (Martina Potisk)

Aleš Mustar: Srednja leta (Martina Potisk)

Martina Potisk

 

Aleš Mustar: Srednja leta.

Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2017.

 

/…/

Mustarjevim Srednjim letom nikakor ni tuje, da zdaj resnično niso najboljši časi za intimistično poezijo, zaradi česar skrajno nepopustljivo in spretno lovijo ravnotežje na meji med zasebnim (osebnim) in javnim, domačim in tujim, tuzemskim in kozmičnim. A ker, kot rečeno, neizprosna »srednja leta« terjajo overjene obračune in ne poznajo zastaranja, je še najmanj (moralno) sporno, če, kot uči star slovenski pregovor, začnemo pometati pred svojim pragom, skratka, Tu. Tako je namreč naslovljen uvodni razdelek pričujoče zbirke, ki naglo vijuga med najrazličnejšimi slovenskimi »krajinami«, kot so Barje, Grad, Ljubljanica, Golovec in – nujno tudi – morje. Da ne pozabimo na bolj ali manj poraščeno zaplato družinske zemlje, ki je nekakšen sinonim za nepospravljeno podstrešje, pardon, preteklost in s katero se pesniški subjekt še posebej neusmiljeno spoprijema. To počenja celo tako jeznorito, da zaradi njegove zagnanosti v zrak ne odromajo samo nedolžni deževniki, temveč tudi »povračilni« zaključki v slogu »moj oče je ptičje strašilo«. Kajti »nobena od institucij«, je prepričan pesnik, »niti družina, ni jamstvo za srečo«. Pa vendar je on sam, ki glasno prisega na star pisalni stroj, singerico in gramofon, srečno poročen s pesnico, s katero imata ljubko hčer Emo. Ta se hočeš nočeš znajde v mnogih pesmih; pesnik se z njo vztrajno sprehaja po poteh spomina in vsakdanjih doživljanj, pri čemer nadvse pozorno primerja njena otroška leta s svojimi. To zmeraj poteka onkraj zadušljivega naprezanja in širokoustenja, ki smo ju v okviru takšnih »tem« običajno vajeni, torej povsem sproščeno, naravno in iskreno, kar je še posebej pohvalno. Z nič manjšo subtilnostjo in osebnim angažmajem se pričujoči pesniški subjekt postavlja po robu bolj ali manj aktualni »javni« problematiki; izrecneje izpostavlja vse večjo revščino kot neizpodbitno posledico sveta različnih dimenzij in hitrosti. O tem najbolj zgovorno priča (predvsem) drugi pesemski razdelek s pomenljivim naslovom Tam; morda zato, ker znamo »Tu« (doma) probleme poznavalsko pometati pod preprogo, ali pa preprosto zato, ker se moraš odpraviti drugam, če hočeš sprevideti lastne prednosti in slabosti. A četudi je »Tam«, onkraj rodne zemlje, pesniški subjekt skoraj povsem enak svojim »sotrpinom«, nesojenim romarjem na zasluženih »instant« počitnicah, vse vendarle ni v najlepšem redu. Daleč od tega; pariški receptorji so mejni kontrolorji, severnoafriškim letoviščem poveljujejo prenasiteni turisti, praškim trgovinicam s spominki amerikanizacija, barcelonskim ulicam pa protiteroristični ukrepi, o kakršnih se bratislavskim prebivalcem še sanja ne. Ni čudno, da večna nasprotnika, gologlavi Vzhod in nastopaški Zahod, nepopustljivo grejeta vsak svojo bojno linijo; v nasprotju s tem si pesnik, ki je zdaj že odrasel in ve, da ne more rešiti sveta, želi zgolj miru. Toda kaj, ko je edina golobica daleč naokrog ujeta v že skorajda prastari reklami za milo!

Zdi se, da so mračne družinske skrivnosti in hamletovska obračunavanja s samim seboj nekakšno nujno zlo srednjih let, zato ne preseneča, da nam pesniški subjekt že skraja postreže z namigom, kako je njegov lastni oče skrivaj pobil ptičje mladiče, kar za seboj takoj potegne napeta premišljevanja o tem, kje je dandanašnji humanost in ali je podpis peticije za pomoč migrantom zgolj kaplja v morje. A četudi se z novim tisočletjem začenja obdobje množičnega preseljevanja in (samo)iskanja, je najbrž bolje gnezditi Tu in Tam kot onkraj pustega in praznega Nikjer. S tem goreče soglaša istoimenski in zadnji (tretji) razdelek pričujoče zbirke, znotraj katerega si pesnik upa jasno in glasno povedati, da z roko v roki s srednjimi leti običajno postopajo mnogi križi in težave; pesmi se recimo nenadoma urijo v izgubljanju in zase terjajo večjo količino prežvečenih svinčnikov. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

four − two =