Veronika Simoniti: Lotova žena

Spet je tu, pred temi ogromnimi vrati, z nogami, priraslimi k tlom, še malo, pa se ji bojo pod stopali žilasto razpredle korenine. Zaprta vrata vztrajajo, ona tudi: koga se bo spominjala zgodovina, nje ali vrat? Ampak če bi ji slučajno kdaj postavili spomenik, razmišlja, naj ne stoji v Odesi, črnomorska slanica bi ga razjedla.

Lev, sin moj, šepeta v severniku, oprosti mi. Veter raznese besede, tiščanja v grodnici ne more, ker je to zapečatena slaba vest. Lev moj, oprosti, da sem te kmalu po rojstvu dala babuški, mislila sem samo na Poezijo, verjela sem, da je vate skozme prešla zavest, da je najprej Ona: nekako naravno je bilo.

Spomni se na jalove prepire z možem Nikolajem, Levovim očetom, in na njegov odhod: to je bilo edinkrat, da je Poezija odpovedala; poročena pesnika nista našla skupnih verzov. Nikolaj je bil ljubosumen nanjo, na njene pesmi, na Modìja, na Osjo, verjetno bi bil tudi na Josifa, če bi ga doživel. Bil je užaljen zaradi vsega, kar je bila, kar je predstavljala, ljubosumen na njen sloves in invencijo, na njen strmi nos, ki je bil kakor pečina nad Egejskim morjem, na snežni pogled in utrujeno ljubezen.

∞

Lev je bil priden otrok, tako je poročala babuška, ki ga je še čisto majhnega vzela k sebi. In obdobje, ki se Anni ni zdelo dolgo, je iz Leva naredilo mladeniča. Kako je teh nekaj let lahko tako hitro minilo, se je spraševala in ga kot nora poljubljala, kadar sta se videla pri babuški ali med poletnimi počitnicami: Lev je postajal vse bolj podoben očetu Nikolaju, bil je tudi malce kujav, rad je imel sladka jabolka, ves čas je bil v knjigah in se s kositrnimi vojački na skrivaj še zmeraj igral bitke, ker se je zanimal za zgodovino, za Zgodovino, ki se bo nekoč poigrala tudi z njim.

∞

Včasih sama, kadar je pozno zvečer, večinoma pa podnevi, tu v množici, stoji Anna Andrejevna pred zaporom Kresti in šteje ure, dneve in mesece. Pred meseci, ko se je tam vila vrsta drugih žensk, ki so možem in sinovom prinesle kruh in piroške in gnjat, zavite v krpe kot dojenčke v košarah, je bila skoraj vesela, med njimi se bo pogrela, vanjo bo šel droben val njihove toplote, ni sama, ni sama, in če si v stiski, ko si v družbi drugih, je to že skoraj razlog za veselje. Ženske so začele vpiti, Spustite nas vsaj do vrat, dajte jim hrano, ki smo jim jo prinesle, od njihovih rut sta vela znoj in oglje, imele so rdeča lica in iz njihovih ust so se trgali bledi kosmi kratkoživih besed. Potem so utihnile, ustrašile so se, da mogoče pazniki ravno zato ne odprejo vrat, ker one negodujejo. Anna Andrejevna se spomni tudi ženske s pomodrelimi ustnicami, ki jo je nekoč, ko je bila tudi sama zaprta – kdove, ali je v njej prepoznala pesnico – vprašala: Pa bi vi lahko vse to popisali? Anna Andrejevna se je začudila, a začudila se je samo navznoter, na ven ni nič pokazala, Lahko, je odgovorila, to lahko naredim. Ženska s sinjimi ustnicami se ji je zazrla v oči:

Tedaj je nekaj podobnega nasmehu zdrsnilo
po tistem, kar je bil nekoč njen obraz.

Pa bi lahko, pomisli zdaj, opisala tudi to rekviemsko čakanje? Kaj ni toliko znosneje, če trpiš zaradi sebe in ne za druge? Kako naj sploh katera koli mati opiše strah za sinovo življenje? Za kaj takega ni črnila. Kako sploh kaka pesnica lahko kaj takega ubesedi? Tu, v tej množici, lahko samo zašepeta: Lev, sin moj, odpusti.

Odpusti za vse moje ljubezni, ki niso šle k tebi.    

∞

Prvič so se nad Leva spravili zaradi domnevne udeležbe v mladinski protisovjetski organizaciji na univerzi in ga za deset let poslali v taborišče v Tuhuranski okraj, pozneje so ga za dalj časa zaprli še dvakrat. Odkupila se je lahko samo tako, da je Carju napisala pesem o Miru. Pesem, ki je lahko odzvanjala vse do mikrofonov na stropu njenega leningrajskega stanovanja, druge njene pesmi tega privilegija niso imele: napisane med navideznim kramljanjem s prijatelji na obisku so, takoj ko so jih prijatelji tiho prebrali, romale v peč.

∞

Jaz sem že živi kip, pomisli Anna Andrejevna tu pred leningrajsko ječo, pa sem bila nekoč skica: krajša ravna poševna črta od spodaj navzgor in elipsaste linije zgoraj, ki so zarisovale noge in laket, večno ležeč trup. Narisal jo je Amedeo, njen Modì, in kadar se je napil, je govoril nerazumljivosti; takrat ga je ovila v svoje ogrinjalo in nežno zvlekla na divan, na katerem jo je bil upodobil. Čez mesece pa sta se nekega mrzlega večera zavlekla vsak v svoj brlog, oba z decentnim občutkom za konec, s smislom za pravočasnost.

In potem so bile tu še druge ljubezni, ki so se vse speljale mimo Leva, Vladimir in nesrečni zakon z njim, medtem pa Mihail in Artur … Anna Andrejevna si gre s premraženo dlanjo čez oči, iz katerih padajo snežinke. Lev, sin moj, zdaj že gotovo veš, da ljubezni ne zmanjka, če jo razdeliš, ljubezen se množi.

Drugi zakon in že tretja Levova aretacija, tokrat ne samo za nekaj dni, tokrat se štejejo meseci, ko ne more do sina. Anna v sebi snuje pesnitev, ve, da je še na papir ne sme zapisati, zaplenili bi ji jo lahko Carjevi lakaji. Ni človeka, ki se Carja ne bi bal, še njegovi najožji sodelavci trepetajo, kaj šele navadni ljudje – čeprav Anna Andrejevna ni navaden človek. Ko ji je nekoč babuška na enega redkih obiskov pripeljala sedemletnega Leva, je Anni odšepetala dogodek iz šole: Lev je prinesel šolski učbenik, v katerem je bila počečkana slika generala, ki je pri Carju padel v nemilost. Učiteljica je otrokom dovolila, da mu narišejo sršeče obrvi in umetelno zavite brke ali bradavico na nosu in štrleč čekan – vse to mu je narisal mali Lev, vendar tako, kot mu je naročila učiteljica: s svinčnikom, čisto narahlo, da se bo dalo izbrisati, če bi bil kdaj tovariš general rehabilitiran.

Tudi sicer je bila babuška polna strašljivih zgodb, ki se jih je morala Anna naposlušati, kadar ji je tašča pripeljala malega Leva, Si že slišala za Nekrasove iz svojega rojstnega kraja? Družino iz Odese so spravili v gulag, ne ker bi bili kaj narobe naredili, ampak po nekem nesrečnem naključju, ki so ga lokalni veljaki imenovali Stalinov žreb: če so na sedežu lokalne skupnosti, potem ko so polokali steklenico vodke, iz klobuka potegnili listek s tvojim imenom, je šla vsa družina v Sibirijo.

Še sama se je bala, ona, velika Ahmatova, ki je na dan, ko je umrl vpliven tovariš iz vrhuške, v trgovini po letih prvič zagledala sladkor: nikoli ga niso imeli, tokrat pa so papirnate vrečke z napisom Caxap sramežljivo čepele na polici in se delale, da so nekaj vsakdanjega. Prosila je za paket, za več ni smela, in ko ga je prinesla domov, jo je Vladimir nadrl, Kaj delaš, nesrečnica, po vse nas bojo prišli, videli bojo, da praznujemo ministrovo smrt!

∞

Nikoli ne bo pozabila tistega dne. Prišel je Orest Visocki, človek, ki ga je poslal prijatelj; ko ga je zagledala skozi okno, je vedela, kdo je in zakaj prihaja. Videla je po njegovi hoji, obotavljivi, vendar s korakom nekoga, ki je prevzel strašno odgovornost, da materi sporoči novico o arestu njenega sina. Dobila je kamnit izraz, je potem poročal Visocki prijatelju, še trenila ni, vse se je dogajalo za zidom njenega obraza.

Njena slaba vest je bila dvojna, dvojna je bila slaba vest Poezije: ne samo da zaradi njenega pesnjenja ni preživel otroštva z njo, ampak je zaradi njenih pesmi proti Carju zdaj v zaporu. Vse življenje jo je preizkušal vrag: »No, pripoveduj, no!«  – in ona je pesnila.

∞

Rekli so, vse to je poza, rekli so, kakšna mati, otroka je dala v rejo tašči, da se lahko vlači z moškimi, kaj pa se gre ta Ahmatova, se ima mogoče za dedinjo Džingiskana ali potomko grških pomorščakov, navadna Anna Gorenko je, ki skuša iz svojega življenja narediti umetnino, trpljenje je poza, ljubimci so okras … povsod kleveta.

Je tudi to, da se gnete v množici mater in žen pred zaporom Kresti samo cirkuška točka? Kako je skoraj enoletni sinov arest lahko teater? Tako dobro ne zna odigrati žalosti niti najboljša sovjetska igralka, nihče ne zna poustvariti strašnega trganja v prsih in gluhe bolečine v pogledu: vse naj ji vzamejo, oči in ude in srce, može in ljubimce, mater in očeta, samo otroka ne, sveta Marija, ti to veš, samo otroka ne, gore padajo ob tem trpljenju. Vse matere tega sveta, tiste, ki ste bile, in tiste, ki še boste puščale sinove v vojne, tiste, ki vam jih bojo iztrgali, in tiste, ki vam bojo sami ušli, poslušajte me: lažja je lastna smrt, ki naj se prikrade z zastrupljenim orožjem, tifusom ali v podobi kriminalca, ki vate požene kroglo, hitro, nebolečo – in tudi če bi odprle vrata lastni smrti, bojo iz vaših ust govorili milijoni, vpilo bo nešteto mater iz Rusije, Moldavije in Ukrajine.

In zagotavljam vam: takrat si noben oblastnik ne bo upal dvigniti oči k vam.

∞

Če je kje Bog, naj pojasni, zakaj je Anna Andrejevna umrla na isti dan kakor Car, dvanajst let pozneje. Čeprav: Anna v resnici ni umrla, še zmeraj je tu, pred temi ogromnimi vrati, z nogami, priraslimi k tlom, stabat mater dolorosa, v zimah in pripekah, s smaragdnimi očmi se ozira k večno zapahnjenim vratom zapora, v katerem držijo njenega sina. Vendar njene oči ne morejo več gledati in telo ji okamni v solni stolp, v soho, dvignjena noga ji za večno obstane v koraku. Če bi ji slučajno kdaj postavili spomenik, je nekoč razmišljala, naj ne stoji pri odeškem morju, ampak tu ob Nevi, pred to ječo.

∞

Na nevsko nabrežje se je z novimi obljubami prikradlo novo stoletje in zdaj tu res stoji giacomettijevski kip. Pod tem trimetrskim spomenikom, postavljenim daleč od črnomorske slanice, spomenikom ženski, ki je tam prečakala tristo ur, ženski, ki se kot neposlušna Lotova žena ozira k zaporu Kresti, pod tem spomenikom zdaj severnik pometa suho listje, med katerim se znajdejo tudi tri svetlo modre kirurške maske s potrganimi trakci. V daljavi, kakih dva tisoč kilometrov južneje, tam nekje pri njeni rojstni Odesi, bobnijo topovi novega Carja in nove matere čakajo pred zapahi.