Štefan Vevar
Slovenski Faust kot velika igra dobitkov in izgub
Poskusi z Goethejem
Goetheja sem odkril kot mlad študent germanistike. V knjižici Nemška književnost Helene Stupan, profesorice nemške književnosti, knjižici, ki je postala moj »mali brevir«, je nekaj prevodnih okruškov iz Goethejevih besedil, med njimi tudi znamenita Popotnikova nočna pesem, Druga, ki jo je pesnik 6. septembra 1780 pri svojih enaintridesetih letih napisal na leseno steno zavetišča na gori Kickelhahn pri Ilmenauu na Turinškem. Zavetišča se je kmalu oprijelo ime Goethejeva hišica. Po požaru slabih sto let pozneje so ga obnovili po prvotni podobi.
Über allen Gipfeln
ist Ruh,
In allen Wipfeln
spürest du
Kaum einen Hauch;
Die Vögelein schweigen im Walde,
Warte nur – balde
ruhest du auch.
Kdo bi izmeril pota usode in predvidel, da bom prav tam, na Kickelhahnu, nekoč bral slovensko verzijo te pesmi. Bilo je leta 1999, ob 250-letnici Goethejevega rojstva, in bil sem med kakšnimi dvajsetimi prevajalci tega mojstra, ki jih je v Weimar povabila Goethejeva družba. Kickelhahn je bila ena od postaj večdnevnega srečanja in tam smo prevajalci recitirali prevode te pesmi v približno dvajsetih jezikih. Iz široke palete slovenskih verzij sem za to izbral prevod Lili Novy. Tone Smolej je v članku Goethejeva Druga popotnikova nočna pesem med prevodom in vplivom, ki ga je objavil v 25. Zborniku Društva slovenskih književnih prevajalcev (2000), prikazal in komentiral 14 slovenskih verzij te pesmi v prevodih Josipa Murna, Ivana Preglja, Antona Debeljaka, Alojza Kraigherja, Otona Župančiča, Lili Novy, Janka Glaserja, Dušana Ludvika, Antona Sovreta, Dušana Ogrizka in Janka Modra. Zdelo se mi je, da Lili Novy z lakonično jezikovno askezo najmarkantneje izrazi eksistencialno tesnobo, ki se je polotila pesnika. V asketsko milino, ki jo ustvari, se na koncu toliko učinkoviteje zarije kontrastno bodalo neizprosne minljivosti.
Lirični minimalizem Lili Novy še močneje izstopi, če njen prevod primerjamo z verzijo Dušana Ogrizka, ki je bolj umetelna in po svoje tuja Goethejevi subtilni preproščini. V jeziku teorije lahko tu govorimo o inverzijah (mir je brezdanji, vetra pokoj, ptic je prepir), narativnosti, eksplicitnosti, pa tudi o popreproščeni poanti na koncu, v preprostem jeziku pa o dekoriranju oziroma lepotičenju.
V nebu nad vrhovi Mir je brezdanji
je mir v gorah,
in med lesovi visoki krošnji
že nikjer le dah
diha več ni; vetra pokoj še moti.
žvrgolenje ptic je zaspalo. Zamrl ptic je prepir.
Čakaj le, kmalo Prav kmalu mir
spal boš še ti. še sam najdeš na poti.
Lili Novy Dušan Ogrizek
Prevod Lili Novy po svoje ostaja na Kickelhahnu, na spletu ga lahko prikličemo z geslom Kickelhahn – Goethe in najdemo pod slovensko zastavo med 51 drugimi, pod zastavami skritimi prevodi. Tudi ko sem pozneje sestavljal izbor Goethejeve poezije za Mojstre lirike pri Mladinski knjigi, sem za izdajo izbral Popotnikovo večerno pesem, Drugo v prevodu Lili Novy.
V isti knjižici Helene Stupan, profesorice ne le s širino in globino v stroki, temveč tudi s smislom za pomoč študentom pri socializaciji v Ljubljani, je tudi kratek odlomek iz Fausta, eno najbolj znanih mest iz prizora Noč v prevodu Boža Voduška …
Joj, vso filozofijo že
in jus in medicino z njo
sem preštudiral in, gorje,
teologijo prav tako …
Takrat ne bi niti v snu pomislil, da bom nekoč ob bok teh verzov postavil svojo verzijo … A kdo sploh na začetku neke poti, ki bi lahko bila tudi čisto drugačna, vidi daleč predse. Tisto moje uzrtje Goethejevih prevodov Lili Novy in Boža Voduška je bilo nezavedno doživetje lepega, ki bi lahko tudi hitro šlo v pozabo, a ni, raje se je umaknilo nekam globlje v zavest in tam nehote čakalo na vzgib – če se bo od kod prikazal –, da se samo preizkusi v čem podobnem, če sploh premore kaj talenta.
Po tej svojevrstni iniciaciji sem se z reglementirano liriko prvič spoprijel, ko sem v angleški čitanki English Poetry Mirka Juraka naletel na obešenjaško dionizično Drinking Abrahama Cowleyja. Cowley v pesmi pripoveduje, da je pitje najnaravnejši proces na zemlji, le kako ne bi bilo, ko pa zemlja popije ves dež, vodo popijejo rastline, morje, ki pač ne bi smelo biti ravno žejno, pa sploh popije na tisoče rek; z morjem se naceja sonce, ki pa ga spet popijejo luna in zvezde. Nič treznega ni torej najti v naravi, zato, končuje z zaušnico moralistom: »Fill up the bowl, then fill it high, / Fill all the glasses there, for why / Should every creature drink but I, / Why, man of morals, tell me why?«
Prevoda (najbrž k sreči) nisem skušal objaviti in se mi je tudi izgubil, sem pa ugotovil, da to garaško delo prinaša tiho zadoščenje, in malce »prišel na okus«. Moja učna leta pri prevajanju poezije pa so povezana z deli markantnih avtorjev, ki sem jih prevajal (Novalis, Goethe, Theodor Fontane, Hermann Broch) in katerih proza je obilno preprežena s poezijo. Najprej in najbolj sem se obrusil ob Novalisu. Njegove Himne noči so bile sprva trdno zaklenjene pred mano, potem pa sem jih počasi začel odklepati in objavljati. Sledil je izbor iz tega pesnika za Kondorja (Svet so sanje, sanje svet), poetična proza z več kot 1000 verzi). Kot nakazuje že naslov, iz knjige kar buhti romantični duh: »Iz sle pognati, v sli se razcveteti, / in ljubemu srce do kraja oteti, / in žejno dušo na stežaj mu odpreti, / stopiti z njim se v eno. / Njegovo žejo voljno potešiti, / drug drugega nasladno použiti / in drug iz drugega hlepeče piti / na veke drug v drugem uglašeno …« Med okoli 200 verzi, posejanimi po Goethejevem romanu Učna leta Wilhelma Meistra je najti večno aktualno pesem o baronu, ki si poleg plemiškega stanu lasti tudi pesniški talent. Zadnje verze lahko beremo kot odmev na aktualni kulturni utrip v Sloveniji, ko si nekateri politični krogi arbitrarno pripisujejo umetniško vsevednost.
Pa sem, gospod baron, spoznal:
kar sva, pustiva družno si,
vi očeta svojega ste kal,
jaz materina srčna kri!
Da odloživa zavist, je čas;
ne streziva si več po časti,
vi ne hlepite na Parnas,
jaz ne bom škilil po oblasti!
Novo aktualno poanto je v zadnjem času pridobila tudi Goethejeva balada Črnošolec (Der Zauberlehrling), ki sem jo prevedel za zbirko Mojstri lirike, ki jo izdaja Mladinska knjiga. Govori o duhu, ki pod nepooblaščeno roko vase zaverovanega vajenca uide iz Pandorine skrinjice in povzroči razdor in uničenje. A kar je bilo še rešljivo pri idealistu Goetheju, namreč da lahko stari mojster popravi norost svojega vajenca in spet vse postavi na pravo mesto, objestni vajenec pa doživi katarzično streznitev, je danes utopija. Duha alternativne realnosti, ki je človeštvu ušel iz Pandorine skrinjice, ni več mogoče spraviti nazaj v njegovo varno kletko.
/…/