Slavko Pregl
Bleščeči košček zgodovine
Najprej sem kajpak pomislil, kaj se je godilo z menoj, ko se je rodilo srečanje Oko besede.
Star sem bil pol stoletja, z dvema ženama v teh letih pridobil eno hčer in tri sinove, za seboj sem imel dvajset izdanih knjig in med drugim dobil tudi Levstikovo nagrado za Genije v kratkih hlačah. V križankah sem že nastopal kot »priljubljeni mladinski pisatelj«, iz moje Odprave zelenega zmaja je nastala zelo priljubljena televizijska nadaljevanka, iz Genijev v kratkih hlačah pa žal zanič nadaljevanka Geniji in genialci, za hitro pozabo. Takrat mi je Polonca Kovač v zvezi z njo med naključnim srečanjem na cesti zatrdila, da če bom šel na TV Slovenija in tam streljal, bo na sodišču pričala v mojo korist. O Priročniku za klatenje in Juhi cviluhi je Marjana Kobe napisala laskavi oceni. V Mladinski knjigi sem izgubil službo in se za kratek čas prestavil med brezposelne.
Ne spomnim se več, ali sem se v Mursko Soboto na svoje »prvo Oko besede« odpeljal z lastnim avtom ali je že bil organiziran skupinski avtobusni prevoz iz Ljubljane. Mesta nisem preveč poznal; v mladih letih sem enkrat ali dvakrat sodeloval na tamkajšnjih sestankih mladinske organizacije. V takratni Zvezi mladine Slovenije, ki jo je vodil Mitja Gorjup, sem v strokovni službi predsedstva sodeloval kot vodja Centra za obveščanje in propagando. Ni šlo za kakšno vohunsko ali protišpijonsko tajno službo, pač pa sem skrbel za publikacije, namenjene izobrazbi mladih aktivistk in aktivistov. Delo mi je koristilo: takrat sta naslovnice risala moja prijatelja Kostja Gatnik in Stane Jagodič, jaz pa sem v tiskarni odkrival skrivnosti grafične dejavnosti in dobival prve konkretne lekcije iz teorije cene.
V Murski Soboti sem takoj postal del vesele druščine avtoric in avtorjev, mladih in manj mladih, že zelo slavnih in tistih, ki smo se na pota slave šele podajali, druščine, ki me je prisrčno sprejela brez zadržkov. Nekatere sem poznal, mnogih še ne, ampak nekakšen duh toplega prijateljstva, spoštovanja in solidarnosti me je prevzel in napolnil do te mere, da je čas Očesa besede v mojem koledarju poslej postal svet in nedotakljiv. Kar koli bi se pojavilo v istem času, bi odpadlo: zame so bili to dnevi, ki jih ne bi zamenjal za nič na svetu. Moja (soproga) Barbara je to svežo ljubezen popolnoma razumela in se je galantno izognila bežnim namigom, da se bom sredi množice razigranih zapeljivih pisateljic in knjižničark nedvomno izključno posvetil resnim vprašanjem mladinske literature. Seveda, res: saj je bil tu program, okrogle mize in simpoziji, uradni dogodki in kup stvari, ki so jih pripravili skrbni organizatorji. Ampak zame je bilo to predvsem druženje, po eni strani s sorodnimi dušami in z vso pripadajočo zafrkancijo ter po drugi strani z ustvarjalkami in ustvarjalci, s katerimi sem se spoštljivo in iskreno pogovarjal o zadregah in lepoti našega dela ter pri tem včasih zaupljivo zdrsnil tudi na zasebna polja. Enkrat na leto, čudovit dogodek, prijateljstvo med svojimi.
Ker so me starši doma lepo vzgajali, po potrebi pa sta mi dva brata, kadar je bilo pač treba, kakšno stvar malo trše razložila, jaz pa sem se skušal zatekati v humor in obrambo z izbranimi besedami, sem v nekem obdobju brez posebnih težav napisal Počesane muhe, zelo zapleten priročnik o lepem vedenju. Z ilustracijami me je sijajno podprl Marjan Manček, s katerim sva sicer na skupno ustvarjalno pot prvič stopila z Odpravo zelenega zmaja. To moje jezikovno uglajeno vedenje in pisateljski talent je opazila takratna strokovna žirija Očesa besede in mi leta 2004 podelila večernico za knjigo Srebro iz modre špilje.
Na slovesnosti v murskosoboškem gradu mi jo je izročil predsednik Tone Partljič in takrat sem v zahvalnem komentarju publiki namignil, da ima pred seboj verjetno največjega živečega mladinskega pisatelja. Na tem položaju sem se sončil do trenutka, ko je v naše vrste stopil Peter Svetina, ki je mojih 191,5 cm presegel za en centimeter. V njegovi senci je lepo biti drugi, še posebej, ker mi v nobenem smislu ni zrasel čez glavo. Kolegice in kolegi so me v letih, ki so sledila, ob priložnostnih srečanjih pozabljivo predstavljali kot »največjega« in mi dajali priložnost, da se skromno odkašljam in zavrnem primat.
Ob večerih v hotelu Diana, tudi slavnega leta 2004, je beseda pogosto dala besedo, čemur bi v družbenoekonomskem besednjaku brez težav in nedvoumno lahko rekli cehovsko postavljanje življenjskih vprašanj. Kot diplomirani ekonomist med pisateljicami in pisatelji zlepa nisem našel ocvetličenih besed za naš položaj, pa naj je šlo za višino honorarjev, za odnos z založniki ali za nakupe literature za šolske knjižnice, da niti ne omenjam knjižničnega nadomestila. Zato sem z ustreznim ognjem botroval rojstvu izjemnega neformalnega društva, DZZNSMP, Društva za zaščito najboljših slovenskih mladinskih pisateljev. Društvo ni imelo predsednika, ampak carja, in ker smo volili po velikosti, sem to postal jaz. Da sprejmem to čast, sem pristal pod pogojem, da ima društvo vsaj še hišnika, in to je kot izbrušen poznavalec vsakršnega orodja postal Primož Suhodolčan. Ob ovacijah, ki so spremljale najino imenovanje, sem novembra 2004 prejel skoraj polmetrski pokal in naziv ZLATI SLAVČEK 2003. Pokal na marmornem podstavku ni iz zlata, sem pa ga, ko se bo ustanavljal Muzej Očesa besede, pripravljen odstopiti v stalno zbirko v zameno za zlato v enaki teži. Na spodnji strani stojala sicer piše R641/39. To utegne vzbuditi sum, da gre za konfekcijski industrijski izdelek, ampak ker je na nalepki moje ime, gre logično za enkraten objekt izjemne vrednosti. Kam je v naslednjih letih to društvo neopazno izginilo, ne vem; zagotovo je bil tega kriv hišnik, car pač ne. Mislim pa, da tako društvo tudi danes ne bi bilo odveč, saj je vprašanj v zvezi z našim delom, ki bi se jih bilo treba resno lotiti, zelo veliko.
Na tistem veselem in razigranem druženju po podelitvi večernice je s simbolno gesto o tem, koliko mladinske pisateljice in pisatelji beremo dela svojih kolegov, tehtno spregovoril Dane Zajc. Med večerjo je slovesno prehodil razdaljo od svoje mize na eni strani jedilnice do moje mize na drugi strani, me resno pogledal in mi stisnil roko, rekoč: »Knjige nisem prebral, a ti čestitam za nagrado.«
Slavo za mladinski roman nagrajenega avtorja je po drugi strani lepo uokviril Bogdan Novak: »Časopisi bodo nedvomno bistveno prej poročali, če boš padel z lestve, kot pa o tem, da si dobil literarno nagrado za dobro knjigo.«
Na Oko besede seveda nisem prišel le po nagrado, pač pa sem po svojih močeh vsako leto skušal bogatiti razprave na izbrane seminarske oziroma simpozijske teme.
Oporo za obujanje spominov na besedila, s katerimi sem v urah strokovnih debat na Očesu besede po obilnih kosilih preganjal dremež z obrazov, na katerih so veke pogosto skušale neopazno zdrsniti čez oči udeleženk in udeležencev, sem za namene tega zapisa znova poiskal v svoji knjigi Prerok na tankem ledu, ki je pri Cankarjevi založbi izšla leta 2015 v zbirki Bralna znamenja. Ne bi rad vzbujal vtisa, da se hvalim, a tako dobre knjige o avtorjih in knjigah na Slovenskem že lep čas nisem bral.
Najprej sem leta 2000 modroval pod naslovom Nimam niti za burek ali O zadregah, ki bi jim morda lahko rekli etika in mladinska književnost. V povzetku različnih modrovanj sem zapisal:
– zavzemam se za pisanje, v katerem se razume, da je za uspeh v življenju treba delati, da je treba biti dober, pošten in strpen, spoštljiv do soljudi in narave, da lepo vedenje ni odveč in da razumno spodoben jezik ne škodi;
»- na vsak način mora biti to povedano tako, da nikakor ni videti, da se pisec zavzema za stališče, da je za uspeh v življenju treba delati, da je treba biti dober, pošten in strpen, spoštljiv do soljudi in narave, da lepo vedenje ni odveč in da razumno spodoben jezik ne škodi;
– nekoč bodo pisatelji izumrli. Zavzemam se za to, da bi med zadnjimi zapustili zeleni planet vsi tisti, ki bi pisali o tem, da je za uspeh v življenju treba delati, da je treba biti dober, pošten in strpen, spoštljiv do soljudi in narave, da lepo vedenje ni odveč in da razumno spodoben jezik ne škodi;
– med njimi naj imajo prednost tisti, ki ne bi priznali, četudi bi jih cvrli v vrelem olju, kako s svojim pisanjem mislijo, da je za uspeh v življenju treba delati, da je treba biti dober, pošten in strpen, spoštljiv do soljudi in narave, da lepo vedenje ni odveč in da razumno spodoben jezik ne škodi.«
V letu 2001 sem se nato spustil v Spuščanje ladjic sredi neurja ali Negotovo razmišljanje o humorju. Moje govorjenje so z zelo resnimi obrazi spremljali pisateljice in pisatelji, še posebej ko sem v prostor vrgel dve vprašanji: ali humor lahko reši svet ter kaj imajo pri vsem tem opraviti pisatelji? V zvezi z reševanjem sveta sem nato spomnil na film, v katerem prostovoljni gasilci zelo zavzeto gasijo župnišče, vaški starešina pa zaman moleduje: »Lepo vas prosim, ne rešujte več, dovolj ste uničili!« V nadaljevanju sem zatrdil, da humor ne rešuje sveta. Humor rešuje človeka. Zato je naloga pisateljev, da sredi najrazličnejših katastrof ali samo običajnih zmed ljube bralce in bralke opozorijo, da je humor nekakšna barka, na katero se vedno lahko srečno rešijo.
Moje številne modre misli na vse mogoče teme so spodbudile organizatorje, da me zvabijo v žirijo za podelitev večernice. /…/