Urban Leskovar
Simona Semenič: Bes te lopi.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Srednji svet; prvi del trilogije), 2025.
Simono Semenič poznamo kot eno najpomembnejših in največkrat nagrajenih slovenskih dramatičark, doslej je prejela tri Grumove nagrade, in sicer za besedila 5fantkov.si, 24ur in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije. Morebiti manj znano je njeno udejstvovanje na polju mladinske literature: doslej so odraščajoči bralci lahko brali njen roman Skrivno društvo KRVZ, za katerega je prejela nagrado modra ptica, zdaj pa se je avtoričinemu opusu za mlade pridružil nov roman z naslovom Bes te lopi, ki je bil nominiran za isto nagrado. Pred pripovedjo, ki želi nagovarjati predvsem starejše najstnike, je težka in nehvaležna naloga, saj v tej demografski skupini lahko zaznamo izrazit upad interesa za branje. A že od prvega odstavka naprej se zdi, da ima Semenič v rokavu več kot dovolj asov, s katerimi bo mlade povedla stran od zaslonov in nazaj h knjigi.
Bes te lopi se začne z dramatičnim prizorom, v katerem spoznamo Milico, srednjeveško dekle, ki ji kristjani zaradi verovanja v stare bogove zažgejo hišo, v pripoved pa vstopimo ravno, ko skuša iz ognjenih zubljev rešiti svojo hčer Zorico ter starša, Dragomiro in Stanislava. Dolžina vsake povedi v prvem poglavju je natančno odmerjena in pulzira v sozvočju z naraščajočim suspenzom, gre za brezhiben pripovedni ritem na mikro ravni, kot da bi avtorica strukturo dramskega trikotnika skrčila oziroma prilagodila dolžini enega poglavja in potem na pičlih treh straneh izvedla vse potrebno – zasnovo, vrh in razsnovo. Bralcu je torej od prvega poglavja naprej jasno, da bo knjiga, ki jo drži v rokah, dobra, pisanje Semenič, ki je barvito, polno naboja in doživetih opisov, pa daje občutek, kot da je avtorica sama del prizora, kot da je tudi sama v nevarnosti in stoji sredi goreče, razpadajoče hiše, kot da pripovedi ne bi pisala s svinčnikom (ali tipkovnico), temveč s svojimi čutili.
Suveren uvodni akord knjige bralca takoj posrka vase, a še preden se lahko dodobra ustali v Miličini pripovedi, sledi premeten kontrast. V drugem poglavju se namreč znajdemo v neizprosnem okolju koronskega lockdowna in spoznamo Svita, ki mora skupaj z bratom Brinom skrbeti za depresivno mamo. Brata, katerih oče je odsoten, sta prisiljena zgodaj odrasti ter navigirati med naborom nevšečnosti, ki se jih iz časov pandemije vsi še predobro spominjamo. Da se menjava pripovedne perspektive, ki si sledi iz poglavja v poglavje skozi celoten roman, še bolj poudari, se spremeni tudi slog. Če je bilo prvo poglavje napisano z občutljivo umetelnostjo, nas v drugem pričakajo kratke, suhoparne povedi. Zamenja se tudi fokalizator: v Miličini zgodbi je ta tretjeosebni in vsevedni, v Svitovi pa prvoosebni (v bistvu beremo junakove dnevniške zapiske).
Pri tem gre za premišljeno izbiro, mešanje epskega (Milica) z intimnim (Svit) pa odraža tudi specifična zgodovinska trenutka, v katerih se zgodbi dogajata. Srednji vek: bolj kontinuirana in sklenjena pripoved, moderni čas: fragmentacija, individualnost (svet je razbit ter filtriran skozi perspektivo pripovedujočega lika). Svitova zgodba je torej bolj subjektivna, Miličina pa objektivna, kar tvori dopolnjujočo se in kontrastno pripovedno celoto. Oba junaka, ki vsak v svojem svetu bijeta svoje bitke, pa se, povsem nezavedno in kljub časovni razliki, pomikata drug proti drugemu. Svit v roke namreč dobi pesniško zbirko Šavrinske pesmi Alojza Kocjančiča, ki za potrebe pripovedi deluje kot nekakšen zemljevid, ta pa s svojimi namigi in usmeritvami Svita ne pripelje do izgubljenega zaklada, temveč do prehoda, ki vodi v skrivnostni svet, imenovan medsvetovje.
Svit lahko torej tja vstopi s pomočjo literature, Milica (ki še vedno veruje v stare slovanske bogove) pa prek poznavanja lastne dediščine – njej je prehod omogočen zaradi stika s svetim drevesom; če strnem: v medsvetovje lahko pridejo tisti, ki poznajo svojo zapuščino (no, in tisti, ki so poleg tega tudi dovolj vztrajni, neustrašni in predvsem radovedni). Gre za prostor, v katerem se stikata Miličina in Svitova zgodba, avtoričina pisateljska intuicija pa tudi tokrat ne zataji, saj tretja pripovedna raven v sebi naredi sintezo slogovnih prvin svetov obeh junakov, ki smo ju spremljali doslej.
Medsvetovje obenem deluje tudi kot prostor metafikcije, v katerem avtorica brez pripovedovalskega filtra neposredno nagovarja bralca ter komentira dogodke v romanu in idiosinkrazije njegovih likov. Nasploh imamo ob branju občutek, da so liki v tem prostoru le lučaj stran od ugotovitve, da so zgolj del zgodbe, ki jo zapisuje nekdo drug. Most čez pripovedno brezno, ki ločuje Milico in Svita in prek katerega se junaka tudi srečata, bi bila po tej interpretaciji lahko tudi pisateljica sama. Medsvetovje torej ni le strogo zgodbeni element, ampak tudi (če malce abstrahiramo) literarna manifestacija avtoričine domišljije. Temu primerno gre za nadrealističen prostor, kjer te v enem trenutku napadajo merjasci z okrvavljenimi čekani, v drugem pa nagovarjajo ekscentrične vile z dredi. To je domišljijski izvir, skupek naplavnin surovih zgodbenih elementov, iz katerih se formirata in v bolj določeno obliko sestavljata pripovedi obeh junakov. /…/