Ivana Zajc
Peter Svetina: Tehtanje domišljije.
Ilustrirala Andreja Peklar.
Dob: Založba Miš, 2024.
Svoboda literature se kaže v tem, da si lahko izmišlja lastne oblike, presega ustaljene konvencije ali jih igrivo postavlja pod vprašaj. To gibanje in raziskovanje v polnosti uteleša delo Petra Svetine Tehtanje domišljije, saj nudi razkošen niz različnih literarnih zvrsti, ki jih družijo vitalizem in radovednost. Struktura te slikanice za starejše otroke je zasnovana kot povabilo k vnovičnemu branju, k iskanju različnih povezav in k dopolnjevanju mozaične sestavljanke, ki se z vsakim posegom bralca dinamično razširja. Knjiga je pravcati praznik imaginacije: odlikujejo jo razigranost jezika in neskončne možnosti domišljije, besedilo pa učinkovito nadgrajujejo ilustracije Andreje Peklar, ki dajejo delu barvit in sproščen ton.
Strukturno je knjiga precej kompleksna: gre za fiktivno zbrano delo treh avtorjev in enega zapisovalca, ki so se spoznali prek izjemnih popotovanj z začetkom na Kitajskem. Model fragmentov nudi izjemno odprtost za kreativne posege – delo se s tega vidika bere kot dragocena zbirka besednih ostalin, ponekod so deli »izgubljeni«, kar pojasnjuje zgodbene preskoke. Predzgodba je do potankosti pojasnjena v opombah: »… vsi so se spoznali na nenavadnem potovanju na Kitajskem in ohranili prijateljstvo v svojo starost. Samo eden od njih, Ksaver (Xsaver) Geyer, je bil v resnici pisatelj. Ostali trije so bili popolnoma drugih poklicev in zanimanj, a so bili jezikovno in literarno toliko okretni, da so priložnostno tudi kaj zapisali.« Izmed treh je Rafael Čibej Slovenec iz Idrije, tj. stric mame zapisovalca opomb oziroma (kot sam poudari, »pogojno«) pisatelja te knjige, ki na Portugalskem sreča sina Rafelovega prijatelja in z njim podeli zapiske o njunih skupnih dogodivščinah. Med pospravljanjem v Idriji njegovi sorodniki najdejo zapiske strica Rafaela, pisatelj Peter pa med predstavljanjem svoje knjige na Kitajskem sreča Ksaverja z Dunaja, po velikem naključju prav tistega pisatelja, ki je z drugima dvema potoval po svetu. Pisatelj Peter prejme zapiske tudi od njega in tako se začrta ta knjiga, v kateri so objavljeni ohranjeni rokopisi. Opombe so zapisane v uredniškem slogu nekoga, ki je le posrednik tega mestoma neverjetnega gradiva iz preteklosti. V razdelku z naslovom Dela so rokopisi najdemo zapiske Žorža Braza, zatem zgodbe Rafaela Čibeja in zapiske oziroma pesmi Ksaverja Geyerja. V delu, ki obsega potopis, nekateri razdelki niso ohranjeni, kot spretno navaja avtor opomb, pisatelj Peter, s tem pa se metafikcijsko poigrava z vrsto konvencij, vezanih na kritične izdaje, spremne besede, literarnozgodovinske raziskave ipd. Svoje vire opiše tudi z materialnega vidika in ocenjuje njihovo literarno podobo, hkrati pa jih skuša umeščati v prostor. Vse to je izpisano presenetljivo natančno, tako besedila kot komentarji so polni igrivih, duhovitih detajlov, ki mestoma razblinjajo mejo med domišljijo in resničnostjo, kar poudarja naslednja opomba: »Razen z nekaj izjemami, ki so v opombah navedene, je bilo pri zapiskih nemogoče ugotoviti, ali gre za resnične osebe ali zgolj za zapisovalčevo domišljijo.« Delo vključuje različne oblike proze, od kratkih utrinkov in celo izjemno kratke zgodbe v eni povedi ter domislic do daljših potopisov ali legend, naletimo tudi na odprto pesemsko formo.
Raznolika knjiga nudi različne možnosti bralskih pristopov: mogoče jo je brati po razdelkih, ki predstavljajo že omenjene pripovedne celote, lahko pa se potopimo v posamezne kratke zgodbe ali pesmi, ki so že same po sebi zaokrožene. Opombe in pojasnila se v celoto umestijo na koncu, tako da se pogled na besedila »od daleč« sestavlja le postopoma. Živahna heterogenost različnih likov, geografskih lokacij in predstav takrat dobi dokončen »alibi«: gre za izseke iz neke zgodovine, za čudenja nad svetom, kakršnega je nekdo nekoč doživel.
Vizualni ton knjige ilustratorka Andreja Peklar oblikuje že na platnici: na živo rdečem ozadju vidimo plavati sanjsko, skoraj nadrealno krapinjo, ki jo sicer najdemo v zadnji zgodbi Legenda o krapinji, imenovani Feng Šiang. Vizualni elementi so dinamični in z različnimi estetskimi prijemi dopolnjujejo raznolikost besedil. Izvrstne so karakterizacije določenih likov, na primer »okroglastega gospoda z aktovko« Evgena, ki je v valovih lovil hrenovko iz kioska, ko je ta na papirnatem krožničku zaplula v reko. Mestoma intenzivna besedilna zgoščanja spremljajo bolj minimalistične ilustracije, ki na listu puščajo več beline, da vsebina zadiha, spet druge slike so videti kot razglednice iz preteklosti, o katerih pripovedujejo popotne zgodbe. Nekoliko nadrealističen slog slik se odlično ujema z drznimi besedilnimi variacijami.
Zakaj so domišljijske podobe, ki bi jih morda kdo ocenil kot zgodbe, ki »nimajo ne repa ne glave«, za otroškega bralca pomembne? Menim, da zato, ker predstavljajo kognitivni izziv, ker spodbujajo oblikovanje abstraktnih predstav in preizpraševanja meje med resničnostjo ter domišljijo. Ob srečevanju z nenavadnimi svetovi se krepi otrokova zmožnost simbolnega mišljenja, ki je ključno za razumevanje literature, umetnosti, pa tudi družbe. Gre za varno raziskovanje čustvenih in eksistencialnih vprašanj, oblikovanje lastnih interpretacij sveta, gojenje ustvarjalnosti ter nenazadnje tudi empatije. Raziskave s področja razvojne psihologije poudarjajo, da je domišljijska igra temeljni mehanizem kognitivnega in socialnega razvoja, saj otrokom omogoča, da vadijo različne vloge, oblikujejo hipoteze o svetu ter razvijajo ustvarjalne rešitve. Nadrealne in domišljijske podobe imajo za mlade bralce posebno vrednost, saj jih spodbujajo k razmišljanju onkraj vsakdanjega in k preizkušanju simbolnih pomenov. /…/