Založba Malinc je razmeroma mlada založba (izdaja od leta 2012), ki se je specializirala predvsem za izdajanje knjig v španščini pišočih avtorjev in avtoric ter ustvarjalcev manjšinskih literatur, povezanih s špansko kulturo (baskovski, katalonski in galicijski avtorji). Hkrati izdajajo tudi naše avtorje v španščini (Jana Bauer, Peter Svetina) in tako skrbijo za kulturno izmenjavo, kar je, mimogrede, tudi naslov zabavne knjige iz njihovega repertoarja (Isol: Kulturna izmenjava). V zadnjem času pa so naredili tudi obrat k izdajanju izvirnih slovenskih del in za začetek (vsaj mislim si, da bo sledilo nadaljevanje) postregli z dvema slikanicama. Samo še pet minut sta ustvarili Patricija Peršolja in Polona Lovšin, knjigo Telovadec Nikolaj prežene tolovaja pa Klarisa Jovanović in Štefan Turk.
Če je avtorica Telovadca Nikolaja znana predvsem kot prevajalka in pesnica, je Patricija Peršolja uveljavljena avtorica, ki piše predvsem za mlajše. Precej slikanic je ustvarila v tandemu s Silvanom Omerzujem, med njenimi besedili je tudi nekaj takšnih, ki se lotevajo problemskih tem. Vsebinsko najbolj radikalna je bržkone slikanica Tata zmaj, ki obravnava družinsko nasilje. To se po eni strani dogaja »zakamuflirano« v otroško igro skrivalnic, s čimer poskuša mama sina vsaj malo obvarovati pred tem, kar se dogaja med njo in očetom, po drugi strani pa je nasilje tudi zelo direktno – mama je, denimo, tudi upodobljena s fizično poškodbo (buško). Tata zmaj je izjemno močna knjiga o problemu družinskega nasilja, njeno pretresljivost pa posrečeno še potencira nasprotje med nedolžnostjo otroške igre in dejanji, kot je fizična zloraba, a celo iz nje na koncu posije optimizem. Tudi sicer za slikanice Patricije Peršolja velja, da so srčne, tople in da se zna avtorica z besedami dobro približati otroku. Ob prvem preletu naslova njene najnovejše knjige sem – povsem nagonsko – pomislila, da gre morda za tistih dodatnih pet minut, ki smo si jih kot otroci znali izprositi pri starših, da smo si podaljšali igro ali norenje po dvorišču. Pogled na žalosten dečkov obraz, ki se pojavi na naslovnici, mi je dal sicer misliti, da tokrat morda le ne bo govora o brezskrbni otroški igri, branje pa je takšno prvo misel sploh dokončno odneslo. Prav nasprotno, tudi slikanico Samo še pet minut lahko pravzaprav umestimo med t. i. problemske slikanice; ne najbolj »radikalne«, a vendar. Če je v slikanici Tata zmaj problem očetova prisotnost, je tokrat to njegova odsotnost.
V ospredju je namreč otrokova stiska, ki je posledica odsotnega očeta in hude osamljenosti. Avtorica takoj na začetku začrta koordinate: deček in njegova mama sta sprva živela pri noni in nonotu, po njuni smrti pa sta se bila primorana preseliti v mesto (avtorica to seveda pove precej bolj poetično: »Živela sva pri noni in nonotu, dokler se nista ponovno našla na Rimski cesti, kakor je rada rekla mama.«), v blok, kjer sta živela skromno, deček tudi samotno življenje; izvemo tudi, da ju je njegov oče oziroma tata zapustil. Kot lahko razberemo, je bil deček, ki je prvoosebni pripovedovalec, sprva na očeta jezen, nato pa ga je v svoji samoti začel pogrešati, tako zelo, da mu je bil celo pripravljen odpustiti. Jezo je tedaj uperil v mamo, ker ji odpuščanje ni šlo tako dobro od rok kot njemu. Deček si je sliko svojega očeta lahko sestavljal le s pomočjo drobcev, okruškov pogovorov: nona je pravila, da je svetovni popotnik, dedek je nekoč omenil, da je akrobat v potujočem cirkusu, mama je bila bolj direktna in ga je imenovala kratkomalo – strahopetec. Komu in čemu naj otrok verjame? Vse se je spremenilo nekega jutra, ko se je pred dečkom pojavil tujec, ki je njegov svet kmalu obrnil na glavo; v dobrem pomenu besede. Deček se je s tujcem, ki je bil to vse manj, družil vsak dan in z njegovo pomočjo postal veselejši otrok, ki je zmogel tudi z mamo razviti lep, tesen odnos. Sčasoma je dobil tudi odgovor na zagonetno vprašanje, zakaj nekateri starši svoje otroke zapustijo: »Nekateri starši imajo svoje otroke neizmerno radi, a ne znajo poskrbeti zanje. To je včasih preveč boleče, zato se raje umaknejo.« Deček je imel srečo, da mu je tata vendarle polepšal otroštvo in mu poklonil del svojega življenja; vsi te sreče nimajo, tako da je besedilo po tej plati bralcem, ki se znajdejo v podobnih okoliščinah in s podobnimi občutji, lahko le rahlo v pomoč (torej predvsem v podčrtanju dejstva, da zapustitev ne pomeni nujno opustitve ljubezni), a takšen pogled na literaturo je seveda napačen in enostranski ter posledica razumevanja problemske literature kot tiste, ki bralcu ne nudi samo bralskega užitka, ampak mu lahko tudi pomaga. Lahko mu, ni pa to njena naloga, navsezadnje gre za leposlovje, ki ga je treba presojati precej bolj celovito. Samo še pet minut torej ni »primer«, iz katerega bralec lahko izlušči to in ono (nekaj modrosti se seveda ponuja), pač pa zaokrožena, unikatna zgodba nekega posameznika, ki je lahko dobro izhodišče za »težavnejše« oziroma bolj resne pogovore z otroki. Tako tistimi, ki delijo dečkovo usodo, kot tudi takšnimi, ki te izkušnje nimajo, a poznajo koga, ki jo ima.
Tokrat, kar je v slikanicah manj pogosto, zgodbo pripoveduje odrasla oseba, za nazaj (»Odrastel sem, postal kralj in uresničil svoje otroške želje. A bi se marsikateri od uresničenih odrekel, da bi ga zgolj še enkrat videl, pa četudi samo za pet minut.«), a se pri tem dovolj približa otroku in otroškemu doživljanju ter razumevanju. Besedilo je izpisano tankočutno, otožnost se v njem meša z vedrino, vzdušje, ki ga ustvarja, pa podčrtajo tudi poetične ilustracije Polone Lovšin, na katerih se kot rdeča nit pojavljajo cvetlični oziroma rastlinski motivi. Slednji po eni strani ustvarjajo občutek nežnosti in krhkosti, po drugi pa živosti, cvetenja/razcveta in lepote (v nas in okoli nas). Ilustratorka se je soočila tudi z izzivom postopnega staranja svojega lika, kar ji je dobro uspelo. Kar v slikanici Samo še pet minut nekoliko zmoti, je le prelom samega besedila, nikakor namreč ne morem razbrati logike, ki ji sledi, zdi se bolj stvar trenutnega navdiha, nekoliko moteči pa so s tem, ko bralcu narekujejo oziroma celo vsiljujejo (vsebinske) poudarke, tudi delčki besedila oziroma posamezne besede, izpisane v rdečem fontu in velikih pisanih črkah. Če povzamem: pozitivno je, da je založba Malinc, ki je nase že pred leti opozorila z odličnimi prevodnimi naslovi, pomislila tudi na domače ustvarjalce. To, da so začeli z uveljavljenima, izkušenima avtorico in ilustratorko, se je izkazalo za modro založniško/uredniško potezo, saj knjiga po vsebinski plati, torej tako po literarni kot likovni, pritegne in opozori nase, le po tehnični plati bi bilo treba nekaj stvari nekoliko bolj domisliti in izpeljati bolj prepričljivo.