Nikola Huppertz
Lepa kot osmica
1
Nista me vprašala, ali se strinjam. Ne mami, pa tudi ne očka, čeprav je njegova hči in s tem njegova zadeva. Kar tako meni nič, tebi nič protestirati, ker je Josefine zdaj pri nas, seveda tudi ne morem. Zaradi njene mame. Če je nekdo imel raka in je pravkar prestal operacijo, potem se nimaš kaj pritoževati. Potem moraš biti vesel in hvaležen, da se je vse dobro izteklo, da so mami, ki je zdaj rešena bolezni, odobrili zdraviliščno zdravljenje in se bo po nekaj tednih, če bo vse potekalo gladko, zdrava vrnila domov.
Povsem razumem.
Tudi to, da mora očka skrbeti za Josefine, ki mora v tem času obiskovati tukajšnjo šolo, mojo šolo, če smo natančni, ker je tako menda najlažje.
Kljub temu mi ni všeč, kako sedi z nami pri večerji, pri tem pa je videti, kot da nas hoče vse pobiti. In kako očka tolerira njene ubijalske poglede, s katerimi nas izpod črne kapuce svojega hudija obstreljuje njen obraz z n-timi pirsingi, medtem ko on blebeta neumnosti, ki nikogar ne zanimajo: o njegovem podjetju ali o zadnjem treningu tenisa. In kako se poskuša pretvarjati, da je povsem normalno, če smo po novem štirje.
»Malte, lahko sestri še enkrat podaš košarico s kruhom?« zdaj reče.
Čeprav košarice s kruhom do zdaj še omenili nismo in ona ni moja sestra, ampak polsestra, kar je stoodstotna razlika v stopnji sorodnosti. In če odmislimo, da sem jo do tega trenutka srečal šele dvakrat ali trikrat, nazadnje, ko sem imel kakih šest let.
»Zakaj še enkrat?« vprašam. Ne prenesem tega, da odrasli govorijo neumnosti, čeprav točno vedo, kako je v resnici. »Do zdaj je jedla samo paradižnike. Saj sploh ne veš, ali hoče kruh.«
»Malte!« Očkov glas nenadoma zveni strogo. Celo mami me čudno pogleda, skoraj kot bi hotela prikriti dejstvo, da Josefine pravzaprav sploh ne poznamo. In to kljub temu da vselej poudarja: dekle in njena mama, to je bilo pred njenim časom, to se nje ne tiče.
»Že v redu, mali,« tedaj reče moja polsestra in seže prečno čez mizo, pa ne zato, da bi polovila kruh iz košarice, ampak vzame še en paradižnik. Zadnjega. Vanj ugrizne kot v jabolko, iz njega izsesa sok in želatinasto sredico ter s preostankom v roki vstane od mize. Še en ubijalski pogled v krog. Nato preprosto izgine iz jedilnega kotička naše dnevne sobe.
Mami in očka se spogledata.
»Malte, mar ne vidiš, kako težko je vse skupaj za Josefine?« vpraša mami.
»Seveda,« odvrnem, zraven meljem kruh s sirom. »Vem. Saj bi ji košarico s kruhom tudi podal. Samo rekel sem …«
»Slišali smo, kaj si rekel,« me prekine očka. Nato zavzdihne. »In? Kako kaj umetnost?«
Zdaj dejansko še enkrat sežem po košarici s kruhom. To je bila prva normalna poved pri tej večerji.
»V ponedeljek začnemo s pripravami na deželno tekmovanje,« odgovorim.
»Koliko vas sploh še je na olimpijskem čolnu?« Očka mi poda maslo.
Postrgam ga nekaj, namažem kruh, nanj položim dve rezini gavde. »Razen mene ni nikogar več z naše šole. Kolju je zmanjkalo čisto malo. Vendar se nam bo pridružila še neka punca z druge šole, z IGS-a, ker tam nimajo matematičnega kluba.«
»In je čisto sama uspela priti tako daleč?« zanima mami.
Ustrašim se. O tem sploh še nisem razmišljal in, če sem iskren, me za trenutek znervira. Potem se spomnim, da se tudi jaz večino stvari naučim sam in mi Zerhusen pomaga le, kadar ga prosim. Tako je tisočkrat bolj učinkovito. Kar pojasnim tudi mami in očku.
»Kakor koli že,« odvrne očka. »Očitno bo napeto.«
Tisti hip iz kletne sobe pod nami, kjer je nastanjena Josefine, zabobni glasba.
Usedem se za svojo pisalno mizo, iz mape izvlečem učni list, vnovič preberem zadnjo nalogo, ki sem jo prebral že nevemkolikokrat. Vse druge sem rešil, tako teorijo množic kot algebro, precej hitro celo, le tista ena s sinusno funkcijo mi povzroča preglavice.
Fazni premik.
Velikost amplitude.
Intervali.
O tem imam za zdaj le medlo predstavo.
»Le čakaj, te bom že razvozlal!« rečem in iz predala izvlečem matematični priročnik.
Moja umetnost. Tako je očka to imenoval že, ko sem v vrtcu množil z lesenimi kockami in so se vzgojiteljice pritožile njemu in mami, ker so mislile, da me doma urita.
Kot če bi bila to kakšna velika znanost: štiri kocke, štirje valji, štirje kvadri. Kar skupaj znaša, ta-daaa: endvatrištiripetšestsedemosemdevetdesetenajstdvanajst!
Očka jim je zagotavljal, da tega nimam po njem, števila in računanje in te zadeve, saj je sam vedno uporabil to ali ono zvijačo. Tudi po mami ne, ona je bolj nadarjena za jezike, medtem ko jaz tedaj menda nisem uspel povedati niti ene prave povedi. Ko so vzgojiteljice to slišale, so se morale sprijazniti, da sem zadevo s kockami izmodroval povsem sam.
Odprem priročnik, na slepo, in poduham strani. Mogoče sploh ni tako pomembno vedeti, od kod kaj pride. Veliko pomembneje je, da to pač imaš. Ker je seveda zabavna, matematika torej, četudi se večini zdi čudno, da se nekdo prostovoljno ukvarja s tem. Na primer s težko nalogo, ki jo skušam razvozlati že več dni. Čeprav sinusa in kosinusa do zdaj sploh še nismo obravnavali. Ne pri matematičnem klubu ne pri pouku. Vendar sem zdaj vse naštudiral, celotno zadevo z enotsko krožnico, velikostjo kotov in dolžino lokov, vse o razmerjih stranic in pripadajočih funkcijah – nalogo hočem na vsak način razrešiti do jutri. Preden mi jo lahko Zerhusen razloži. Še toliko bolj, ker se mi bo pridružila IGS-ica, ki se je do zdaj morala vse naučiti sama. Mislim, samo še tega se manjka, da bi učni list uspela rešiti sama, jaz pa ne! Konec koncev sem do zdaj še vedno vsemu prišel do dna. Ker je matematika logična, logične stvari pa prej ali slej razvozlaš. Iz A sledi B in tako naprej. Vse, kar moraš štekati, je pot, korak za korakom, potem se rezultat pokaže sam od sebe. Kot je pravzaprav pri vsem, dokler le sistematično razmišljaš. In potem ti je naenkrat vse jasno.
Zdaj moram le še ugotoviti, katera vrednost v sinusni funkciji povzroči določen premik: v levo, desno, gor, dol. Potem sem zmagal.
Pod pogojem, da bo Josefine končno utišala glasbo. Takole namreč nihče ne more razmišljati.
»Ti si tak mali razvajenček, kajne?« izjavi moja polsestra, nagne glavo vstran in me premeri od glave do pet. »Bi lahko, prosim, malce stišala tole glasbo, pravkar poskušam razrešiti matematični problem! Reeesno! Večkrat pribiješ kakšno takšno?«
Ne vem, kaj naj rečem, zato bebasto obstojim na hladnih kletnih ploščicah in molčim. No, vsaj prenosnik je zaprla in izklopila glasbeni stolp zraven raztegljivega kavča. Toda kar tako zdaj tudi ne morem pobegniti. Tem budnim očem pod dvojnim pirsingom na obrveh.
»Koliko si že star?« sprašuje naprej.
»Dvanajst,« odvrnem. In hitro dodam: »Čez dva meseca bom trinajst.«
Josefine se zareži, ne prav na široko in malce zlobno. »Oho, čez dva meseca boš trinajst. Takrat te je najin očka torej zaplodil, ko sem bila stara … čakaj … tri leta in pet mesecev. Tudi jaz znam malce računati.«
Vstane s kavča, se za hip razgleda po kleti, oddrsa do fitnes kotička, vzame dve uteži. Pazi, tiste srednje velikosti, pri katerih se sam mučim že samo s tem, da jih držim, in skoraj srhljivo se mi zdi, ko meni nič, tebi nič začne delati vaje za bicepse. »Zakaj pa gre?« čez čas vpraša in se s pogledom spet prilepi name.
Nekaj časa traja, da zaštekam, kaj misli.
»Sinusna funkcija,« rečem. »Fazni premik in podobno.«
»Ah, to,« odvrne. Nič več in nič manj in ne vem, ali so krive uteži, ki ji počasi jemljejo sapo, ali je tema zanjo že zaključena. Torej opazujem, kako postajajo dvigi uteži vse počasnejši in kako se ji obraz od ponovitve do ponovitve bolj pači, ter za vsak slučaj pristavim: »Zaradi matematične olimpijade. Sodelujem. Kmalu bo deželno tekmovanje, tam se odloči, kdo bo sprejet v program Mladi trenirajo matematiko.«
»Aha,« zasopiha, odloži uteži in strese roke. »In kaj sicer še počneš v življenju? Kadar ne preganjaš matematičnih problemov?«
To me razjezi. Ne, ker sicer ne počnem nič drugega, ampak ker zveni, kot da matematika ni nič resnega. Zato rečem: »Vsekakor ne poležavam s prenosnikom na postelji in ne težim drugim s svojo glasbo.«
Josefine privzdigne obrvi. »Ni slabo, mali!« reče, oddrsa nazaj skozi kletni prostor in se spet spusti na raztegljivi kavč.
»In tudi mali razvajenček nisem.«
Spet se zareži. »No, potem pa v redu.«
Naenkrat spet stojim kot bebec in ne vem, kaj naj rečem. Ampak vsaj njen pogled mi ne pride več do živega. Enostavno se obrnem in grem. Ko med vrati za hip poškilim nazaj, je že vklopila prenosnik. In steguje roko h glasbenemu stolpu.
Prevedla Alexandra Natalie Zaleznik