Okrogla obletnica Nika Grafenauerja (konec preteklega leta je obeleževal osemdesetletnico) je, kot je v našem literarnem prostoru v navadi, sprožila niz izdaj pri različnih založbah, na primer Kaj ima sonce najraje pri Mladinski knjigi, Halomušnice: telefonske pesmi o živalih pri založbi Morfemplus, slavni Pedenjped, nabriti fantič, ki si rad vrta po nosu in mimo katerega v domači poeziji za otroke kratko malo ne moremo, je zaživel tudi v brajici (Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije), nekaj knjig pa je seveda izšlo tudi pri založbi Grafenauer, med njimi Živali, živali vsenaokrog. Pri Beletrini za letos obljubljajo Grafenauerjevo biografijo, ki jo pripravlja Tina Kozin. Avtorjevo ime najdemo tudi v aktualnem katalogu založbe Grafenauer, ki nasploh skrbi za to, da je Niko Grafenauer, pesnik in urednik, pa tudi esejist, prevajalec in literarni zgodovinar, ne glede na okrogle obletnice ves čas aktivno prisoten v naši bralski zavesti, če ne drugače, s ponatisi ali novimi izdajami.
V veliko slikanico Živali, živali vsenaokrog je zbrana avtorjeva drobna poezija, rimane dvovrstičnice, ki jih pesnik posveča živalim. Večinoma se berejo kot mini pesmice, dve sta v obliki uganke: »Čeprav je pes, nikdar ne laja in ne renči. / Le ribe po morju pleni in mirne plavalce straši.«; »Živi v naravi in tudi v kakšni pravljici. / Največkrat ga otroci srečajo v Rdeči Kapici.« Po večini so kljub svoji drobnosti zaokrožene na način, da opišejo kakšno lastnost določene živali, včasih tudi prav duhovito (npr. »Delfin je v vodnem svetu prava balerina, / plesišče zanj pa modra morska površina.« ali »Naj bo mraz ali pripeka, / ovca zmerom v krznu teka.«); izjemoma (bolj nujno) potrebujejo spremljavo ilustracije, saj bi brez nje lahko le ugibali, koga ima pesnik v mislih, na primer: »V toplem materinem krilu / mladi rod je pri kosilu.« Na ilustraciji vidimo, da gre za svinjo in njene mladičke; brez ilustracije bi bilo možnih kandidatov za žival, o kateri govori pesem, seveda kar nekaj, s čimer ni konec koncev nič narobe, v tem primeru bi torej verze lahko brali kot uganko z več možnimi odgovori. V Grafenauerjevih dvovrstičnicah se pojavi zelo raznolik nabor živali, od domačih do divjih, od povsem vsakdanjih do zelo eksotičnih, kar je ilustratorka Polona Lovšin likovno spretno povezala v smiselno, zaokroženo celoto. S tem je opravila poglavitno delo pri tem, da verzi in podobe res zaživijo kot organsko povezana celota, ki ima svoj začetek in konec, torej glavo in rep, kot večina likov v slikanici, če se malo pošalim.
Za vezne člene je Polona Lovšin izbrala deklico in dečka in njun rdeči balon, ki postane nekakšna rdeča nit knjige. Najprej zagledamo otroka, ki zapuščata domači vrt in se (z balonom na vrvici) podata na ulico. V njuni bližini so muca, polž in vrabček, torej živali, ki jih lahko srečamo na domačem dvorišču ali vrtu. Deček in deklica se iz varnega domačega okolja podata v neznano (no, tako se zdi bralcu na začetku, na koncu se izkaže, da otroka dobro vesta, kam sta namenjena in kod hodita). Prva postaja na njunem pohodu je živalski vrt, s katerim ilustratorka v knjigo oziroma v »zgodbo« smiselno pripelje bolj eksotične živali, na primer krokodila, morskega leva, zebro, žirafo in tako naprej. Balon otrokoma spotoma očitno uide iz rok in gre svojo pot; pravzaprav je videti, kot da otroka vodi na njuni poti, najprej od kletke do kletke in potem tudi naprej, izven ograje živalskega vrta. Ko ga zapustita, se znajdeta na obrobju mesta, na travnati površini, kjer se srečujeta s travniškimi živalmi, nato ju pot vodi v gozd ter iz njega v bolj kmečko okolje, do kmetije. Potem ko deček in deklica vstopita v kmečko hišo (v njej se srečata še z nekaj manjšimi hišnimi ljubljenčki), kjer ju na koncu, zvečer, tudi najdemo v postelji, postane jasno, da smo otroka spremljali na poti k babici in dedku na kmetijo. Ilustratorka je tako Grafenauerjeve verze učinkovito združila v likovno pripoved o pestrem »potovanju« otrok iz mesta v vas (ali na bolj ruralno obrobje), od doma k babici in dedku, ki je na vsakem koraku pospremljeno z zanimivo živalsko družbo.
Nekateri verzi so precej preprosti (in gredo tudi majhnim otrokom z lahkoto v uho), drugi nekoliko bolj večplastni, na primer: »Zebra je krasna, s progami porisana žival. / Le kdo je z njeno kožo cesto tlakoval?« Kot sem že omenila, je marsikatera dvovrstičnica hudomušna, tudi tale veveričja: »Veverica kar z zobmi / tare lešnikom kosti.«, se pa najde tudi ena, ki ni povsem logična oziroma je rahlo zavajajoča, saj so tudi kamele z »zgolj« eno grbo kamele in ne le napol kamele: »Z eno grbo je napol, dvogrba je pa cela. / Je to čarovnica? Kje pa! To je kamela.«, in ena, pri kateri besedilo in ilustracija nista najbolje usklajena: na ilustraciji se ob zrelih jagodah pojavi medved, pospremljen z verzi: »Po dolgi mrzli zimi je še ves dremav / iz toplega brloga medved prihlačal.« V izogib »časovnemu zamiku« bi kazalo verze nekoliko prilagoditi dogajalnemu času, ki so ga vzpostavile ilustracije, a zdaj sem že malenkostna.
Marsikatero besedilce lahko uporabimo kot dobro izhodišče za pogovor o določeni lastnosti posamezne živali (lahko razpravljamo, zakaj je lisica zgled tatinskega poklica, zakaj so osli trmoglavi …). Bogato ilustrirana knjiga bralcu pokaže, da so živali res vsenaokrog, samo oči je treba odpreti in napeti ter se razgledati okoli domačega praga, jih poiskati med travniškimi bilkami ali se, v želji po opazovanju kakšne malo večje živali, odpraviti na podeželje. Posredno nas tako knjiga Živali, živali vsenaokrog vabi v akcijo, v naravo, kjer je prav, da smo le tihi opazovalci in občudovalci drobnih in večjih živali. Te so za otroke tako ali tako vir čudenja in navdušenja in z mini pesemskimi »predstavitvami« jim bomo živali še bolj ali lažje približali, že najmlajšim. Priznam, da sem se celo sama nekaj novega naučila: »V iglastem kožuščku skrit / ježek miške gre lovit.« Da so na ježevem jedilniku kače in žabe, sem vedela, da so tudi miši, pa ne.