Nika Gradišek
Poezija, ki (pre)priča
Razmislek o slam poeziji in romanu Pesnica X
Poezijo pogosto razumemo kot najvišjo in najkompleksnejšo rabo jezika. Tako smo Prešernu hvaležni, da je v času narodnega prebujanja dokazoval, da tudi naš jezik premore svojo najvišjo formo, poetičnost, in tako danes, sredi na videz neskončnih diskusij o človečnosti ali nečlovečnosti umetne inteligence radi pripomnimo, da kvazi inteligentni agregator velikih jezikovnih modelov vseeno ne more napisati dobre pesmi. Kot bi napisati dobro pesem lahko bil tisti najvišji kriterij obvladovanja jezika ali pa morda kriterij za imeti dušo, imeti srce. Kar radi pozabimo, je, da tudi v splošni (človeški) populaciji ni ravno veliko posameznikov, ki bi lahko napisali dobro pesem. Nisem prepričana, ali sem nedvomno med njimi. Pogosto se zdi, da je prag ali barrier of entry postavljen zastrašujoče visoko, oklicati se za pesnika ali pesnico se vedno zdi nekoliko pretirano napihnjeno in samozadovoljno, kot da si tega naziva sam ne smeš nadeti, pač pa ti ga lahko podelijo le drugi.
Nič čudnega torej, da večina ljudi ne piše poezije ali druge “resne” literature, ki bi presegala dnevniške zapise. Že od malega nam je priučeno strahospoštovanje do literarne obrti (ali umetnosti, a to je kregarija za kak drug esej) in po osnovni šoli učni sistem od nas neha pričakovati občasno literarno udejstvovanje in presedla na analizo Velikih. Pesmi seciramo kot uganko, jih pod drobnogledom nemalokrat proučujemo kot nekaj tujega. Seveda je dobro, da se jih naučimo brati drugače kot sezname za v trgovino, a sredi šolske analize se pogosto izgubi najočarljivejši del poezije, to je osebni, domala parasocialni odnos, ki ga kot bralke in bralci lahko spletemo z zapisanim in vsem tistim, kar uhaja med vrsticami in s čimer praznine dopolnjujemo sami. Za piko na i po šolski dolžnosti večinoma beremo rimane pesmi, sodobne poezije pa se komajda dotaknemo enkrat v četrtem letniku. In če potem poskusimo, strahospoštovanju navkljub, spesniti kaj svojega, razumljivo najprej posežemo po današnjemu jeziku tuji rimi, inverziji ali arhaizmih, ki se nemalokrat izmikajo iskrenemu izrekanju tistega, kar čutimo v jeziku vsakdana. Vsi smo imeli svoje nerodne začetke; kot mentorica literarnega krožka na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad se trudim pomagati komu kakšnega tudi prebroditi, da ne zagrezne v starinske vzorce, ki bi jih stežka udomačil za svoje. Ta kritika rime, inverzije in arhaizmov seveda ne velja za mnoge mojstre rimanega jezika pri nas, a vsi ti so morali prečiti nerodno fazo slabih rim na -ti, literarnim trendom navkljub so morali trmariti dovolj dolgo, da so izpilili svoj občutek znotraj zadanih omejitev rimane poezije. Drugi smo ugotovili, da lažje mislimo izven rim, še mnogo več pa je tistih, ki so po nekaj neuspelih rimanih poskusih preprosto odnehali. Svojo literarno pot je večina zaključila takrat enkrat v četrtem razredu, z zadnjo pesniško domačo nalogi pri slovenščini, če niso ravno iz okolja ljubljanske povzdignjene elite, ki z visoko kulturo dokazuje svojo večvrednost. Povprečni ljudje so literarno izražanje že zelo mladi večinoma ocenili za nedosegljivo, nesmiselno ali preprosto preveč oddaljeno, da bi vanj vlagali svoj čas. Po berljivih knjigah posegajo poleti na morju, po poeziji pa ne, če se ji le lahko izognejo.
Tu v igro vstopi slam poezija. Performativna poezija “od ljudi, za ljudi”, kot ji radi rečemo slam pesniki. Govorjena poezija, ki se približa izvorni obliki poezije kot dejanja, pripovedi, ustnega izročila. Tekmovalna poezija, ki jo je njen ameriški začetnik Marc Kelly Smith leta 1984 prvič postavil na oder kot konstruktivno kritiko slonokoščenih stolpov resne literarne produkcije. In ko rečem postavil na oder, v resnici mislim neusmiljeno zabrisal med ljudi, ki so se družili v tamkajšnjem čikaškem lokalu. Ko je v okviru festivala Izrekanja famozni začetnik gibanja osebno prišel v Celje, je na odru ostal vsega skupaj nekaj sekund, preden se je odpravil med publiko, nas med uprizarjanjem poezije intenzivno gledal v oči in nam z vsem dopovedoval, da ni meje med nami in besedami. Slam poezija ni nedostopna, slam poezija stopi do tebe, zahteva pozornost, ponudi dlan, te povabi vase.
Tehnično je to videti nekako takole: najbolj doma je na obljudenih lokacijah, idealno v barih ali lokalih, lahko tudi na uličnih vogalih, mestih, kamor bi ljudje zašli tako ali drugače in ne zgolj z namenom poslušanja poezije. Gibanje je sčasoma preraslo svojo okolico in kontinent, ob tem pa so slam poeziji po svetu seveda pripadli lastni odri, zato jo je zdaj mogoče najti tudi v razprodanih gledaliških dvoranah ali kulturnih domovih, a to je že njena bolj formalizirana, zlikana verzija. Najbolj surova je takrat, ko vase ujame množico ljudi, ki je niso pričakovali, tiste, ki se prej niso čutili poklicani v polje poezije. Potem jih slam poezija opolnomoči. To naredi tako, da nastopajoči ali organizatorji naključnim gledalcem in gledalkam v roke potisnejo tablice in pisala, razložijo sistem ocenjevanja od 1 do 10 ter jih imenujejo za (ne)strokovno žirijo. Nato jim v ocenjevanje predložijo nastope slam pesnikov, pri čemer žirija kot pri smučarskih skokih običajno odšteva najvišjo in najnižjo oceno ter nato izračunava povprečje. Negotovim žirantom se velikokrat namigne, da lahko oceno podajo tudi skladno z glasnostjo aplavza, kar odgovornost za ocene in odločitve še dodatno razprši po prostoru. Skupaj s tablico za ocenjevanje publika v roke prejme legitimnost za lastna mnenja. Ocenjevalna tablica je sporočilo: pomembno nam je, kaj si misliš o nas in našem delu. Tu smo, da te prepričamo, prišli smo ti nekaj povedat zato, da nas slišiš, ne zgolj zato, da bi govorili zraku ali samemu sebi. Gre za aktivno odrekanje privilegiju, na katerem je resna literatura jadrala predolgo, privilegiju samozadostnosti, privilegiju pisanja za drobno literarno elito razsvetljenih malomeščanov. Poslušalka ali poslušalec, ki na povprečnem literarnem dogodku zatava z mislimi ali s težavo sledi monotonemu branju velikih mojstrov, naj bi najprej pomislil/-a, da je sam/-a kriv/-a, da se mora posipati s pepelom in trpeti bolje, ker se resno literaturo pač pretrpi in se potem treplja po ramenih, da smo trpeli dobro. Slam poezija poruši to razmerje moči in sporoča: če se ne čutiš nagovorjenega, je to verjetno vsaj delno zato, ker te jaz (pesnik, pesnica) nisem dovolj dobro nagovoril. /…/