Meta Kušar
Majhna običajna knjiga
1.
Gilgameš je v moji krvi. V kosteh.
Del od bogov, nikoli ne molči. Zares nikoli.
Nerazumljivo šepeta. V grlu ga okušam.
Neizjokane solze murnov. Zvezdni mir noči.
Boli enako, kakor del iz zemlje.
Tako že štiri tisoč let. Še enkrat več. Daj,
streljaj z lokom iz češnjevega lesa na vse strani.
Beli cvetovi preženejo zlohotne, čemerne, turobne.
Murva pri izviru sladko obrodi.
2.
S sončnikom stopam, po obali.
Morje molči. Zlata mirnost kaže tokove. Pošasti.
Merlina vrže ven in bleščečega delfina.
Ti mojstri plovbe prerokujejo.
Sledi puščam tudi tistim, ki me imajo manj radi.
Prvi droben valček jih bo vzel. Vendar oraklja ne.
Močan je. Še koža čuti dušo.
3.
Čarovnik, zbudi se. Prah porini
v zlato popoldansko luč.
Pred leti je genij rekel:
Država je velika stvar,
ampak svoboda je še večja.
Čeprav so tiskali, mi dih zastaja, ko se dotikam
njegovega srca. Šofira v megli, med zdaj in davno.
Doživetja preobrazb so suho zlato.
/…/