Pogovori s sodobniki
Majda Travnik Vode z Andrejem Ilcem
Travnik Vode: Čeprav kot urednik na Založbi Mladinska knjiga delujete že od leta 1996, sprva kot naslednik Nika Grafenauerja za otroško in mladinsko književnost, od leta 2001 pa tudi kot vodja uredništva za leposlovje, se gotovo na različne načine večkrat vračate na začetek. Katere okoliščine, srečanja, učne (pre)izkušnje in osebnostne lastnosti so vas pripeljale v uredništvo Mladinske knjige?
Ilc: V mojem primeru je šlo res za veliko ̶ večinoma srečnih ̶ naključij. Kot najstnik namreč sploh nisem bral. Knjige me niso zanimale. Edino, kar me je v tistem obdobju zares pritegovalo, je bila glasba in šele po dvajsetem letu, potem ko sem že nekaj časa študiral novinarstvo na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, na FSPN, sem po zaslugi nekaterih ljudi, med katerimi na častno mesto postavljam knjižničarja Sava Valentinčiča iz knjižnice Ljubljana-Polje, odkril veselje do branja, in ko sem se čez čas začel ozirati za rešilno bilko, ki bi me rešila fspnjevščine, sem ugotovil, da obstaja študij primerjalne književnosti. Vprašal sem prijatelja, ki je bil že prekaljen komparativist, kako je s tem, in je samo prikimal. Čas študija na primerjalni je bilo edino obdobje mojega izobraževanja, ko sem zares užival, in morda sem tudi zato študijska leta še malo potegnil. Potem se je zgodilo, da je Aleša Debeljaka, s katerim sva prijateljevala, urednik Aleš Berger vprašal, ali pozna koga, ki bi bil primeren za mesto urednika otroškega leposlovja. V tistem času sem za Razglede in skrajno razumevajočo urednico Nelo Malečkar pisal kritike in daljše prispevke o različnih vidikih otroške literature. Razgledi, ki so bili prav fajn časopis, se žal niso obdržali, meni pa so »prinesli« službo. Za svoje prve uredniške izkušnje se moram sicer zahvaliti Vlasti Vičič, ki je bila tedaj urednica pri založbi Sophia in mi je ponudila priložnost, da sem se lahko preizkusil v urejanju otroških knjig.
Ko sem začel z delom na založbi, sem mislil, da že vse vem, a kmalu spoznal, da ne vem praktično ničesar. Hitro sem odkril tudi, da sem se znašel na zelo odgovornem položaju, kajti moja uredniška predhodnika sta bila Kristina Brenkova, ena od soustanoviteljic Mladinske knjige, in Niko Grafenauer. Predvsem z Brenkovo sem se veliko pogovarjal, kar se mi zdi velika sreča. Študij mi je vsekakor dal določeno podlago in razgledanost, vendar sem v bistvu začel z ničle. Na mizo dobiš knjigo in začneš delati. Veliko so mi pomagali drugi, sproti sem se učil na lastnih napakah, pri čemer so bili tako avtorji kot kolegi prizanesljivi, ko sem odkrival toplo vodo. Urednikovanje sem zelo vzljubil, nikoli se ga nisem naveličal in še vedno mi je všeč, čeprav mu žal nisem več kos kot nekdaj, vseeno pa kaže, da bom do konca svoje kariere ostal v prvi službi, kar je, in tega se zavedam, prav neverjeten privilegij.
Travnik Vode: Kako se je uredniški poklic spreminjal v zadnjih tridesetih letih? Govorimo tako o družbeno-političnih premikih kot o (globalno) spremenjenih načinih produkcije, recepcije in distribucije književnosti.
Ilc: Predvsem vse poteka čedalje hitreje. Ko sem nastopil službo, za razliko od svojega predhodnika nisem več uporabljal pisalnega stroja, ki je ostal za njim na pisalni mizi. V teh letih sem zamenjal lepo število računalnikov, ampak »magija« se še vedno dogaja na papirju. Ko hočeš videti, kako nekaj zares zgleda in koliko je zares vredno, moraš to nujno prebrati na papirju. Danes naše vsebine objavljamo v različnih formatih, na primer v obliki elektronskih in zvočnih knjig, ampak glavni format je še vedno papir.
V preteklosti smo imeli za celotno izvedbo posameznega knjižnega projekta veliko več časa, danes pa na nas »prežijo« taki ali drugačni »roki«, na katere so seveda vezane take ali drugačne »aktivnosti«, ki so včasih tudi same sebi namen. Knjiga poskuša tekmovati z najrazličnejšimi »produkti« zabavne industrije, in ker njena »uporaba« zahteva čas in zbranost, je ob ponudbi, ki prisega na kratkotrajno pozornost, težko konkurenčna. A ni vse tako črno in upanje o(b)staja. Spomnimo se samo, kako so se knjige »izkazale« v času kovida. Ali pa na knjigarne, ki jih kot svojevrstna svetišča obiskujemo po svetu in v njih o(b)stajamo cele ure, ob odhodu pa smo redko praznih rok.
Ena mojih najljubših knjig o založništvu je delo Andréja Schiffrina Posel s knjigami. Avtor je ob izidu knjige obiskal Slovenijo in v zanimivem predavanju orisal zastrašujoče spremembe, ki so se v ameriškem založništvu (v režiji nekaterih drznih znanilcev sprememb pa tudi že pri nas) dogajale v tistih letih. Povedal je, da so založbe, od katerih jih je kar nekaj ustanovil in vodil sam, od nekdaj vzdrževale prefinjeno ravnovesje med komercialnimi in kvalitetnimi oziroma zahtevnejšimi knjigami, tako da so se v tekmovalnem okolju, kjer ne poznajo subvencij, trudili, da so prodali dovolj, da so lahko financirali tudi manj komercialni del programa, ob tem pa še povsem solidno (pre)živeli. To razmerje je danes, petindvajset let po izidu Schiffrinove knjige, porušeno in Mladinska knjiga pri tem ni nobena izjema. Danes se od vsake knjige pričakuje, da se bo nekako »pokrila«, če ne drugače pa s subvencijo. Mladinska knjiga je včasih poznala inštitut t. i. notranjih subvencij, kjer se je nekaj denarja iz komercialne produkcije prelilo neposredno k zahtevnejši literaturi, poeziji in humanistiki. Zdaj mora biti na vsak nekomercialni naslov »pripeta« subvencija, sicer so možnosti, da bo kdaj ugledal luč sveta, praktično nične. Subvencije so sicer, da ne bo pomote, z vidika porabe javnega denarja dobra naložba, saj z relativno skromnim denarnim vložkom nastaja zelo konkretna in raznolika knjižna produkcija, ki se neredko izkaže tudi za prodajno zanimivo.
Nasploh se je v tem času marsikaj spremenilo tudi na Mladinski knjigi, doživeli in preživeli smo številne lastniške pretrese, a njeno bistvo, to je produkcijsko-uredniški ustroj in utečen prenos znanja, ostaja enako. Mislim, da je prav ta edinstveni profesionalni aparat tisto, zaradi česar je obstoj založbe Mladinska knjiga, ki je sicer kot delniška družba komercialno usmerjena, tudi v javnem interesu. Prepričanje, da so nepremičnine največja vrednost Mladinske knjige, kot se navadno prikazuje v medijih, je globoko zgrešeno. Najpomembnejši kapital Mladinske knjige je njen program, vključno z avtorskimi pravicami in knjigami, ki se že desetletja ponatiskujejo, in seveda ljudje, ki predano ohranjajo specifična založniška znanja. Zelo spoštujem druge založnike, sploh tiste, ki v obstoječih razmerah zaženejo založbo določenega profila, kot nazadnje Manca G. Renko, vendar mislim, da je enako pomembno, da v državi še vedno obstaja vsaj en »generalist«, se pravi založnik (vse)splošnega profila, ki »pokriva« celoten knjižni spekter, in prav žal mi je, da ni več nobene druge velike založbe, pa ne toliko zaradi konkurence, saj je na trgu, kje praktično vse knjige izidejo v nekaj izvodih, smešno govoriti o konkurenci. Tukaj je vse »nišno«, naše »serije« so majhne in s stališča povprečne ekonomistične pameti poslovno nevzdržne, zato recimo ni čudno, da Mladinski knjigi v teh desetletjih ni uspelo najti solidnega lastnika, ki bi kolikor toliko razumel našo branžo in verjel v njeno poslanstvo, takega, skratka, ki bi ga zanimalo založništvo in ne zgolj nepremičnine.
Na splošno pa se tako svetovno kot slovensko založništvo že kar nekaj časa utaplja v hiperprodukciji, ki je posledica dejstva, da ljudje knjige raje pišejo in objavljajo kot berejo. Obstoj založb se trenutno še zdi smiseln, vendar jih, tako kot vse drugo, gotovo čakajo spremembe. Avtorji pričakujejo vedno več in še zdaleč niso več zadovoljni zgolj s tem, da lahko objavijo knjigo. O tem, kaj se bo v založništvu spremenilo z nastopom umetne inteligence, pa raje ne ugibam. Pričakujem, da se bo v naslednjih desetih letih spremenilo več, kot se je v preteklih petstotih. Za koga tudi na slabše, a ne nujno za vse. Predvsem pa se bomo morali manj ukvarjati sami s sabo in se prioritetno posvetiti avtorjem in njihovim pričakovanjem in potrebam, saj založbe obstajajo zaradi avtorjev in ne obratno.
Travnik Vode: Kakšna je vaša uredniška »poetika«? Ali so se vam oblikovali različni kriteriji za domače in tuje leposlovje? Ali izbor odraža tudi vaš lastni estetski in vrednostni nazor? Kako filtrirate svoje subjektivno bralsko doživljanje?
Ilc: Osebni okus gotovo igra določeno vlogo, tu se ni kaj sprenevedati, a knjig vendarle ne delamo (samo) zase. Izhajam predvsem iz tega, da je Mladinska knjiga založba splošnega profila, zato uredniki programa ne moremo ustvarjati na podlagi svojega političnega ali estetskega prepričanja. Kar pa seveda ne pomeni, da moramo ideale pustiti doma. Čeprav je branje načeloma samotna aktivnost, s knjigami, ki jih objavljamo, (v)stopamo v javnost in neredko aktivno (so)ustvarjamo, sem in tja pa celo sprožamo javnomnenjske debate. Včasih že vnaprej vemo, da utegne kakšna knjiga učinkovati provokativno, spet drugič pa si niti v sanjah ne bi znali predstavljati, da lahko recimo neka otroška ali mladinska knjiga vzbudi tako burne reakcije. Včasih se uredniki počutimo malo hecno, ko moramo znotraj hiše kakšnega odločevalca prepričevati, naj ne sodi drugih po sebi in naj kljub vsem svojim pomislekom vendarle zaupa knjigi in njenemu avtorju.
O lastni uredniški poetiki težko govorim, vsekakor to ni neka do konca domišljena in vase povsem gotova drža, zdi se mi, da sem vedno poln dvomov, in se najbrž tudi zato bolj ravnam po občutku. Tudi izkušnje niso brez pomena, prav tako ne tisto, kar mi rečejo ljudje, ki jim zaupam.
Ko sem še urejal knjige za otroke, mi je bilo blizu mnenje meni zelo ljube Marjane Kobe, ki je poudarjala, da gre pri pravih slikanicah za monolitno prepletenost ilustracije in besedila. Pri slovenskih slikanicah me je od začetka motilo, da so vsebovale nesorazmerno veliko besedila in pravzaprav niso bile slikanice, temveč ilustrirane knjige. Očitno je bila tudi tu na delu ta vera Slovencev v brezmejno moč in prevlado pisane besede. Zato sem si, kljub temu da sem komparativist, skupaj z likovnim urednikom Pavletom Učakarjem prizadeval, da bi se ta miselnost spremenila, in počasi se je res. Res, ni vse v količini, včasih belina ali praznina pove celo več kot gostobesednost. Poleg tega smo ilustratorje spodbujali k avtorskim slikanicam in nekateri so se opogumili, na primer Mojca Osojnik ali Lila Prap, ki jih je naredila kar petnajst, v zadnjem času je na tem področju najbolj opazna Maja Kastelic. Vendar je avtorskih slikanic pri nas še vedno premalo. Tu sta bila moja največja tuja vzora Maurice Sendak in Tomi Ungerer, oba avtorja z odločno držo, kakršnih najbrž ne delajo več. Pa tudi Shaun Tan, ki je v slikanici The Arrival brez besed in na način, ki je tako poetičen kot stvaren, upodobil migrantsko izkušnjo. Ali pa Axel Scheffler, med drugim ilustrator največje slikaniške uspešnice zadnjih dvajsetih let Zverjasec, ki je vedno na »pravi strani« in ki mu malo v šali rečem kar zadnji Evropejec. Ob urejanju otroškega leposlovja sem se veliko naučil o ilustraciji in podobah nasploh, kar mi pride prav tudi zdaj, ko v glavnem urejam prevodno literaturo za odrasle.
Na splošno mislim, da knjig ne moreš izdajati zgolj po lastnem okusu; če ti nekaj ni pisano na kožo, to še ne pomeni, da ni relevantno ali kvalitetno. Zdi se mi pomembno, da urednik sam pri sebi ve, zakaj je določeno knjigo uvrstil v svoj program ̶ pri čemer niso vse v programu iz enakega razloga.