Kristian Koželj
Za en dan je to več kot dovolj
O pesniški zbirki Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo
Ko sem se pred kakšnimi petimi leti vselil v novo domovanje, sem s skupnim gospodinjstvom v novem mestu pridobil še ponosni status posvojenca bitja, ki kraljuje tem prostorom – partneričine mačke. Čeprav sem kot otrok živel z mačkami, zadnja leta na novo odstiram kaotične razsežnosti njihovih svetov, ki me nenehno držijo v nekem vzporednem bivanju; slednje se ne uklanja zakonitostim mojega spoznanja in védenja o svetu, pravzaprav se nanj gladko požvižga. Življenje z mačko je nenehno rušenje sleherne logike, je obstoj brez možnosti predvidevanja. Če bi, medtem ko spi zvita nekje pod posteljo, svet uredil po svoje, bi se v trenutku, ko bi se po celem dnevu znova prikazala, spet uklonil njeni volji, ki jo je nemogoče predvideti ali ukrotiti. Ko se v avgustovski vročini privlečeš domov, leži na postelji v klimatizirani spalnici, na hrbtu, verjetno že ure, nemarno razkrečena, in ko prižgeš luč, te pogleda izpod čela in zamijavka, češ: posoda s hrano je prazna. In greš in ji brez ugovarjanja nasuješ novo porcijo in pomisliš: resno, kdo ne bi hotel biti mačka?
Margaret Atwood začenja pesem Februar z verzi:
Zima. Čas, ko jemo mastno
in gledamo hokej. V srebrnkastih jutrih maček,
črna kosmata klobasa rumenih
oči in Houdinijevega pogleda skoči na posteljo in poskuša
zlesti na mojo glavo. Tako
preverja, če sem mrtva.
Če nisem, hoče, da ga čoham; če sem,
se bo spomnil že česa.
/…/
Mačke niso brez razloga priljubljeni prebivalci pesmi. Že odraščali smo z njimi, zahvaljujoč Kajetanu Koviču in Mačku Muriju. Pred slabim desetletjem je v zbirki Andreja Medveda Muca – La Chatte mačka zasedla osrednje mesto v intimni poeziji – pesnik jo nagovarja drugoosebno, kot spremljevalko, sopotnico. No, in ne pozabimo na Svetlano Makarovič, pri kateri je Kotik izstopil iz pesmi in se ji pridružil kot nekakšen soavtor predvsem družbeno angažiranih besedil.
Takole nekako sem razmišljal med vožnjo z avtobusom proti domu (in nemarno razkrečeni mački na postelji), potem ko sem končno dobil v roke najnovejšo, šestnajsto pesniško zbirko Petra Semoliča Žalostinke za okroglo Zemljo, ki je konec lanskega leta izšla pri LUD Literatura. Na njeni naslovnici markantno poseda mačka, kakopak, ki pa je pomenljivo umaknjena v tretji plan, skrita za belino in sivino. Tudi v pesmih v zbirki je, za razliko od recimo Medvedove mačke, umaknjena; eksplicitno se pojavi v manj kot polovici pesmi, a jo s svojo izmuzljivo vseprisotnostjo nezgrešljivo zaznamuje.
K mački se bomo tako tudi mi nenehno vračali, pustili, da se nam pretika med nogami ter kdaj pa kdaj zaprede in zamijavka, in upali, da nam pomaga razumeti, kako se oglaša v poeziji Petra Semoliča, ki je, kot ugotavljam s cmokom v grlu pri vsaki besedi, ki jo zapisujem na zdaj ne več prazen list papirja, tako silno razplastena in razpredena, da jo je nemogoče scela zajeti in prisluhniti vsem njenim podtonom. Nenehno preseneča, odpira nove in nove prostore v jeziku, vabi k pogovoru, k ustavitvi. Že kar, recimo, z naslovom: Žalostinke za okroglo Zemljo. Človek se sprva namuzne. Živimo seveda v postkovidnih časih, ko so si teoretiki zarot in internetni troli s pomočjo virtualnih javnih prostorov uzurpirali mesto ob intelektualcih in znanstvenikih ter naenkrat ne velja nič več, v časih, ko mediji terjajo zagovor vrhunskih strokovnjakov za vsako neumnost, ko, ja, Zemlja res ni več samoumevno okrogla. Faktična realnost, neskončnokrat dokazana merila, s katerimi merimo obstoj vidnega in izkustvenega sveta, se v velikem delu javnosti sesuvajo kot Jeruzalem leta 586 pred Kristusom, dogodek, na katerega je neposredno vezan nastanek starozavezne knjige Žalostink. Bog je umolknil, vsenaokrog trpljenje bibličnih (pun intended) razsežnosti, občutek popolne zapuščenosti, izgubljenosti in negotovosti ter neskončna, neizrekljiva žalost, ki prežema izkušnjo sveta. Pravzaprav ne zveni radikalno drugače od sveta danes, zato bralec, sploh takšen, ki še nikoli ni bral Semoličeve poezije, hitro pomisli, da bodo pesmi v zbirki prežete prav s tem sentimentom. Da nas zbirka vodi daleč od takšne dobesednosti zaslutimo že v drugi pesmi:
Seveda se sprašujem
/…/
kako je videti svet skozi mačje oči
in ker si želim zapustiti preprosti evklidski prostor
upam, da ga vidi kot mnogoterost
ali kot kontinuum
v katerem se elementi stapljajo drug z drugim
ustvarjajo neskončno valovanje oblik in barv
V mnogoterosti je prostor lahko hkrati evklidski, če ga opazujemo intrinzično, in kompleksnejši, ko ga gledamo od zunaj. Sfera kot idealna oblika naše Zemlje je intrinzično ravna, ekstrinzično pa okrogla. Ne gre za medsebojno izključujočo izkušnjo, nasprotno, za dopolnjevanje gre. Povabljeni smo torej stran od vsega, kar mislimo, da lahko razumemo na podlagi prebranega, videnega, občutenega. Onkraj jezika, ki smo se ga navadili uporabljati v vsakdanji komunikaciji. Tukaj je jezik hkrati domača dnevna soba in povsem nova, neznana pokrajina in med besedami je veliko beline, ki je spet nova pokrajina, očiščena slehernega pomena, in če jo opazujemo samo od zunaj, nikoli ne moremo prav zares vedeti, kdaj je kaj. Zato moramo vstopiti, vdihniti njen zrak, stopiti v neznano. Povabljeni smo v poezijo.
/…/