dr. Bogomila Kravos
SNG za Trst in Primorje
Ob 80-letnici obnove delovanja tržaškega Slovenskega gledališča
V dneh po osvoboditvi
Danilo Turk – Joco, član Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PNOO) in Slovenskega narodnega gledališča (SNG) za Trst in Primorje, je v svojih spominih opisal veličasten sprevod zmagovalcev po središčnih ulicah Trsta 2. maja 1945, ko so partizanske čete samozavestno korakale pred, ob in za tovornjaki, na katerih so pevci in recitatorji glasno izrekali do takrat prepovedano slovensko besedo. V opisu dogodka je Joco povedal, da so sprevod spremljali ostrostrelci, ki so imeli puške uperjene v okna stavb ob Korzu in drugih središčnih ulicah. Oboroženi fašisti in kolaboracionisti so bili namreč pripravljeni s streli razgnati zmagoslavno povorko. Na pločnikih so njihove gospe demonstrativno dvigale krila in partizanom kazale zadnjice. To potrjuje tudi ihtava izjava starejše gospe, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za svoj kronični glavobol dolžila partizane, češ da jo je eden od njih zgrda odrinil in je z glavo udarila ob kamnito fasado poštne palače. Ob tistem drugomajskem mimohodu je v zlikani nemški uniformi pljuvala na partizane in kričala: »Fora, via, pidocciosi, sporchi, luridi sc’iavi!« Partizan jo je silovito odrinil in je padla. Ni je prešinila misel, da so korakali zmagovalci, tudi ne, da so bili njeni starši »sc’iavi«, ki so z Dolenjske prišli v Trst po prvi svetovni vojni.
Ob osvoboditvi so primorski Slovenci verjeli v pravični mir, v to, da bo prišlo do povračila odtujenega premoženja legitimnim lastnikom.
Priprave na redno delovanje
Napetosti ni manjkalo. PNOO in Mestni okrajni svet (MOS) sta v prvih štiridesetih dneh vodila obnovitvene pobude, 12. junija 1945 je oblast nad mestom prevzela Zavezniška vojaška uprava (ZVU) in PNOO in MOS s člani in sodelavci izselila iz občinskih uradov in drugih zasedenih upravnih stavb. Zavezniki so junija 1945 v stavbo na vogalu Vie Carducci/Carduccijeve ulice 6 in Vie Coroneo/Ulice Coroneo 4 strpali vse vodilne akterje slovenskega predstavništva, na novo ustanovljene poslovne in kulturne ustanove, pa tudi zdravnike in medicinske sestre jugoslovanskega Rdečega križa, ki so skrbeli za povratnike iz zaporov, internacij, koncentracijskih taborišč. V Carduccijevi ulici so bili na tesnem in čakali so na primerno ureditev.
Gledališko skupino IX. korpusa, ki je štirideset dni pripravljala kulturne dogodke in mitinge, so razpustili, ker je bila v pripravi obnova poklicnega gledališča. V drugem nadstropju omenjene stavbe so se v eni sobi zbirali domači kulturniki in v mestnih društvih prirejali literarne večere, vesele ure, po radiu pa predvajali dramske tekste v živo. V Primorskem dnevniku je zadnje dni julija 1945 zabeleženo, da je bil javni nastop z naslovom Dramatsko-glasbeni večer v Domu pristaniških delavcev »temelj našemu stalnemu gledališču«. V tistih dneh so se namreč na Prosvetnem ministrstvu v Ljubljani zbirali Tržačani in Goričani, ki so se pred preganjanjem zatekli v Jugoslavijo, tam so razvijali svoje talente, se vpeljali v gledališki poklic.
Če bi tržaški Slovenci in Slovani ne bili pred prvo svetovno vojno tako nesramno bogati, da so v lastni dvorani imeli redno delujoče gledališče, bi zavezniki ne dovolili njegove vnovične ustanovitve. Slovensko gledališče v Narodnem domu je bilo med letoma 1905 in 1920 edino redno delujoče profesionalno gledališče v Trstu, tudi med fašizmom in po drugi svetovni vojni italijanski Trst ni imel svojega repertoarnega gledališča, je pa v mestne dvorane vabil v goste italijanske potujoče gledališke skupine. Zato so intendanti oziroma umetniški vodje – režiserji Slovenskega gledališča (SG) od začetkov profesionalizacije leta 1907 spored snovali večplastno in s pestro ponudbo vabili drugorodne gledalce. V sezoni 1912/13 sta režiser Dragutinović in dirigent Polić na odru Narodnega doma predstavila 35 dramskih, opernih in operetnih del iz slovenske, slovanske, italijanske in svetovne zakladnice. Leta 1945 je bila produkcija SG v Narodnem domu težko ponovljiva, toda v načrtu je bila obnovitev vseh gledaliških zvrsti, od dramskih in komedijantskih do opernih. Do odprtja Kulturnega doma leta 1964 so člani prvega povojnega ansambla vadili solopetje.
Ko so na Prosvetnem ministrstvu v Ljubljani načrtovali obnovo treh slovenskih stalnih gledališč, so izhajali iz pretekle specifike vsakega posebej, za Primorsko so črpali iz uveljavljenega tržaškega odrskega izražanja. SNG za Trst in Primorje se je v načrtih obnavljalo na pretekli, nasilno zatrti tradiciji, ki je zavezniki niso poznali, a je bilo delovanje nekdanjega stalnega ansambla mogoče izpričati. Zato so za sedež ustanove določili Trst, podružnico pa v Gorici: tedensko naj bi bile tri predstave v Trstu in dve v Gorici. Tu naj bi, zaradi razlike v specifiki prostora in iz tega izhajajočih gledaliških diskurzov, takoj začela delovati Gledališka šola, da bi se mladi talenti uvajali v poklic po sodobnih kriterijih. Petindvajsetletna prepoved vsega slovenskega ni zabrisala spomina, toda kadrovske vrzeli so bile na vseh področjih strahotne.
Težave in zapreke
Ravnatelj prvega ansambla SNG za Trst in Primorje je bil Goričan Ferdo Delak. Od inovativne predstave Harlekinada, s katero sta z Avgustom Černigojem avgusta 1926 v Gorici dodobra razburila slovensko publiko, si je Delak izdelal časom primerno odrsko govorico. Prve dni septembra 1945 se je igralski ansambel zbral v njemu dodeljeni sobi na Carduccijevi ulici 6. Igralce je povezovala zavest, da s svojim delom zatiranim rojakom vračajo dostojanstvo. V tem duhu so sestavljali repertoar, ki naj bi zadovoljeval vse mestno prebivalstvo. Spored je predvideval sklope po tri dela: angažiranemu delu je sledila slovenska klasika, tej pa italijanska igra. V prvih gledaliških listih so poleg običajnih podatkov objavili še predstavitev članov ansambla in spominske zapise o zgodovini tržaškega SG, temu pa dodali še povzetek uprizorjenega dela v italijanščini.
O prvem sestanku ansambla 7. septembra 1945 je zapisnikar Jože Tiran pod 3. točko navedel: »Tov. Delak poda nekaj misli o načinu našega dela in pove predvideni repertoire. Delo naj se vrši v strogem demokratičnem duhu. Tudi pri zasedbah naj imajo besedo vsi.« Pri igralski zasedbi prvih del je prišlo do ugovorov in zamenjav, v zaključni 10. točki pa so določili: »Prva vaja bo v ponedeljek 10. sept., ker moramo začeti sezono vsaj 15. okt.«
Igralec tržaškega gledališča v Narodnem domu Valo Bratina je bil zadolžen, da priskrbi primerno dvorano v mestu. Njegov trud je bil zaman. Da bi izposloval prostor za delovanje SNG, je Delak z Justom Košuto in tolmačico Stašo Furlan dnevno hodil po uradih najvišjih predstavnikov ZVU. O nekdanjem Narodnem domu v središču mesta ni bilo govora, ker so ga v obdobju fašizma preuredili v hotel in so se ob zasedbi mesta v njem naselili angleški in ameriški vojaki. Upravitelji SNG so za redno delujoči ansambel najprej vprašali za uporabo ene od tržaških gledaliških dvoran. Ko je bilo jasno, da tega ne bodo dosegli, so za premiere in prve ponovitve prosili za najem ene od večjih dvoran v središču mesta.
Od septembra so gledališčniki vadili v edinem večjem prostoru v Carduccijevi ulici 6. To je bila jedilnica, v kateri so iz bližnje kuhinje delili tople obroke stanovalcem in obiskovalcem stavbe. Vaje so bile v urah, ko je bila jedilnica prosta. Do novembra so naštudirali šest del, toda nastopiti niso mogli. Da bi ohranili stik z občinstvom oziroma z amaterji je vodstvo SNG poleg recitacijskih večerov in proslav organiziralo režiserski tečaj v Prosvetnem domu na Opčinah, ki ga je od 9. novembra do 12. decembra obiskovalo 20 tečajnic in tečajnikov. Delak je predaval igro in režijo ter usklajeval učne ure svojih sodelavcev. Člani ansambla so učili recitacijo, pripravo scene, maskiranje, zgodovino gledališča. Iz zaključnega poročila je razvidno, da so bile na tečaju najpomembnejše ure slovenščine: predavatelji so se težko sporazumevali s tečajniki, ki so, brez šolske izobrazbe, poznali le domače izrazje.
Člana prvega ansambla Aleksander Valič in Zlata Rodošek sta v svojih spominih omenjala predanost vseh sodelujočih in se zgražala nad postopanjem mestnih upraviteljev. Med fašističnimi izgredi pred stavbo v Carduccijevi ulici 6 so namreč t. i. čerini, zavezniški mestni redarji, napadalce zgolj nemo opazovali ali pa jih celo ščuvali.
Slovencem ni bilo samo onemogočeno najeti dvorano, celo uporabo odra in dvorane v Narodnem domu pri Sv. Ivanu, ki so jo maja zasedli nekdanji lastniki, so zavezniki preprečili, prav tako se je po njihovem posegu izjalovil i nakup ene od dvoran v središču mesta. Delakova poročila, ki jih je za Prosvetno ministrstvo v Ljubljani ob zaključku prve sezone zbral Justo Košuta, dokazujejo, da se je železna zavesa od Trsta do Szczecina vzpostavila takoj ob zavezniški zasedbi mesta. 10. oktobra je bil Delak s tolmačico Stašo Furlan in Košuto ponovno pri kapetanu Erskinu: »Ob tej priliki smo mu izročili od nas pretipkano koncesijo s prošnjo, da jo podpiše. Podpisal je, vendar je rekel, da komad papirja tako in tako nič ne pomeni, ker je itak obvestil vojaške oblasti v coni A, da lahko igramo.« Predstavniki SNG so s sabo prinesli na polovici strani napisano besedilo in kapetan je ta košček papirja podpisal: »Professor FERDO DELAK has received the authorization of AIS, Triest to found a theatrical company for the purposes of putting on plays in the slovene language in the province of Venezia Giulia and Triest.«
Izsiljeni podpis visokega predstavnika ni imel nobene veljave. Ko je bilo javljeno, da bo 16. novembra 1945 v Trst prišla skupina angleških parlamentarcev, je Ferdo Delak poskrbel, da so tem zavezniškim predstavnikom izročili pritožbo nad nevzdržnim ravnanjem ZVU. /…/