Slavo Šerc
Slavo Šerc (1959) je študiral slovenski jezik in književnost ter primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi leta 1984 se je iz nemškega jezika študijsko izpopolnjeval na Univerzi v Hamburgu. Na Univerzi v Regensburgu poučuje slovenski jezik. Ob številnih zapisih o nemški književnosti v slovenskih časnikih in revijah je o njej objavil tudi tri esejistične knjige: Nemška književnost danes (1996), In potem je padel zid (2010) in Posebneži in neznanci v nemški literaturi (2020), ki prinaša dvanajst krajših esejev o velikih imenih nemške literature. Slavo Šerc prevaja predvsem sodobno nemško književnost in filozofijo, med drugim avtorje, kot so Feridun Zaimoglu, Peter Stamm, Judith Hermann, Uwe Timm, Urs Widmer, Martin Walser, Wolfgang Hilbig, Markus Werner, Hans Keilson, Robert Walser, Siegfried Kracauer, Lukas Bärfuss, Ralf Rothmann, Arno Schmidt, Peter Sloterdijk in drugi. Prvi, še pred podelitvijo nagrade, je v slovenščino prevedel nobelovki Elfriede Jelinek in Herto Müller. V zbirki Kondor pri založbi Mladinska knjiga sta izšli njegovi antologiji nemške sodobne kratke proze (To ni vsa moja zgodba, 1999) ter švicarske sodobne kratke proze (Na robu bele tišine, 2012). Knjiga Zgodbe iz Nemčije je izbor sodobne nemške kratke proze, ki je nastala po letu 2000.