Le malo je avtorjev na Slovenskem, katerih dela bi bila tako v strokovni kot v širši javnosti vsakokrat sprejeta s takšno pozornostjo kot knjige Anje Štefan in Jelke Reichman – in to gledano v najširšem kontekstu, onkraj (nesrečne) delitve na otroško oziroma mladinsko književnost in književnost za odrasle. Dogodek je še večji, kadar se avtorici odločita za tandem, saj je ob prepletu dveh tako močnih ustvarjalnih energij erupcija literarno-likovnega užitka res silovita. Da je to res, lahko na neki način izpričam tudi sama, saj mi bo za vselej v spominu ostal trenutek, ko sem Zelene čeveljčke pred dnevi potegnila iz »recenzijske« kuverte: kot bi iz nje šinil majhen zelen plamenček in me oplazil.
Na naslovnici je Jelka Reichman na ozadju še čisto mladega, čisto svetlega pomladnega zelenila upodobila rjavolaso deklico zelenih oči, oblečeno v simpatično po starem ukrojeno rdeče karirasto krilce in obuto v zelene čeveljčke. Deklica, ne več najmanjša – nekako sedmih ali osmih let –, pleše z visoko dvignjenimi rokami med dvema razcvetenima češnjevima drevesoma, izraz na njenem obrazu je odločen, stanoviten, skorajda nepopustljiv – kot da ne bo nikoli nehala plesati in kot da sporoča, naj je od tega tudi nihče ne poskusi odvrniti. Njen korak je neverjetno širok, njeno obuvalo zeleno, kot pri Zelenem Juriju, Mamki Bršljanki ali egipčanskem bogu Ozirisu, ki ima, kadar simbolizira ponovno rojstvo, zeleno obarvano vse telo. Podoba na naslovnici je simetrična, uravnotežena, enakomerno kontrastirana, vse v tem apoliničnem okvirju pa se organizira okrog središčnega fokusa – deklice z nenavadnimi zelenimi čeveljčki in skuštranimi lasmi, ki, tako kot čeveljci, bijejo iz pravilne geometrije in jo (p)oživljajo. Plešočo deklico spet srečamo v četrti pesmi v zbirki (knjiga sicer ni numerirana, kar nekoliko otežuje pregledovanje), v kater o sebi v prvi osebi izjavlja: »Pomlad, pomlad, pomlad, pomlad, / na češnjah, ki cvetijo, / in v meni, ki me čeveljčki / kar sami v krog vrtijo.«
Gotovo ni naključje, da je Anja Štefan, izjemna poznavalka, celo poustvarjalka starih zgodb, ljudskih pripovedk in pravljic, kot naslovni in gonilni motiv zbirke uporabila pravljični motiv čarobnih plešočih čeveljcev, pri katerem gre, na kratko, za to, da čeveljčki plešejo deklico, in ne obratno, kot je prav. Gre za variacijo oziroma izvirno reciklažo stare »ženske« zgodbe o hudičevih plešočih čeveljcih, ki jo najbolj poznamo v predelavi Hansa Christiana Andersena, ki ji je dal naslov Rdeči čeveljci. Simbolika rdečih čeveljcev je izredno zlovešča: deklica, ki se med odraščanjem odreče svojemu pravemu jazu in izgubi stik s seboj, se pusti zapeljati lažnemu blišču (sede v udobno starkino kočijo) in se skuša zadovoljiti s ponaredkom življenja (udobno življenje pri starki), vendar se ji formula ne izide – kar v pravljici simbolično ponazarjajo rdeči čeveljci, ki v nekem trenutku prevzamejo popoln nadzor nad deklico, jo zaplešejo. Ali kot zgodbo v svojem znamenitem delu Ženske, ki tečejo z volkovi interpretira Clarissa Pinkola Estés, jungovska psihoanalitičarka, tudi sama cantadora, torej pripovedovalka, in zbiralka zgodb: »Deklica poskusi vse: prilagodi se starki, se ji upira, postane ‘pridna’, izgubi nadzor in odpleše, se spet najde in poskusi biti pridna. Huda lakota duše jo prisili, da vnovič seže po rdečih čeveljcih, jih natakne in zapleše zadnji ples v praznino nezavednega.« (Poučna ženska zgodba, kot rečeno.)
Toda Anja Štefan svojo deklico obuje v zelene, in ne v rdeče čeveljčke. Zelena barva je v barvnem krogu postavljena natanko diametralno nasproti rdeče – in v takšnih, pomlad in vse dobro priplesujočih čevljih tiči deklica v tej zbirki. Kot bi ji avtorica želela prihraniti gorje in priklicati povsem drugačno usodo, kot jo – sicer le začasno, saj je konec srečen – doživljajo deklice iz izvornih zgodb o rdečih čeveljcih.
Poleg pesmice Imam zelene čeveljčke so pomladno intonirane še prve tri pesmi v knjigi, Čebela, Koprive in Medvedek šteje, zbirka pa, skupaj s pesmijo Želja na zadnji platnici, šteje sedemindvajset pesmi Anje Štefan in devetnajst razkošnih dvostranskih ilustracij Jelke Reichman; ilustracij je manj od pesmi, ker je ilustratorka motivno povezljive ali združljive pesmi uokvirila po dve hkrati. Tako je, recimo, pri »medvedjih« pesmicah Koprive in Medvedek šteje, ki ju lahko beremo posamič ali pa kot dve poglavji iz »družinskega« življenja medvedov; enako je pri pesmicah o vnučkah in dedkih in babicah Pručka in Konjiček za vnučko, medtem ko je za to, da najdemo domiselno in smiselno povezavo pri pesmicah Pardon in Ključek ali Slika in Bav bav, ku kuk treba aktivirati kanec domišljije. V vseh omenjenih primerih pa v notranjem prostoru knjige nastajajo nove medbesedilne povezave, semantične lepljenke, kar zbirki podeljuje dodatno kohezivnost, poenotenost ter hkrati širi eksistencialno-ontološki potencial pesmi, ki se preko »svoje« strani prelivajo na naslednjo stran in porajajo novo »zgodbo«. Da pa bi se to uresničilo, mora v ta zgolj nakazani, prepišni, polprazni (ali polodprti) literarno-likovni prostor seveda ustvarjalno vstopiti tretja stranka v pogodbi bralnega akta: bralec. To pravzaprav ni težko, saj so pesmi in podobe ravno prav sugestivne, da se kar mimogrede, igrivo, za lasten užitek, vprašamo, ali ti medvedi sodijo skupaj, ali sta to isti vnučki, ali je to ključek, ki odklepa palčkovo hiško.
Kar nekaj pesmi in ilustracij iz zbirke sta avtorici predhodno objavili že v revijah Cicido in Ciciban ter v antologiji Svet je kakor ringaraja, pa tudi v Pravljičnem koledarju založbe Mladinska knjiga. Za ilustracije Jelke Reichman se zdi, da je na delu njena običajna tehnika, pri kateri za ozadja uporablja suhi pastel, barvne ploskve izpolni s tempera barvicami, detajle pa dodela z barvnimi svinčniki.
Motivno-tematsko se poezija Anje Štefan tudi tokrat giblje med živalskim in človeškim svetom, nastopata še palček in harlekin, ki se v svojem kontekstu tudi zdi bolj domišljijsko kot človeško bitje. Od živali so najobičajnejše medved, lisica in zajčki, od manj pogostih pesniških »junakov« pa dihurček in gosak. Človeški svet pa, kot ponavadi, najpogosteje reprezentirajo (predšolski) otroci in starčki, največkrat dedki in babice, tu tudi stari strici in tete, iz interakcije med starimi in najmlajšimi pa nastajajo prijazne, ljubeznive vsebine, kot na primer v izredno prisrčni, avtentični in avtorsko prepoznavni pesmici Pručka.
Nasploh se oba, tako ilustratorkin kot pesničin umetniški način, modus operandi, zdita izrazito klasična, brezčasna (in morda se tudi zato tako dobro dopolnjujeta). Ne slikarstvo Jelke Reichman ne poezija Anje Štefan se v ničemer ne zdita zaznamovana s sedanjim trenutkom, ampak sta s celotnim, notranje- in zunanjeformalnim, horizontom vpeta v brezčasnost, univerzalnost, kategorije tako preteklega kot sedanjega in najbrž tudi prihodnjega časa. Brezčasni, veljavni tako rekoč za vsa otroštva vseh otrok so tako dogajalna prizorišča (gozd, travnik, cvetoč vrt, morje, peskovnik, zasnežen hrib) kot upesnjeni predmeti oziroma motivni drobci (pručka, lesen konjiček, vodnjak, ključek) in tudi motivi pesmi (pomladno prebujenje, želja po letenju, strah pred grmenjem, drobne živalske peripetije, otroška igra). Zelo modernih, ali celo postmodernih, motivov in situacij pravzaprav ni.
Zvrstno pesmi preigravajo zanimiv, pester spekter od izrazito lirične do nedvoumno epske notranje forme, saj so nekatere snovno poudarjeno krhke, sanjave (Čebela, Beli konjiček, Zvezdica), druge (Koprive, Pručka, Vodnjak) pa imajo čvrst epski zamah – pri teh gre za pravcate zgodbene miniature, predmetne in prizemljene, z začetkom, zapletom in koncem, ki je včasih modrostno ali humorno zaokrožen. V njih se morda tudi najbolj otipljivo odrazi avtoričina osebna nota, njena slogovna značilnost, ki bi jo nemara najtočneje lahko definirali ne toliko kot nekakšno temeljno pragmatičnost, ampak bolj kot zdravo, preprosto »življenjskost«. Velika večina pesmi v zbirki se giblje nekje na sredini tega horizonta, med lirskim in epskim, saj gre največkrat za jasen, otipljiv motiv, ki ga pesnica nato »zapelje« in finalizira s temeljnim liričnim notranjim impulzom: mehko, počasi, razvezano.
Pretežno klasičen pristop se razodeva tudi v formalni organizaciji pesemskega tkiva; večinoma gre za kitično strukturiranje, pri čemer je daleč največ štirivrstičnic, nekaj je tudi osemvrstičnic in nečlenjenih pesmi. Verz se razpenja v intervalu od pretežno srednje dolgega do zelo kratkega v pesmi Bav bav, ku ku kuk, ki je izrazno zelo zgoščena, razčlenjena, ritmizirana in poraja močan zvočni učinek. Najdaljši verz najdemo v pesmi Kaj sanja naš zajček. Skoraj povsod je navzoča tudi (zaporedna ali prestopna) rima, še en atribut klasičnega pesniškega postopka. Rima skupaj z elegantno, razgibano, ritmizirano stavčno gradnjo oziroma skladnjo ter premišljenim, lepim, poetičnim besediščem pomembno prispeva k formalni evfoničnosti in harmoniji pesemske celote. Verz je prost, vendar, kot rečeno, zaradi izredno premišljene skladnje (Boris A. Novak bi jo najbrž imenoval ritmotvorna) in drugih pesniških sredstev – občasnega ponavljanja besed, uravnoteženega alterniranja soglasnikov in samoglasnikov ter močne rime – generira močan ritem in izjemno zvočnost celote, nekakšno celostno melodioznost.
Res, nekatere pesmi Anje Štefan so prave manifestacije evfonije slovenskega jezika in najbrž prav zato tako primerne za recitiranje in uglasbitve, kot takšne pa zlahka prodrejo tudi v šolska berila, antologije otroške poezije in v – kanon. V naslednjih letih (za zdaj je to docela nemogoče napovedati in tudi zato so nove knjige tako vznemirljive) bo zanimivo opazovati, katere od pesmi, ki so zbrane v zbirki Imam zelene čeveljčke, bodo za svoje vzeli otroci, katere se bodo prebile v šolska berila in katere bodo celo uglasbene – tako, kot so bile pesmi iz zbirke Iščemo hišico izpred petnajstih let, na primer pesmi Krof, Devet pogumnih miši in Snežinke. Anja Štefan v zbirki Imam zelene čeveljčke znova dokazuje, kako izjemna osluškovalka jezika in stilistka je. Njeno mojstrstvo pa še bolj kot v pesmih najbrž prihaja do izraza v njeni najkrajši, najbolj zgoščeni formi – ugankah, vendar so bogato ritmizirane in »ozvočene« tudi njena proza, pravljice in celo priredbe pravljic.