Alenka Urh
Andrej Blatnik: Besedi na sledi.
Ljubljana: UMco, 2025.
“Vedno sem si predstavljal, da so nebesa nekakšna knjižnica,” je dejal Jorge Luis Borges, misel pa odmeva tudi ob koncu enega od poglavij knjige Besedi na sledi Andreja Blatnika. Ta »esejistični in izpovedni potopis« predstavlja v knjižno obliko sublimirano izkušnjo zagrizenega popotnika in zvestega bralca, pisatelja, esejista in urednika, katerega življenje je najtesneje zvezano s knjigami. Že po branju prvih vrstic pričujoče knjige ni več nobenega dvoma, da je ideja o nebeški knjižnici vsekakor blizu tudi njenemu avtorju. Njegova popotovanja po Indiji in Jugovzhodni Aziji je namreč krojila marsikomu nemara nekoliko nenavadna, če ne celo povsem nepredstavljiva rdeča nit: Blatnika so vzdolž poti zanimale predvsem knjige, obiskoval je prodajalne in menjalnice rabljenih izvorno angleških ali prevedenih knjig ter izsledke o tem kot tudi o stanju samih knjigarn spletel v zanimivo in sproščeno potopisje. V časih, ko marsikdo po knjige ne stopi niti v nekaj kilometrov oddaljeno knjižnico, kaj šele v knjigarno, Blatnik zanje prepotuje pol sveta, pa ne zato, ker jih doma ne bi imel dovolj (saj še te razdaja) in tudi ne (zgolj) za namene tega potopisa, saj to počenja že leta. Ne, pisec z izostrenim pogledom izkušenega knjigosledca išče »knjige, ki jih je treba prebrati, in med njimi knjige, ki jih je treba izdati v slovenščini«. Seveda, Andrej Blatnik je med drugim dolgoletni urednik potopisne zbirke S poti, ki izhaja pri Cankarjevi založbi, zato so bile takšne odprave smiselne že s tega vidika. Čeprav je avtorju potopis torej še kako blizu in čeprav potuje z zavzetostjo predanega popotnika, gre razloge za to, da doslej še ni napisal nobenega, prej ko slej iskati v bojazni, da ga ne bi zapisovanje doživljanja usmerilo in ga posledično osiromašilo: »Izogibam se temu, da bi hkrati, ko potujem, tudi pisal. Ko potujem, naj bi stvari prihajale vame, ko pišem, pa naj bi šle iz mene ven.«
Besedi na sledi torej ni običajen potopis, v zapisih namreč avtor opisuje, kako po bolj ali manj odročnih koncih sveta išče knjige, zlasti ga zanimajo rabljene, stare, na poti puščene, zavržene ali pozabljene knjige, knjige z lastnimi zgodbami, odtisi prstov, ki so jih listali, z zapognjenimi vogali strani, na katerih so našli dragocenosti njihovi prejšnji bralci, skratka knjige, ki so že zrle v obraze ljudi, ko so jih ti prebirali. Mimogrede: sledovi prejšnjih branj že dolgo burijo domišljijo literarnih zgodovinarjev in teoretikov, bolj specifično pa vsaj od takrat, ko se je začelo raziskovati odnose in vplive med literarnimi stvaritvami ali med nacionalnimi književnostmi ter opazovati globalna gibanja in tokove, nekje od začetkov primerjalne književnosti torej. Na robovih knjig je mogoče najti takšne dragocenosti, da se je zavoljo njih v arhivih in rokopisnih zbirkah preždelo nepreštevno število ur v upanju, da je kak veliki pisec bral s pisalom v roki! No, Blatnik na svojih popotovanjih tovrstnih ambicij sicer nima, te so bolj pristno popotniške; knjige, ki si jih spotoma nabira, so najrazličnejše, tako tematsko kot žanrsko, med njimi pa se najde tudi kakšna zgoščenka.
Knjiga je razdeljena na dva dela, v prvem delu zasledujemo Blatnikovo pohajkovanje po Jugovzhodni Aziji od Tajske prek Laosa do Kambodže in nato (na potovanju naslednjega leta) prek Singapurja nazaj do Tajske ter nazadnje (spet leto pozneje) na Bali. Vse te poti so se odvijale v letih 2023, 2024 in 2025, torej v časih postkovidne popotniške realnosti, in kar nekaj prodajaln (rabljenih) knjig je v času globalnega zaprtja po tihem zaprlo svoja vrata. Avtor svoje popotne izkušnje popisuje neposredno in sproti, o čemer pričajo tudi naslovi poglavij, ki izdajajo trenutno lokacijo in datum obiska. Drugi del knjige prinaša popotne refleksije z Blatnikovih vsakoletnih obiskov Indije od leta 2006 dalje, ko se je Blatnik zavoljo povabila na literarni festival v Delhiju prvič podal v deželo tisočerih obrazov, slednja pa ga s svojo skorajda odbijajočo intenzivnostjo ni več izpustila iz rok, tako da jo odtlej obiskuje vsaj enkrat ne leto. »Takoj ko prideš v Indijo, si sicer zaželiš domov, v znano udobje, ki se ga prej nisi zares zavedal, a takoj ko si spet doma, si že želiš nazaj v Indijo preizkušat svoje meje.« V drugem delu avtor naniza vrsto zanimivih popotnih prigod, pisanje je nekoliko bolj osebno, anekdotično in zgoščeno; avtor se iz poznejše točke v času ozira na potovanja preteklih dvajsetih let, zato je popisana izkušnja mestoma tudi bolj strnjena. Avtor že v uvodu v »indijski del« pove, da bi se potopis pravzaprav moral začeti v Indiji, saj da tam knjige zanesljivo imajo prihodnost, ljudje jih namreč kupujejo več kot kadar koli prej. Naslovi v tem razdelku ne sporočajo kje in kdaj, kot v prvem delu, temveč bolj kaj in zakaj. Naslovi Odlašanje, Videzi in resnice ali Tkanine gladine, če jih naštejemo le nekaj, označujejo nekakšen koncentrat izkušenj iz avtorjevih vsakoletnih popotovanj v Indijo v preteklih dveh desetletjih.
Knjiga prinaša bogastvo zanimivosti iz (knjižnega) sveta v najširšem pomenu besede, Blatnik je vešč in načitan pisec, ki navdih za pisanje in refleksijo ves čas črpa tudi iz različnih pojavnih oblik sodobne stvarnosti, še zlasti pa iz pokrajin in kultur, ki jih obiskuje. Med drugim izvemo tudi nekaj o poteh njegovih knjig: v eni od knjigarn v Singapurju je tako po naključju naletel na ameriško izdajo svoje knjige Saj razumeš? (2009), prav ta kratkoprozna Blatnikova zbirka pa je bila prevedena tudi v orijščino oziroma odijščino, enega od dvaindvajsetih priznanih jezikov Indije, in sicer je bilo to prvo delo slovenskega avtorja, prevedeno v ta jezik. /…/