Pogovori s sodobniki
Alenka Urh z Andrejem Rozmanom Rozo
Urh: Prav letos ste praznovali pomemben jubilej, ob vašem sedemdesetem rojstnem dnevu pa so darilo dobili tudi bralci in bralke, izšla je namreč vaša zbirka pesmi (ki so bile prvotno objavljene v Cicibanu med letoma 2022 in 2025) Ko razsaja rimoza. Čeprav ste se pred nekaj leti upokojili, vam ustvarjalne muze ne dajo miru. Koliko še pišete in ste aktivni na drugih področjih svojega ustvarjanja?
Rozman Roza: Glede na to, da imam to srečo, da sem v »službenem« času počel večinoma stvari, ki me veselijo, upokojitev ni vplivala na moje delo. K temu, da delam zmeraj manj, prispeva utrujenost materiala. Se pravi starost. A že pred upokojitvijo sem se trudil delat le toliko, kot zmorem in me veseli. Pokojnina, ki jo dobivam, je prispevala k temu, da se počutim eksistenčno varnejšega, kot sem se pred tem. In da se mi ni več treba ukvarjat z birokracijo, saj sem nehal delat stvari, za katere je treba prosit za subvencije. Ker mi je pisanje v veselje, pa se ne morem izognit temu, da ne bi sem ter tja kakšni založbi ali gledališču obljubil, da bom nekaj napisal, kar po navadi pomeni, da moram delat tudi takrat, ko bi sicer rajši počel kaj drugega oziroma nič. Tako je bilo tudi s pesmimi za zbirko Ko razsaja rimoza. Če ne bi bili dogovorjeni, do kdaj je treba napisat zadostno količino pesmi, bi jih pisal veliko dlje. Pa so vse take, da sem si jih želel napisat. A če ne bi imel založbe in revije, ki ju je to zanimalo, jih sploh ne bi. Enako velja za predstavo Prepelka za Slovensko mladinsko gledališče, za katero sem zelo vesel, da je nastala. Pobuda za posodobitev zgodbe o Pepelki jo prišla od gledališča in režiserja Vita Tauferja in z njo kar velik izziv, da na to temo napišem nekaj našemu času in mojemu pogledu na svet primernega. Po upokojitvi sem napisal tudi mladinsko povest Detektiv Oskar in tri opravičila za Ajdo, ki bo še ta mesec izšla pri Mladinski knjigi. Hkrati pa nastopam v več manjših predstavah, kar me prav tako veseli, saj to za razliko od samote pisanja pomeni druženje z gledalci. V tistih primerih, ko ne gre za solo nastope, ki predstavljajo večino mojega repertoarja, pa tudi s soigralci.
Urh: Predstava o Prepelki ima podnaslov Zgodba za vso družino, hkrati pa je to že v svoji klasični različici zgodba o družini, precej disfunkcionalni družini, bi rekli s sodobnim besediščem. Na kakšen način ste se poigrali z motivom dobrosrčne deklice, zlobne mačehe in pasivnega očeta? Ali v predstavi tudi nastopate?
Rozman Roza: V predstavi ne nastopam. Pravzaprav v njej niti ni vloge, ki bi ji bil kos. Zgodbo o Pepelki sem skušal čim jasneje postavit v naš čas, zato sem jo postavil na stičišče dveh sodobnih družin: begunske, od katere sta preživela le oče in hči, ter dobro situirane slovenske, ki jo je zapustil oče, tako da jo tvorijo tri vase zaverovane ženske, ki predstavljajo mačeho in dve Pepelkini polsestri. O princu pa rajši nič ne rečem, da ne bi tistim, ki si bodo predstavo šele ogledali, izdal preveč.
Urh: Bralci vseh starosti vas sicer poznamo po humornih in slogovno zelo svojstvenih in izvirnih delih. Za svoj obsežen književni opus ste prejeli številne nagrade in priznanja, poleg tega ustvarjate v različnih literarnih vrstah, oblikah in žanrih ter, kar je nemara v tem kontekstu še bolj bistveno, za bralce različnih starosti. Z besedno umetnostjo ste začeli zgodaj, v gimnaziji kot urednik šolskega glasila, pri dvajsetih ste objavili prve pesmi … Kakšni so bili ti začetki, kaj vas je navdušilo za pisanje?
Rozman Roza: Že takoj, ko sem se naučil pisati, sem skušal napisati zbirko pesmi, in sicer partizanskih, kakršne smo ob večerih peli pri starem stricu in teti na Dolenjskem. To je bil torej prvi literarni žanr, ki me je povsem prevzel. Igranje z besedami in ritem sta me fascinirala že od nekdaj. Hkrati pa sem imel željo postat pesnik tudi zato, ker sem odraščal med ljudmi, ki so imeli poezijo zelo radi, tako da mi je bilo že od malega jasno, da je bil Prešeren ključnega pomena za obstoj Slovencev. In da so bili temu primerno pri nas zelo spoštovani tudi poznejši pesniki, predvsem Župančič, med živimi pa v času mojega otroštva Janez Menart. Razumel sem torej, da so pesniki največji frajerji in se splača postati eden od njih. Spomnim se, da sem v četrtem razredu napisal kratko zafrkantsko pesem, ki sem jo pokazal le enemu sošolcu, da sva se skupaj smejala, vendar danes nimam pojma, o čem je govorila. V sedmem razredu pa sem napisal humoren sonet o tem, da smo Slovenci obsedeni z iskanjem Prešernovega portreta, namesto da bi bili zadovoljni s pesmimi, ki nam jih je zapustil. Torej eno tako duhovitost po meri večinskega javnega mnenja, ki je bilo kritično do risbe, za katero je v tistem času profesor Marko Marin trdil, da predstavlja največjega idola našega naroda. In ta moj sonet sploh ni bil slab. Potem sem pisal sonetni venec za neko deklico, ki ga nisem nikoli nikomur pokazal, ampak sem ga čez par let vrgel v peč. Nakar sem v gimnaziji začel iskat svoj modernistični slog v kombinaciji igranja z jezikom in humorja. Tega sem se v začetku svojih dvajsetih naveličal, saj sem dobil občutek, da sem prišel do konca poezije, kjer sta samo še glas in črka. Hkrati pa sem vse bolj občudoval poezijo, ki so jo peli John Lennon, Lou Reed, Carole King, Janis Joplin, Billy Holliday in še mnogi iz sveta pop kulture.
/…/