Alenka Urh
Iz sebe v svet in nazaj
Križemkražem po literarnem opusu Maše Ogrizek
»In kaj vse lahko počnemo s črkami! Le petindvajset jih potrebujemo,
da z njimi napišemo brez konca besed.
Zapomni si, knjigo življenja si piše vsak sam!«
Lisičja luna
Nekoč, ne prav dolgo nazaj, in nekje, ne prav daleč od tod, leži mesto, ki se mu reče Krasnograd. Tam vsi nosijo pisane klobuke najrazličnejših oblik in materialov. Tamle vidimo vrtnarja, ki si je na glavo poveznil klobuk s cvetličnim lončkom, iz katerega poganja bujno cvetje. In učitelja, le poglejte ga, kako se nosi z rdečim polcilindrom z dimnikom, da lahko skozenj puha oblake jeze, ki mu mračijo misli ob slovničnih napakah njegovih učencev. V Krasnogradu živi gospa Klobučnik, ki izdeluje klobuke po meri, in njen mož, gospod Klobučnik, ki prav zdajle pripravlja svoj znameniti kompot iz kutin. Njuna sinova, dvojčka Klavdij in Klement, sta vrla in zavzeta mladeniča; prvega se je prijel vzdevek doktor Knjigca, drugega pa Koder. Oba nosita visoka cilindra in odlično opravljata svoja poklica, dokler nekega dne komarjev pik ne poseže v prijetno mestno konstelacijo in zgodbo obrne v nepričakovano smer.
Če se v opusu pisateljice Maše Ogrizek odpravimo naprej proti jugu, nas pot pripelje v Koko mesto. Tam med drugim srečamo nergavo kokljo Koko Dajso, dično pudljico Josephino, pa nežno, poeziji naklonjeno čapljo Zofijo. Po mestnih ulicah se podi mladež vseh mogočih živalskih vrst in se igra, zabava, lovi, rolka … skratka, s svojo razigranostjo spravlja Koko Dajso v obup. Stari perjadi seveda nič ne uide, saj cele dni dežura ob oknu svojega pritličnega stanovanja in dobro voljo mimoidočih kompenzira z izbruhi glasnega nerganja. Prava mestna idila, skratka. Bralcem se zdi, da venomer oprezujočo kokljo in ostale junake zelo dobro poznamo, saj prigode prebivalcev Koko mesta duhovito naseljujejo kar nekaj pisateljičinih del.
Če se ozremo na drugo stran in s pogledom zdrsnemo proti, denimo, severozahodu, se tam razprostira teman, a s sojem nežne mesečine obsijan zimzelen gozd, okoli katerega se v počasnem krogotoku vije skrivnostna Reka časa. Tam je zgodbena pokrajina povsem drugačna, precej bolj temačna, prvinska in arhetipska, nad vodami pa veje obstret večnosti in kolektivno nezavedno. Naj vas velikanski rogati ptič z žarečimi očmi, ki z velikanskimi perutmi pravkar reže nočno nebo, ne plaši preveč, je eden od varuhov gozda in večnih resnic in povsem nenevaren.
Na skrajnem jugu je svet spet bolj poseljen, strnjeno naselje prerašča v mestece, v katerem kot ujetnica lastne rutine bolj ali manj stagnira gospa Ljudmila, upokojena učiteljica šivanja, ki šivanja sicer ne mara, je pa strastna ljubiteljica neznanih besed iz slovarja tujk in limonovih napolitank iz škatle (bralci tudi na odličnih ilustracijah Tanje Komadina vidimo, da je napolitank v embalaži vse manj, gospa jih torej grizlja tudi tekom zgodbe in morda jih grizljamo tudi mi, bralci, ampak prepustimo to presoji in prehranskim preferencam vsakega posameznika). Ko se Ljudmila nekega dne naveliča svojega venomer istega vsakdana, se odpre za svet in zgodijo se lepe reči. Podobno se zgodi tudi gospodični Ceciliji, ki s svojo monstero živi v mestecu na jugovzhodu, kjer je vse polno ljudi, a je gospodična Cecilija kljub temu precej osamljena, dokler ne sreča Vanje. Takrat njeno življenje razvedrijo veselje, glasba in smeh, ki se razlegajo iz njene čajnice in popravljalnice koles.
Proti zahodu pred bralskimi pogledi leži zaokrožen, slikovit in gričevnat kratkoprozni svet, vzvalovan z raznolikimi glasovi, ki pripovedujejo o tem in onem. Tamle denimo se razprostirajo zgodbe o medsebojnem sprejemanju in vseživljenjskem učenju vseh sort staršev in otrok. Malce dlje po cesti drvi tekmovalni Zuang-Zija z žabjimi nogami, ki se s sinkom, vedrim Teom, pelje na bazen. Če nas pogled popelje še malo dlje, bomo tam, ja, prav tam, pod tisto mizo, pokrito s starim in nekoliko popackanim prtom, zagledali čevlje gostov, ki sedijo okoli nje in v ponovni obstoj kramljajoče kličejo razne skrbno ohranjene spomenike preteklosti. Če še bolj napnemo oči, bomo v temnem kotičku podmizja zagledali Tonjo, osemletno vnukinjo stare gospe Nagy, pri kateri se redno zbira pisana druščina nenavadnežev. Od tod je potem le še streljaj in že smo pri duhovitih, igrivih in v vseh pogledih zasukanih zgodbah, ki vabijo s svojo nenavadnostjo in nepoboljšljivo prismuknjenostjo.
*
Takole smo se prav na hitro panoramsko ozrli po opusu pisateljice Maše Ogrizek, ga kot nekakšen minimundus vzeli med dlani, izpostavili nekatere posebnosti razgibane pokrajine, ki leži pred nami, in poskušali izluščiti osnovne poteze njene narativne topologije, zdaj pa poskusimo še nekoliko bolj sistematično.
Maša Ogrizek je zanimiva avtorica s pestrim in raznolikim repertoarjem del za mlade bralce različnih starosti, od kartonk, stripov, slikanic do del za starejše otroke in najstnike. Preden je stopila na pot mladinske pisateljice, je delala kot novinarka in literarna kritičarka, pisala je tudi recenzije za Buklo. Bržkone je že v tistem času, ali pa še prej, za časa študija filozofije in sociologije kulture, skrivoma kultivirala svoje pisateljsko pero, pa čeprav le posredno, s pozornim prebiranjem besedil drugih. Pisati je začela relativno pozno, vendar je na literarno polje vstopila odločno, z zanesljivim korakom in neverjetno ustvarjalno kontinuiteto; v relativno kratkem času (v obdobju dobrih desetih let) je ustvarila velik in zaokrožen pisateljski opus. Od samih začetkov njenega pisanja pomemben domicil njenega ustvarjanja predstavlja mladinska periodika, lepo število njenih del je namreč sprva izhajalo po delih v tej ali oni otroški reviji (Lisičja luna in Lažninka denimo v reviji Galeb, Luka iz bloka v Cicibanu), preden so, pogosto obogatena ali poglobljena, migrirala med trdnejše knjižne platnice. Leta 2023 je s striparjem in ilustratorjem Ivanom Mitrevskim prevzela urejanje zamejske mladinske revije Galeb. Njena dela pripadajo različnim proznim literarnim zvrstem in žanrom, velika večina je bila odlično sprejeta ne le med bralci, temveč tudi med strokovnjaki in člani različnih žirij. Za svoje ustvarjanje je prejela zajeten pehar zlatih hrušk in nagrado večernica, eno najpomembnejših priznanj za otroško in mladinsko leposlovje, ter več nominacij, med drugim je bila trikrat v ožjem izboru za desetnico, nominirana je bila za Levstikovo nagrado in večernico, nedavno je prejela nagrado zlatirepec za najboljši strip za otroke in mlade.
A pojdimo lepo po vrsti: Maša Ogrizek je nase opozorila že z dvojezično slikanico Sinjerdeča (ZTT, 2013) in leto kasneje s slikanico Slon na drevesu (ZTT, 2014), ki je bila nominirana za nagrado Kristine Brenkove; obe je ilustrirala Dunja Jogan. Sledil je strip Ko-Ko Krišna. Na domačem dvorišču (ZTT, 2016), v katerem je skupaj z ilustratorjem Miho Hančičem (oziroma Miho Hajem) bralcem prvič predstavila Ko-Ko Krišno, eno od junakinj iz poznejšega Koko mesta, v katerem se bo pisateljičina domišljija v prihodnjih letih pogosto mudila. V povsem drugo smer je njena domišljija zavila s slikanico Krasna zgodba z ovinkastim podnaslovom Ampak zares krasna zgodba o kavi, krofih, doktorju Knjigci, Kodru Klobučniku in ostalih prebivalcih Krasnograda (MIŠ, 2017), v kateri srečamo številne polnokrvne, večplastne in vedno malce nenavadne ali celo ekscentrične literarne like, s katerimi se bomo z veseljem družili tudi v poznejših njenih delih. Pravo menažerijo takšnih junakov imamo na primer priložnost opazovati v Gospe s klobukom (2017), tej poskočni pripovedi, ki s krajšimi poglavji, živopisno scenografijo in šopkom čudovito čudaških likov navdušuje bralce vseh starosti in kar kliče po adaptacijah v druge medije. In res, po zgodbi so posneli radijsko igro, v načrtu pa naj bi bil celo celovečerni animirani film, ki bo šele drugi tovrstni film domače produkcije po Čohovi in Eričevi Socializaciji bika. Od tedaj je minilo že več kot četrt stoletja, zato upamo, da bo gospa Ljudmila, ki je v svoji knjižni inkarnaciji k bolj aktivnemu in živahnemu življenju spodbudila številne zanimive like, uspela premakniti reči tudi na tem področju, ki očitno že lep čas stagnira. Sledila je zbirka kratkih zgodb Kokodajsa v mestu (MIŠ, 2018), s katero smo bralci prvič zares zakorakali v Koko mesto. Prepoznavne like ali znane mestne becirke pozneje najdemo še v igroknjigah Koko mesto, Naokokoli in Na kokolesih (MIŠ, 2021, 2023, 2024) in treh knjigah iz stripovske serije Luka iz bloka (MIŠ, 2022, 2023, 2025); za vizualno podobo vseh navedenih del je poskrbel Miha Hančič.
Povsem drugačna je forma daljše pripovedi Ljubo doma (ZTT, 2019), ki že v podnaslovu namigne, o čem bo tekla beseda med platnicami. Gre namreč za Zgodbe o bivališčih, pohištvu in gospodinjskih aparatih, ki ob dogodivščinah dveh zvedavih otrok in ene plišaste sove popisuje zanimiva dejstva in običaje, vezane na to ali ono zgodovinsko različico »domačega ognjišča«.
V opusu Maše Ogrizek v določenih pogledih najbolj izstopa fantastična pripoved Lisičja luna (MIŠ, 2021) z odličnimi temačno mehkimi ilustracijami Tine Dobrajc, ki je Maši Ogrizek prinesla večernico, bralcem pa enega najlepših in najbolj poetičnih obravnav smrti (ali raje približevanja smrti), umrljivosti in minevanja v slovenski mladinski književnosti nasploh. Posebne omembe je vredna tudi zbirka devetih kratkih zgodb Vseh sort starši in otroci (ZTT, 2022) z ilustracijami Anke Kočevar, v kateri avtorica izjemno pretanjeno naslika odnose v elementarni družinski celici in poudarja pomen odprtosti in sposobnosti, da si prisluhnemo in se učimo drug od drugega, pri čemer zajema iz globokega tolmuna simbolne in metaforične govorice.
V lanskem letu so poleg že omenjene igroknjige Na kokolesih izšli še zbirka Zgodbe izpod mize: jubilejna izdaja ob 50-letnici Lutkovnega gledališča Maribor (Založba Pivec), Gospodična z monstero (MK) ter poučna slikanica Hrast in pisar spoznavata galerijo Božidar Jakac (Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac), ki prinaša zanimivo kombinacijo leposlovnega in informativnega ter tvori zanimivo celoto z ilustracijami Tine Dobrajc in spremno besedo Tine Bilban.
V letošnjem letu smo izpod pisateljičinega marljivega peresa dobili zbirko kratkih zgodb za najmlajše Zasukane zgodbe (Pivec) ter strip Lažninka (Založništvo tržaškega tiska); slednjega je ustvarila skupaj z Manco Krošelj in zanj pred kratkim prejela zlatirepca za najboljše stripovsko delo za mlade bralce. Prav kmalu bosta bralce razveselili še dve podobni knjigi: Grozna šola. Strašni razred bo izšla pri založbi Mladinska knjiga in prinaša nadgrajena prva dva letnika Grozne šole, knjiga bo ponovno plod sodelovanja z Miho Ha, bralci pa jo lahko redno spremljamo v Cicibanu, stripi o Detektivski agenciji ŠAPA, ki v sodelovanju z ilustratorko in striparko Doro Kaštrun izhajajo v Galebu, pa bodo v obogateni različici izšli pri založbi MIŠ. Pri isti založbi bo v prihodnjem letu izšla tudi zbirka kratkih zgodb Besede brez kletke, pri založbi KUD Sodobnost International pa je ravnokar izšel imeniten strip Riba na suhem, ki ga je Maša Ogrizek ustvarila v sodelovanju z Ivanom Mitrevskim. Bralci se torej imamo česa veseliti, hkrati pa vse našteto priča o neverjetni produktivnosti avtorice, ki venomer preseneča tudi z literarno inovativnostjo in svežino. Prav kakor bi vzela zares besede ene od stranskih oseb iz mladinskega romana Gospodična z monstero, pisateljice Simone Volk, ki pravi: »Meni se zdi pisanje kot pometanje sobe. Če preveč odlašam, se kosmi prahu zavlečejo v skrite kote.« /…/