Sta mišljenje in branje res samo dejanji uma?
Razmislek o knjigah in zgodbah, ki smo jih prebirali, v naš spomin pogosto ne prikliče le zgodb, ampak tudi občutke, povezane z okoljem, v katerem smo brali, fizičnim gibanjem telesa in predmeti, ki so nas obdajali, pa naj bo to skodelica kave ali namakanje piškotov v čaj – skupaj s strahom, da bo kapljica čaja nesrečno kapnila na neomadeževano, posvečeno stran knjige. Teh telesnih, fizičnih dejanj branja se marsikateri bralec spominja kot dela celote, kot občutkov, ki jih povezujemo z doživljanjem prebrane zgodbe. Ta subtilna zaznava se seveda razlikuje od bralca do bralca, pa tudi od načina in namena branja. A pri tem ne gre zgolj za branje, gre tudi za druge dejavnosti, ki jih opravljamo s celim telesom. Tudi s tehnologijo, kot jo uporabljamo danes.
To kažejo tudi raziskave, ki ugotavljajo, da telo in um nista ločena ter da je kognicija, torej tudi branje, dejanje celotnega telesa, um pa je izraz obojega: delovanja možganov in zavedanja telesa (v znanosti temu pravimo utelešena kognicija, ang. embodied cognition). Prav zato razprava o spremenjenih načinih branja v digitalni dobi ni mogoča brez razumevanja vloge in pomena telesa. Ta razmislek je toliko bolj aktualen, ker je generacija mlajših bralcev (t. i. digitalni domorodci) prežeta z zaslonsko tehnologijo. Zasloni so se vtihotapili v njihovo življenje skorajda ob rojstvu, telefoni so postali nekakšen podaljšek njihovega telesa, čas (veliko časa!), ki ga preživljajo z njimi, pa tiho oblikuje delovanje njihovega telesa ter vpliva na fizično in psihično počutje, na njihovo zmožnost za koncentracijo in ustvarjalnost. Izkušnje po epidemiji covida-19, po šolanju na daljavo in posledice na psihofizičnem stanju zlasti mladostnikov še bolj poudarjajo potrebo po razumevanju povezanosti telesa in uma za blagostanje človeka.
Vloge dejavnega telesa za miselno aktivnost ne potrjujejo samo znanstvene študije. Šola peripatetične filozofije v stari Grčiji, ki ji je pripadal tudi Aristotel, je bila na primer znana po tem, da so učitelji večinoma predavali med hojo. Številni misleci so slavili intelektualno moč dobrega sprehoda z latinsko maksimo solvitur ambulando – razrešeno na sprehodu. Henry David Thoreau, ameriški pisec z začetka 19. stoletja, je zapisal, da v trenutku, ko se začnejo njegove noge premikati, začnejo teči tudi njegove misli. Søren Kierkegaard je trdil, da si je najboljše misli prihodil in da noben miselni problem ni tako težek, da ga med hojo ne bi mogel razrešiti. Friedrich Nietzsche je zapisal, da imajo vrednost samo misli, ki se porodijo med hojo. Tudi ustanovitelj tehnološkega velikana Appla Steve Jobs je bil znan po tem, da je zahteval »hodeče sestanke« – hoja med sestanki naj bi povečala izmenjavo novih idej.
Hoditi med branjem bi bilo sicer težavno, lahko celo nevarno, kljub temu pa telo med branjem ni nemo, negibno. Kaj se torej s telesom dogaja med branjem?
Na kakšen način pri branju sodeluje telo?
Tiho branje je (bilo) tako v zgodovini branja kot v literarni recepciji razumljeno kot samotna miselna dejavnost posameznika, ki se odvija v našem notranjem mentalnem svetu. Realne dimenzije časa in prostora, občutja in podoživljanja prebranega se ob zatopljenem branju preselijo v notranji miselni prostor, ki je neulovljiva skrivnost slehernega posameznika in – še vedno – uganka nevroznanosti. Toda ali je tiho branje res zgolj in samo miselno, raztelešeno dejanje posameznika?
Raziskovalec zgodovine branja Alberto Manguel (2007) zapiše, da se branje začne z očmi, in ob tem navaja Cicerona, ki je trdil, da je najostrejše čutilo izmed vseh naših čutil čutilo vida. Sveti Avguštin je oči hvalil (in nato grajal) kot vrata, skozi katera vdira v dušo svet, sveti Tomaž Akvinski pa je vid opisal kot največjega izmed vseh čutov, s katerim pridobivamo vednost. Prav oko, ki se zdi najbolj subtilen, netelesen organ našega telesa, najbolj oblikuje materialni, fizični vidik branja, saj narekuje delovanje preostalega telesa. Gibanje in disciplina oči, ki se premikajo po strani, narekujeta držo telesa, gibanje rok. Marcel Mauss (2006) ugotavlja, da se ta oblikuje v nekakšno individualno tehniko telesa (fr. techniques du corps), podobno kot npr. spanje, hoja, plavanje. Vse to je družbeno pogojeno, saj se tehnik telesa učimo od drugih ljudi, tako kot vsi ostali; tudi mi beremo, ko jemo, preden zaspimo, ko ležimo na plaži, na vlaku ali v avtobusu … A zdi se, da se branja kot »tehnike telesa« redko zavemo. Morda najočitneje šele takrat, ko zaradi slabega vida črke neulovljivo ali motno plešejo po beli površini in vemo, da se obisku pri okulistu ne bo mogoče izogniti. Sicer pa vlogo telesa, medtem ko beremo, večinoma razumemo kot samodejno in avtomatizirano, celo odsotno. To deloma izhaja iz tradicije dualističnega ločevanja med telesom in umom. A čeravno se zdi branje raztelešeno, čisto mentalno dejanje, to je početje, ki je stvar kognicije, emocij in duhovnosti in je kot tako nasprotje fizičnega sveta, Thomas Mc Laughlin, profesor angleščine v izvrstni knjigi Reading and the Body ugotavlja, da gre pri procesu branja – tem visoko »civiliziranem« dejanju – za povsem telesno dejavnost »iz krvi in mesa«.
Knjiga pri branju namreč postane del senzornega telesa – oči skenirajo stran, roke držijo knjigo, telo se prilagaja poziciji knjige in prostorskem kontekstu. Branje resda zahteva več zavesti in kognicije, emocij in duha, toda vsi ti atributi uma so hkrati nekakšni dosežki telesa: ko beremo, delujejo živci, mišice, roke in možgani. Bralna drža razširja telo čez knjigo: roke, ramena, vrat, hrbet, boki, noge – vse oblikuje proces branja kot navado živčevja v telesu, misli in občutij, interpretacij in odgovorov. Zaradi stalnosti in vsakdanjosti tega procesa imajo premiki oči, geste rok, drža telesa nevidno moč nad bralno izkušnjo. Vse miselne operacije so delo telesa. Dejavnosti oči, na primer gibanje in fokusiranje, niso nič naravnega in vendar jih v procesu opismenjevanja povsem avtomatiziramo. Oči upoštevajo strogo kinetično disciplino, podobno se prilagodijo tudi roke: kako držimo knjigo, obračamo liste ipd.
Hkrati ob branju potekajo nevrokemični procesi, ki se odvijajo ob »prebavljanju« (novih) besedil: branje spreminja besedilo v emocije, spekulacije, spomin. McLaughlin branje primerja s presnavljanjem hrane – podobno kot hranjenje je branje nekakšna tehnika, lastna posamezniku, način, kako vsak od nas skozi besedila oblikuje lastno izkušnjo. Tako kot mora telo presnoviti hrano, bralec na samosvoj način mentalno »prebavi« besedilo – nekaj, kar je zunanje, preoblikujemo v nekaj, kar ponotranjimo in postane »naše«, pri čemer so že zajete izkušnje »utelešenja« vseh drugih že prebranih besedil. Bralec torej pomene besedila preoblikuje v lastne emocije, lastno misel in lasten spomin. Razumevanje, dojemanje, interpretacijo, analizo ali evalvacijo besedila telo prepozna kot biokemični dogodek, nevronska mreža pa na podlagi preteklih bralnih izkušenj to razume kot nevronski dogodek, s čimer se besedilo na edinstven način vgradi, utelesi v nas kot bralce.
Povedano drugače, telesne navade pri branju predstavljajo niz t. i. utelešenih predkognitivnih dejavnosti in vplivajo na dojemanje prebranega besedila. McLaughlinovo razumevanje materialnega pri branju podpirajo tudi raziskave o paradigmi utelešene kognicije (angl. embodied cognition), ki ugotavljajo, da so jezikovni in miselni procesi pomensko utelešeni (Shapiro, 2010; Mangen, Schilhab, 2012, idr.). Način, kako dojemamo svet, opomenjanje, ki ga izražamo z jezikom, je skrito v milijardah nevronskih povezav, ki jih stimulirajo senzorni signali, čutna doživetja in izkušnje – vse to se nalaga v naše telo. Ko na primer srkamo jutranjo kavo, telo ne prikliče le spremembe temperature v ustih, ampak se v nas samodejno sprožita tudi zaznava vonja in prepoznavanje barve. To niso zavedne zaznave, možgani jih sprožijo samodejno – torej gre za znanje, ki ni del zavestnih kognitivnih procesov. Podobno je tudi pri branju pomembna čutna vloga rok ter taktilna, haptična zaznava papirja ali zaslonske naprave. Čutenje papirja med prsti, vonj po tiskarskem črnilu ter listanje strani v primerjavi s klikanjem na tipko ali na zaslon drugače oblikujejo čustveni aspekt bralne izkušnje in intimno povezanost z besedilom.
Branje torej ni le umik v notranji svet misli, osamitev iz fizičnega sveta, bralčeva pozaba telesa, ampak ima prav »odsotno« telo zaradi stalnosti in vsakdanjosti nevidno moč nad bralno izkušnjo. S telesom pri branju je podobno kot s predmeti, ki nas obdajajo in s katerimi izražamo človeške vrednote, kot ugotavlja arheolog in antropolog Daniel Miller. Predmeti so pomembni, a ne zato, ker so vidni in fizično omejujejo ali kaj omogočajo, temveč ravno nasprotno. Pogosto so pomembni zato, ker jih ne vidimo. Manj ko se jih zavedamo, močneje zaznamujejo naša pričakovanja, izražajo naše razmerje do sveta, določajo, kaj se dogaja do te mere, da to njihovo sposobnost povsem spregledamo. Podobno deluje tudi telo pri branju.
/…/