Undinė Radzevičiūtė
Knjižnica lepote in zla
Lepota s kančkom grdote
1924
I.
»To ni kačji pastir, to je orel,« je s kovinskim glasom rekla Lotta.
Prišla je v novem črnem voisinu v barvi oniksa s kromirano maskoto na sprednji strani, katere srhljivo navzgor obrnjena krila so spominjala na dva noža.
Walter je tej maskoti rekel kačji pastir.
»Upajmo, da ti bo orel prinesel več sreče,« je rekel Walter.
Lotta seveda ni bila ena tistih žensk, ki bi skočila skozi okno in se vrgla pod vlak samo zato, ker je njen trapasti Adalbert odšel za Anito Berber, ker je ta pač plesala gola.
Na odru, v javnosti!
Plesala je gola in doma je imela opico.
Lotta kot prava protestantka, kot hči protestantskega pastorja, ni jokala. Niti malo!
Neuspela ljubezenska zveza se je končala tako kot vedno: z novim nakupom.
»Kako težko je živeti častno in pošteno v času, ko sta dve tretjini žensk prostitutk,« je dejala, povzemajoč svoje trpljenje zadnjih dveh mesecev.
In zdelo se ji je povsem upravičeno, da je tako rekla.
Zdaj je stala vsa napeta sredi modre sobe. V hiši, za katero je pred letom dni dejala: Tja ne bo več stopila moja noga. Ne bo!
»Nisi še tako stara, da bi se morala zmrdovati nad prostitucijo,« je rekel Walter in Lotta je zaradi njegovih besed postala še bolj napeta.
Če bi kdo strgal oblačila z nje in jo prisilil, da dvigne v zrak svoje tanke, bleščeče bele roke, bi se spremenila v živo, velikansko maskoto orla ali kačjega pastirja.
Visoka, pravilno raščena, kratkolasa blondinka asketske postave z belo, prosojno kožo. Toda lase si je šele po vojni začela česati po moško in si jih mazati z briljantino.
»Pravih moških sploh ni več. Samo tipi brez morale, prevaranti, perverzneži in norčki,« je dejala Lotta.
»To samo dokazuje, da vojna bolj prizadene moške,« je dejal Walter.
»Ni več prave, velike ljubezni, vsi samo iščejo priložnost, da bi povohali hlačke kakšne nove damice.«
»Vsem nam vladajo instinkti,« je melanholično dejal Walter.
»Vladati pa bi morale dolžnosti,« je odločno dejala Lotta.
Po vojni je bilo moderno biti srečen, zadnja dva meseca pa ji to ni šlo od rok.
»Prava kriza moških,« je dejala Lotta.
»Popolnoma se strinjam s tabo, vojna je tako zmanjšala število moških, da je nemogoče, da tega ne bi opazil,« je rekel Walter in si potegnil plet čez brado.
Izpod pleta so mu kukali lasje, ki so po barvi spominjali na mešanico popra in soli ter pobešen nos, ki še ni izgubil oblike, neobrita dvodnevna bradica pa se mu je zatikala v volno pleta in rahlo prodirala skoznjo. Edina stvar, ki je dokazovala, da je Walter še vedno cenil lepe manire, je bil monokel na levem očesu.
»Saj pravim, ni več pravih moških in zaradi teh tisočih žensk, ki nimajo kaj početi, je Berlin postal najbolj nemoralno mesto v Evropi. Gospodarstvo države je uničeno, njeni …«
»Gospodarstvo države je uničeno, ti pa si … fantastično oblečena,« je dejal Walter. »Nikoli še nisem videl obleke z astrami v velikosti krožnikov.«
Že kot otrok se je zanimal za botaniko. Občasno.
Lottina abesinsko oranžna obleka je v modri sobi kar žarela. Narejena je bila po posebnem naročilu iz prosojne svile z žametnimi, puhastimi cvetovi.
»Ne astre, ampak šanghajske krizanteme. Če boš še naprej sedel v Egonovi hiši kot kak slep krt …«
Kaj se bo zgodilo, če bo Walter še naprej sedel v Egonovi hiši kot kak slep krt, Lotta ni povedala, ker se je nenadoma spomnila, da ima sina, na katerega je sredi krize moških, ženske prostitucije in degeneriranega Berlina povsem pozabila.
»Axel, dragi moj, reci dober dan stricu Walterju.«
»Dober dan,« je rekel Axel, ki je do tedaj stal ob materi kot marmornat steber.
Pod pazduho je držal knjigo in se učil življenja iz materinih razočaranj in napak strica Walterja.
»Koliko si star?« je vprašal Walter, ki je z levo obrvjo stisnil monokel.
»Šest,« je rekel Axel in si slekel novo temno modro volneno jakno.
Pred odraslim neznancem, ki je sedel na stolu v najtemnejšem kotu mračne modre sobe, toplo zavit do brade, in ga z levim hladnim očesom gledal skozi stekleni monokel, se je skušal držati vzravnano kot mama.
»Ni res,« je rekla Lotta.
»Šest,« je ponovil Axel.
»Ne laži,« je rekla Lotta.
»To poletje bom,« je rekel Axel.
»Naslednje poletje boš!« je rekla Lotta. »Tebi je podoben.«
»Vidim,« je rekel Walter.
Razburjena Lotta je iz rjavega, usnjenega, kromiranega kovčka potegnila nefritno zeleno cigaretnico z elegantno damo na pokrovčku. Dama je nosila temno modro, težko, imenitno obleko. Ta obleka se je vlekla po tleh, čeprav tla na pokrovčku niso bila narisana.
»Si bolan ali nisi?« je vprašala Lotta in izpihnila dim.
»Umiram,« je odgovoril Walter.
»Ne spomnim se časa, ko nisi umiral,« je nič kaj prijazno rekla Lotta.
»Rad bi končal to vojno.«
»Tudi brez tebe se je končala,« je ironično rekla Lotta.
»Ne tiste vojne, ki se je končala, ampak vojno med tabo in mano. Hočem, da vse dobi Axel. Po moji smrti.«
»Vse?« Lottina jeza na ves razuzdani Berlin, na zadnje živeče moške, na golo plesalko Anito Berber, ki je bila polna modric, pa tudi jeza spričo dejstva, da hiše po smrti svojega deda Egona ni dobila ona, temveč Walter, se je nenadoma razblinila kot srebrn kokain v vodi.
»Hišo in knjižnico,« je rekel Walter. »Hočem, da Axel dobi vse.«
»Axel, pojdi na hodnik, sedi na tisto črno klop, mirno sedi in beri knjigo, dokler črna kukavica ne prileze iz črne ure in trikrat ne zakuka,« je rekla Lotta in pogledala na uro na roki, »potem se vrni.«
»Kaj pa, če ne bo zakukala?«
»To pomeni, da je poginila,« je rekla Lotta. »Potem bova šla domov.«
In ko je Axel počasi odstopical na hodnik, da bi počakal na tisto prekleto črno kukavico, da pride iz svoje preklete hišice ravno, ko naj bi se v modri sobi začele dogajati zanj nerazumljive reči, je Lotto nenadoma prešinil sum.
»Kakšni pa so pogoji?«
»Nobenih pogojev ni,« je odvrnil Walter. »Le da vse dobi Axel.«
»Najina vojna se bo končala šele, ko mi boš dal Cranacha,« je nekoliko prijazneje dejala Lotta in si z novimi očmi ogledovala regal iz ebenovine, okrašen s kipci bogov, levov in nosorogov, ki so bili izrezljani iz slonovine. »Kje je zdaj?«
»V Egonovi spalnici,« je rekel Walter.
Lotta je s prstom potegnila po vogalu ebenovinastega regala.
»Preverjaš?« je vprašal Walter.
»Kaj?«
Lotta se je kot inšpektorica ozirala po sobi.
»Ali je prašno,« je pojasnil Walter.
»Egon je imel rad lepe stvari,« je rekla Lotta.
»V tistem času so imeli vsi, ki so imeli denar, radi lepe stvari. Zdaj pa premožni raje kupujejo funkcionalno, brnečo staro šaro.«
Lotta je držala cigaretni ustnik od spodaj, med kazalcem in palcem. Držala ga je in se ni premikala. Zdelo se je, da je držanje pomembnejše od samega kajenja. Posledica negativnega vpliva nemških filmov.
»Naj dobi Axel vse, Cranacha pa prepusti meni,« je rekla Lotta, potem ko je dodobra zadimila sobo s knjižnimi policami, hrastovimi mizami, stoli ter regalom iz ebenovine.
»So ti všeč grde slike?« je vprašal Walter. »Kam bi ga pa dala?«
»Obesila bi ga v spalnico.«
»Da ne bi zaspala?«
»Nasprotno, pred spanjem bi me zelo pomiril, saj bi vedela, da lahko Cranach naredi nekaj, česar ni naredil še nihče.«
»In kaj lahko naredi Cranach, česar ni naredil še nihče?« je začudeno vprašal Walter.
Lotta ga je tako osupnila, da je celo malce celo malce razprl plet in razkril ovratnik bele srajce.
»Lahko me preskrbi do smrti,« je rekla Lotta in končno izpihnila dim. »Zakaj ga še nisi prodal?«
»Nisem imel moči,« je otožno dejal Walter.
»Veš,« je rekla Lotta, »tudi Egon je imel podobno bolezen, vedno se mu je zdelo, da umira, in vse je tako naplahtal s temi svojimi boleznimi in ljubeznimi, s tem svojim življenjem in smrtjo, da so do njegovega osemdesetega leta vsi izgubili vsakršno upanje. Ti pa imaš komaj triindvajset let.«
»Petindvajset.«
»In umreti je bil pripravljen tako kot ti – večkrat na leto,« je dejala Lotta. »Kaj pravi zdravnik?«
»Ničesar ne najde.«
»Danes ni treba slepo zaupati zdravnikom,« je rekla Lotta. »Dala ti bom naslov nekega dobrega lekarnarja.«
»Daj,« je voljno rekel Walter.
Zdravniki in lekarnarji so ga še posebej zanimali.
/…/
Prevedel Klemen Pisk.