Bogdan Răileanu
El Niño
Fant se je prikazal okoli poldneva. Bila je sobota in čas kosila. V ponvi so cvrčali koščki slanine, ki jih je kupil v supermarketu Mega Image. Ko jih je opazoval, mu je na misel prišel pogovor o prosciuttu crudu, tega je imel s svojim osemletnim sinom Vanio na poti domov. Poskušal mu je razložiti, da obstaja več vrst pršuta, vendar ni vedel, ali je prosciutto crudo surovo in prekajeno stegno ali samo presušeno. Vzel je telefon in hitro pobrskal po Googlu. Tam je bil njegov spomin. Google je postal njegov podaljšek, v zadnjem času pa tudi Vaniev. Posnemal ga je. Ni mu bilo všeč, da je fant vsako malenkost, ki mu je padla na pamet, poguglal. Nobenega smisla ni imelo, da bi mu oporekal, na koncu bo tako ali tako pristal na Googlu, si je rekel in pogled s telefona preusmeril na karamelizirano šunko.
Pogledal je skozi okno. Oblaki zunaj so mu vzbujali občutek tesnobe, pritisk. Bili so zelo blizu tal. Pretrgani so leteli mimo kuhinjskega okna in ga navdajali z grozo. V daljavi je bil viden stolp centralne knjižnice, ki ni bil zelo visok, vendar se je zdelo, da sega do oblakov, ali pa morda, da oblaki segajo do stolpa. Čutil je, kako mu v prsih razbija srce, kot mački, ki skuša izpljuniti kepo dlake. Zdelo se mu je, da tesnoba prihaja iz vseh reči, ki so ga obkrožale. Slanine, na primer. Koliko konzervansov je bilo v vrečki z narezano slanino? So imeli v obratu posebno napravo za rezanje ali je to nekdo počel ves dan? Od katerih prašičev je bila? Romunskih? Kdo ve, koliko antibiotikov in hormonov je bilo v njih. Malo je manjkalo, pa bi jo vrgel proč, ker ni izvedel vsega, kar ga je zanimalo, a jo je na koncu hitro primešal k testeninam skupaj z jajcem, smetano, parmezanom in poprom. Zmajal je z glavo, kot bi hotel pokazati svoje nezaupanje v jed, ki jo je pripravljal, in medtem ko je omaka iz smetane in jajc tekla po testeninah, je zaslišal slaboten Vaniev glas. Za trenutek se je ustavil, da bi bolje slišal.
»Oči?« je spet zaslišal Vaniev drobni glas.
Nekaj ga je prestrašilo ali morda zaskrbelo. Nehal je zlivati omako na krožnik. Ton mu je bil znan. Slišal ga je že kdaj prej. Recimo, ko je njegov sin sam stal pred velikim ovčarjem v gorski koči. Fant je bil takrat še tako majhen, da bi ga pes lahko celega požrl.
Stopil je do kuhinjskih vrat s ponvijo v roki. V predsobi je stal Vania in ob njem tip v hipijevski opravi.
»Oči, Jezus Kristus,« je rekel Vania in nekoliko zaskrbljeno pokazal na moškega, ki ga je držal za roko.
»Spusti ga,« je rekel in naredil korak proti moškemu, ki mu je Vania rekel Jezus Kristus, in pri tem rahlo dvignil ponev v zrak.
Jezus se mu je nasmehnil in blago stegnil roko proti njemu.
»Spusti ga, če ne, ti eno primažem, da ne boš vedel, kje si,« je ves penast rekel oče.
»Mihai,« je nežno rekel Jezus in Mihai se je za trenutek ustavil.
»Oči,« je rekel Vania, prestrašen zaradi panike, ki je zgrabila njegovega očeta.
»Gremo, poberi se,« rekel je Mihai in potiskal moškega s hodnika proti vhodnim vratom.
Med Jezusovimi nogami se je pojavil maček Tolstoj, ki je zaskrbljeno zamijavkal protu Mihaiu. Vania je začel jokati in, medtem ko se je Jezus umikal proti vhodnim vratom, se je oklenil njegove roke.
»Oči, ne podi ga ven,« je rekel otrok in začel krčevito jokati.
Jezusova roka je pogladila Vanieve svetle kodraste lase. Mihai je čutil, da čisto malo manjka, pa bo planil na tujca, ki boža njegovega sina po glavi.
»Že dobro, Vania, ne jokaj,« je rekel Jezus z nežnim glasom.
Mihai se je popraskal po nosu in se spomnil pogovorov, ki jih je imel s Sandro o Vanievih tesnobah in o tem, da bi moral biti predvsem on bolj potrpežljiv z otrokom in nasploh v vseh pogledih. Take opazke so ga spravljale v bes, ker je vedel, da odražajo dejansko stanje o njem kot očetu. Ni bil ravno potrpežljiv. Sandra mu je tudi rekla, naj v trenutkih, ko začuti, da bi s čim rad na hitro opravil, ne da bi poslušal in razumel, kaj mu otrok govori, ne reče ničesar in samo nekajkrat globoko vdihne. Petkrat je globoko zajel sapo in se neuspešno poskušal osredotočiti na zrak, ki je prihajal v njegov nos in odhajal skozi njega, kot je to počel med meditacijo. Vendar mu je to uspevalo le, kadar je bil sam. Samo takrat se je lahko ločil od misli, ki so mu tekle po glavi kot znoj, ki ga ni mogoče ustaviti. V tistem trenutku se mu misel, da je človek, ki stoji pred njim, Jezus Kristus, ni zdela samo največja bedarija, ampak je hkrati slutil nevarnost, da bi možakar lahko bil nor, če ne kaj drugega, najmanj pa slepar, ki je prišel po denar. Predstavljal si je, kako mu je Vania odprl vrata, medtem ko je on kuhal s prižgano kuhinjsko napo in ni slišal zvonca. Kar videl ga je, kako je vprašal, ali je kdo doma, in Vania mu je verjetno odgovoril, da je oče. In seveda si je predstavljal, kako je moški vprašal otroka, kako je očetu ime. Zadetek v polno. Da mu ga nabijem v usta, lopovu.
»Kako veš, kako mi je ime?« je vprašal Mihai.
»Tvoj sin mi je povedal,« je odgovoril Jezus in Mihai je začutil, da so bile možakarjeve besede vzete iz njegovih misli.
Kot bi bile odprte knjiga in bi Jezus pred njim vse prebral in povedal samo povzetek. Da bi ga vrag, vsaj laže ne.
Tolstoj se je drgnil ob Jezusove noge, rad bi šel na hodnik.
»Ne dovoli mu ven, primi ga,« ga je opozoril Mihai, »drugače bo pobegnil.«
»Ne bo pobegnil,« je rekel Jezus in vzel Tolstoja v naročje.
»Vania, pridi k meni, prosim,« je rekel Mihai in stegnil roko proti sinu, ki je jokal in čakal, da se očetova dobrota prelije na Jezusa Kristusa.
»Oči, prosim, pusti ga noter, lačen je.«
»Ljubi otrok, kaj pa te je prijelo, da govoriš, da je Jezus Kristus? Ti je on to rekel?«
»Ja, jaz sem mu rekel,« se je v pogovor vpletel moški, ki se je izdajal za Jezusa.
Jezusov glas je bil topel in prijazen. Mihaia je motilo, da ni bil videti niti malo prestrašen. Pozorno si ga je ogledal. Njegova oblačila niso bila umazana, prej ponošena. Spominjala so ga na oblačila nekega tipa, ki ga je pred mnogimi leti spoznal v obmorskem kraju Vama Veche. Zase je govoril, da je podoben Vincentu Galonu. Ves dan je kadil na plaži in gledal v morje. Tip je bil nekakšen umetniški fotograf, ves čas so ga obkrožala zelo lepa dekleta, precej mlajša od njega. Bil je nekakšen neumni guru, ki je mesece preživel v obmorskem letovišču, kjer je bila večina obiskovalcev hipijev in rokerjev. V ponošenih oblačilih, prepojenih z mikroskopskimi delci peska, je bil popolnoma neškodljiv, tako kot Jezus, ki je vstopil v njegovo stanovanje in ga prosil za nekaj hrane.
»Daj, no, oči,« je rekel Vania in si obrisal solze, »saj veš, da je on. Ali ni babica rekla, da se bo nekega dne vrnil?«
Mihai je jezno zavzdihnil in pogledal sliko na steni v predsobi, na kateri je bil upodobljen astronavt v položaju Jezusa Kristusa, gledano izometrično je lebdel v breztežnosti, obkrožen z golobi. Šlo je za kopijo slike Jeremyja Geddsa z naslovom Hipostaza. Ko je pogledal sliko, se je v njem nekaj premaknilo. Globoko je zajel sapo, kot da bi v vzdihu iskal rešitev. Filozofski pomen besede hipostaza mu je ušel iz spomina. Spomnil se je le tega, da v medicini pomeni zastoj krvi v žilah. Morda ti kri v žilah zaledeni, ko srečaš Jezusa. Ni imel volje za hipostazo, toliko manj za izbruh jeze svojega dragega sinka Vanie.
»Dobro, zdaj pa se pomirimo,« je rekel Vania in Jezus se je nasmehnil, kot da bi mu hotel potrditi, da je rekel pravo stvar, da se predvsem on mora pomiriti. /…/
Prevedel Aleš Mustar