Ilustracije Jaka Vukotič.
Dob: Miš, 2022.
»Prvič se sprehajam po prekrasni beli strani! Kako vznemirljivo! Le kaj vse me čaka? Juhuhu!« pravi miška na prvi strani nekonvencionalne slikanice Gaje Kos z intrigantnim naslovom Ne pozabi na naslov! Delo bralca usmerja med branjem, ko list za listom sledi miši, protagonistki, ki je nosilka komentarjev knjižnega dogajanja. »Če kaj vem, bi tu moralo pisati: Nekoč je živela miš … Ali kaj takega,« na začetku pove glavni lik in izrazi bojazen, da gre za slikanico brez zgodbe. Nato se posveti sama sebi z zavedanjem, da je kot literarna oseba odvisna od okvirov pripovedi in ilustratorja, ki ji denimo nariše nahrbtnik, tako da lahko denimo preveri, kaj je v njem. Nakazani so še drugi drobni zametki zgodb, ki pa ostanejo fragmentarni in se iztečejo v odprtem koncu, kar kot struktura izziva konvencije slikanic za otroke. Te odprtosti se zaveda tudi miš, ki se na primer sprašuje, kakšna je njena vloga v knjigi, ob tem pa izrazi svojo predstavo, da bi lahko bila vladarica, ki skrbi za druge miške in za to, da dobijo dovolj sira. Med brskanjem po nahrbtniku najde malico, hlebček sira, ko se naje, pa zadrema, »ker se tako ali tako nič ne dogaja«. Med dremežem se okrog nje zvrsti mnogo zanimivih likov in dogodkov, ki jih upodobijo izjemno dinamične ilustracije Jake Vukotiča, a miška tega ne opazi. Med drugim se na straneh zvrstijo druge miške, mravljice, pikapolonica, pojavi se veliko slastnega sira, mimo se peljejo miške v avtomobilih, na kolesih, na skiroju, na kotalkah, celo na lesenem konjičku, ob tem pa ropotajo z bobni, se sprehajajo s kupom raznih daril, se žogajo … Kljub zares pestremu dogajanju miška spi, ko pa se končno zbudi, je vsega že konec, zato se pritožuje, da ji je v tej knjigi še vedno dolgčas. Kmalu se ji pridruži še ena miš, nenavadna, saj je roza barve. Ko miški pogledata v njen nahrbtnik, se ustrašita in pobegneta, saj iz njega plane ogromna oranžna mačka. »Končno naletim na dve živi bitji, ki mogoče vesta, zakaj so me stlačili v premajhen nahrbtnik, pa odneseta pete,« pravi kosmatinka in se z užitkom loti slastnega sira. Miški se pritožujeta nad knjigo, posebej ko se v njej pojavi zapis »Konec«. Njuno razpoloženje se za trenutek popravi, ko jima knjiga ponudi imeni: Rita in Mici. Ker pa ni jasno, katera je katera, se o tem ne moreta dogovoriti. »Kakšna trapasta knjiga!«, »Hočem v drugo knjigo!« sta glasni na zadnji strani.
Metafikcijskih potez v tem delu se ne bi sramoval niti kak postmodernističen tekst, saj slikanica ponudi večplastno dogajanje, ki je poleg tega tudi izjemno sunkovito – hitro prihajajo nove osebe in situacije, preskoki pa so veliki, tako da delo pred branjem za najmlajše zahteva veliko premisleka. Bralca sooča z zahtevnimi plastmi metafikcije, fikcije o fikciji, saj liki premišljujejo o svojem statusu v literarnem delu, o svojih možnostih in književnem dogajanju. S tem besedilo bralca vabi k premisleku o nastajanju literarnih likov in zgodb, v katere so vpleteni.
Poleg omenjene pripovedne linije na vsaki strani slikanice najdemo še barvite samolepilne lističe, ilustracije, ki prikazujejo razna sporočila, ki jih pišeta – tako lahko sklepamo iz vsebine – pisateljica in ilustrator. Tako sporočilo je tudi že sam naslov dela, napisan na rumenem listku. Kaj mora ilustrator v knjigi narisati – luknje v siru in nahrbtnik za miško – in kakšni so njegovi občutki ob delu? »Drugič preveri, kaj boš ilustriral!!!« Pisateljica se med drugim opomni, naj pokliče urednico in preveri, če obstajajo roza miške. Srečamo se tudi z vsakdanjimi sporočili, na primer »Zalij rože!« in »Pridem zvečer, pogrej si pico«, ki poleg drugih tovrstnih sporočil v slikanici delujejo duhovito. Ta samonanašalnost na proces produkcije literarnega dela je izjemno zanimiva poteza, omenja namreč osebe, ki pri tem sodelujejo, na primer urednico, s čimer odpira različna vprašanja o postopkih književne produkcije in celo založništva, saj omeni založbo Miš, pri kateri je slikanica izšla. S tem se pozornost usmeri na vidike, ki so v otroški literaturi navadno spregledani, gre torej za prikaz nastajanja knjige, ki je oblikovan na zelo dostopen in igriv način. V prvem planu so prav vloge različnih ustvarjalcev literarnega dela, saj slikanica predstavlja literarni sistem v procesu produkcije, poudarjene pa so tudi lastnosti književnosti in njihov potencial za ustvarjanje domišljijskih svetov. Metafikcija v knjigi pomeni tudi poudarjanje materialnosti knjige. Te dimenzije zahtevajo izurjenega odraslega spremljevalca branja, ki zna odgovarjati na različna vprašanja in pozna vsebine, o katerih delo govori. Ta izjemno kompleksna knjiga – ki zaradi izčiščenega besedila na prvi pogled te kompleksnosti morda ne razkriva – na majhnem prostoru in z minimalističnim izborom razlagalnih sredstev spodbuja dejavno branje. Zahteva namreč razčlenjevanje mnenj različnih likov in delovanje različnih ljudi v procesu nastajanja knjige, ki je predstavljen kot skupinsko delo avtorja, ilustratorja in urednika. Z nenehnim postavljanjem vprašanj, ki jih generira odprta struktura – če uporabim izraz Umberta Eca, gre za odprto delo – spodbuja bralce, da izrazijo svoje mnenje, da postanejo dejavni sogovorniki ustvarjalcev.
Funkcijo pripovedovalca zgodbe ima protagonistka, ki komentira situacijo in zgodbo, ki jo s tem hkrati generira, pomembno pa pripoved usmerjajo tudi ilustracije, ki so ključen »tekst« te slikanice, saj ustvarjajo različne svetove in dogodke in so vanje vključeni dialogi, ki spominjajo na strip. Ilustracije so zasnovane na dveh nivojih: z energičnimi potezami prestopajo med različnimi dogodki, poleg tega pa vključujejo že omenjena sporočilca na listkih, ki so »polepljeni« po straneh. Ilustracije odlikuje izjemna komunikacija z besedilom; gre za primer knjige, v kateri med tekstom in sliko ni mogoče razlikovati, saj sta popolnoma prepletena. Ilustracije so živahne, dinamične in zato privlačne, like odlično karakterizirajo, medtem ko mnogi duhoviti detajli spodbujajo k debati.
Gre za slikanico, ki preseneti in pritegne, hkrati pa je zahtevna in predvideva večkratno branje ter poglobljeno razmišljanje. Presenetljive spremembe perspektive vabijo k upočasnjenemu branju, prevpraševanju prebrane vsebine, vračanju nazaj. Podoben izziv ponujata zgodba, ki nima jasnega konca, in ambivalentnost vsebine. Bralna strategija za tak tip slikanice je gotovo poglobljen pogovor, če bo starejši bralec znal izkoristiti vse njene potenciale, pa gre lahko za uvod v izjemno zanimive debate o nastajanju literature in njenem delovanju, pa tudi o njenih možnostih ustvarjanja novih prostorov in likov, ne nazadnje pa tudi za možnosti deviacije od ustaljene forme in vsebine ter s tem razširitev sodobnih miselnih vzorcev. Poleg tega je model branja, ki ga delo zahteva, drugačen od običajnega linearnega branja, saj spodbuja večkratno vračanje k tekstu ter branje kot napor in raziskovanje. To so kvalitete, ki to slikanico uvrščajo med pomembna dela za najmlajše.