Travnik Vode: Na začetku ne moreva mimo še svežih vtisov s častnega gostovanja Slovenije na letošnjem mednarodnem knjižnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni. Gostovanje vsi po vrsti ocenjujejo kot zelo uspešno, celo presežno. Kakšni so vaši vtisi in ocena naše predstavitve na sejmu, ki ga gotovo zelo dobro poznate?
Stepančič: Sejem kot celoto pravzaprav težko ocenim, ker nisem bil navzoč na vseh dogodkih in prizoriščih. Sodeloval sem pri otvoritvi, nato sem bil zaposlen predvsem z različnimi delavnicami, okroglimi mizami in ponekod drugod, tako da je bilo kar naporno. Razstava slovenskih ilustracij v obliki oboka je bila res izvrstno zamišljena, omogočila je zelo dobro in učinkovito predstavitev naših ilustratorjev, poleg tega se je z obokom vzpostavilo intimno vzdušje, ki je obiskovalce izoliralo od okoliškega govorjenja, sejemskih zvokov in hrupa, tako da so si lahko v miru ogledali, kar jih je pritegnilo. Presežek? Lepo je bilo videti, da se Slovenija lahko postavi ob bok drugim državam, ki imajo daljšo tradicijo v ilustraciji in so bolj uveljavljene. Ne vem pa, ali bo vse skupaj imelo kakšne konkretne učinke.
Travnik Vode: Bolonjski sejem je mednarodni sejem, presečišče različnih pripovednih in likovnih kultur in tradicij. Ali ilustracijo določajo tudi geografski prostor, zgodovina in tradicija? V čem je srednjeevropska ilustracija drugačna od severnoevropske ali angleške ali, denimo, ameriške?
Stepančič: Mislim, da vse to zelo določa ilustracijo. Od nekdaj se mi je – ravno na bolonjskem sejmu – zdelo vznemirljivo opazovati ogromne razlike med, na primer, anglosaksonsko in evropsko ilustracijo. Tudi znotraj Evrope obstajajo različne »veje«: francoska ilustracija je v marsičem zelo drugačna od italijanske, vzhodnoevropska pa je sploh povsem samosvoja. Razlik med različnimi tradicijami je res ogromno. Te posebnosti se danes, v času najrazličnejših tehničnih pripomočkov, hitro brišejo, vendar še vedno obstajajo. Sam zelo rad brskam za ilustracijami po starih knjigarnah, saj tako dobim vpogled v neko tradicijo, in tudi sicer so mi stare stvari od nekdaj blizu. Nacionalni vzorci zagotovo obstajajo, in to je zelo dobro. Rdeča kapica, narisana po ameriško, je popolnoma drugačna od češke ali slovenske, za vsako stojita drugačen vizualni pristop in likovni jezik. Nasploh je svet ilustracije kot ogromen supermarket, kjer si lahko vsak izbere, kar mu je blizu.
Mislim, da se vzhodnoevropska ilustracija od drugih najbolj razlikuje po tem, da sloni na ljudski kulturni dediščini, na ljudskem materialu, ne le tematsko (na pravljičnem materialu), ampak tudi kar zadeva slog risanja in način vizualnega pripovedovanja. Vzhodna ilustracija še vedno v veliki meri neguje tradicijo, na primer z uporabo značilnih ornamentov, kostumov in tako naprej. Zelo verjetno je imela ilustracija v preteklosti tudi vlogo poučevanja in prikazovanja šeg in običajev. Čeprav to ni več tako v ospredju, imam kljub temu vtis, da nekateri vzhodnoevropski ilustratorji to tradicijo še vedno zavestno nadaljujejo, kar mi je zelo všeč, saj priča o veliki vizualni svobodi in neobremenjenosti z ugajanjem bralcem in gledalcem, tudi otrokom. Želja po spontanosti mi je zelo blizu in ji tudi sam sledim. Pomeni mi celo enega od kriterijev kakovosti, ko opazujem in presojam druge avtorje.
Travnik Vode: Kaj je po vašem mnenju značilno za slovensko ilustracijo in katere naše ilustratorje in ilustratorke ste sami občudovali v otroštvu?
Stepančič: Kar nekaj značilnosti, ki sem jih omenil ob vzhodnoevropski tradiciji, je opaznih tudi v našem prostoru. Pretekli slovenski ilustraciji daje velik pečat tudi to, da so bili skoraj vsi naši ilustratorji slikarsko formalno zelo izobraženi in so izoblikovali specifične in na daleč prepoznavne umetniške sloge. Lidija Osterc, Kamila Volčanšek, Alenka Sottler – to so avtorice s prepoznavnim in izbrušenim slogom, za katerim se skriva ogromno poklicnega znanja, pridobljenega na Akademiji za likovno umetnost in slikarstvo, to znanje pa so nato kombinirale z elementi drugih poetik, ljudskimi motivi in tako naprej. Ne smemo pozabiti moških ilustratorjev, za katere pa imam včasih občutek, da so se z ilustracijo ukvarjali bolj po sili razmer, kot da bi na njej gradili svoje opuse, čeprav so verjetno tudi izjeme, na primer Kostja Gatnik ali Rudi Skočir. Hinko Smrekar, Tone Kralj, Jože Ciuha so že dolgo del ilustratorskega parnasa. Nekoliko starejši generaciji pripadata tudi že kanonizirani Marjan Manček in Janez Vidic. Nasploh je bilo včasih ogromno ilustratorjev.
/…/