Tako naslov kot dinamična naslovnica (divja vožnja s kolesi po klancu navzdol sredi hribovite pokrajine) knjige Milana Petka – Levokova takoj napeljeta na misel, da je pred nami pustolovski roman. Gre za žanr, za katerega bi pričakovali priljubljenost med mladimi bralci, kljub temu pa se z njim ne srečujemo prav pogosto oziroma v večjih količinah, zato je vsak (uspel) poskus toliko bolj dobrodošel. Prvi vtis je pravilen, po knjigi namreč (predvsem) biciklira trojica Marko, Blaž in Nika ter išče templjarski zaklad, kar so neutrudno, a neuspešno počeli že mnogi pred njimi, zato ni povsem jasno, ali gre za legendo ali je na vsem skupaj navsezadnje tudi kaj resnice. No, pravzaprav moram trojico popraviti v četverico, saj jih zvesto spremlja – atipičen – hišni ljubljenček, Nikina vrana Pika, ki ji je v dogajanju večkrat odmerjena pomembna vloga.
Na prvo malce problematično zastavljeno »mesto« v romanu naletimo prav ob izboru junakov; Blaž je dvakrat mlajši od drugih dveh, torej od svojega brata in prijateljice, kar pomeni, da bi v resnici zelo težko sledil fizičnim aktivnostim starejših dveh (že to je presenetljivo, da sta dva najstnika pripravljena s seboj ves čas vlačiti tako rekoč vrtčevskega otroka), prav tako je manj verjetno, da bi mu starši pustili klatiti se naokoli včasih tudi čisto samemu. Če bi avtor junaka predstavil kot vsaj nekoliko starejšega, bi bilo v nekaterih pogledih torej tudi dogajanje bolj verjetno ali vsaj lažje predstavljivo. Poleg tega je začetek romana dramaturško nekoliko neposrečen, česar mu v nadaljevanju ne moremo več očitati; ko že vse izvemo o napovedi kar enomesečnega počitniškega obiska družinskih prijateljev, Nike in njene mame, pri Markovih, se še enkrat retrospektivno vrnemo do družinskega sestanka, na katerem se razkrije ta novica, kar ni nič drugega kot neposrečeno podvajanje informacij. Samo izhodišče dogajanja je sicer že poznano (morje odpade in videti je, da se glavnemu literarnemu liku obetajo najbolj dolgočasne počitnice pod soncem, ampak …), kar pa ne zmoti, saj je poklapani Marko, obsojen na klatenje po domači okolici, zabavno opisan kot mulc, ki si že na začetku počitnic zaželi časovni stroj, s katerim bi se prestavil v september in v šolo. To pa je vsekakor izvirno, kajne?
Sicer sem začela z navajanjem manj posrečenih mest, a naj takoj povem, da je v splošnem roman spretno zastavljen in da nedvomno bralca tudi vleče tako, kot se za pustolovke spodobi. Vendarle pa bi že z minimalnimi spremembami nekaj elementov in detajlov roman postal še boljši. Dialogi zvenijo mestoma nekoliko neživo, ampak tega le ni toliko, da bi bilo zares moteče. Zmotijo pa nekateri (napačni) detajli, na primer pri opisih Nikinega plezanja – kaj naj bi bil plezalni kombinezon in koliko športnih plezalcev pleza z rokavicami? Nekaj je tudi nelogičnosti in neprepričljivosti; zlatarne, iz katere izgine templjarski zlatnik, lastnik med svojo, pa čeprav kratko, odsotnostjo ne zaklene? Razumem, da gre za manjši kraj, v kakršnih se, kot se rado reče, ne zaklepa hišnih vrat, ampak zlatarna je le zlatarna in čez poletje se suka naokoli tudi nekaj neznancev turistov … Otroci se na primer tudi zbiranja podatkov o Ivanovih vodnjakih (sledenje zakladu jih namreč pripelje do pred mnogimi leti skrivnostno izginulega domačina, ki je kopal vodnjake) lotijo bolj nepraktično, kot bi jim pripisali na podlagi tega, kar smo o njih že izvedeli, ampak recimo, da smo jih precenili in spregledamo nekaj odvečnih strani na ta račun. Pač pa trčimo ob zelo nenavaden moment v romanu ob vpeljavi lika Henrika. Če je njegov črn terenec vpeljan spretno in v dogajanje vnese nekaj skrivnostnosti in napetosti, saj so otroci prepričani, da jih zasleduje, pa tega nikakor ne moremo trditi za lik njegovega lastnika/voznika. Gre za tujca, ki ga zlatar opiše kot moškega, malo mlajšega od trideset let. Kmalu postane jasno, da je prav z njim povezan primer izginotja kremšnit, ki ga na lastno pest preiskuje šestletni Blaž, nikakor pa ni jasno, zakaj neznanega odraslega moškega slaščičarka imenuje Blažev prijatelj. Srečanje dveh ljubiteljev kremšnit, torej Blaža in poliglotskega tujca, ki zna tudi slovensko, se res konča pri Blaževih doma, kjer pa bralca spet preseneti komentar obeh mam: »’Oh, otroci spoznavajo nove prijatelje,’ sta rekli, ‘kako lepo!’« Ne bi okoliščine druženja treh otrok z odraslim neznancem terjale vsaj kakšnega vprašanja? Očitno se le-to zastavlja zgolj meni, kajti v nadaljevanju se mamama ne zdi popolnoma nič nenavadno tudi to, da neznani tujec preživlja prosti čas z njunimi otroki in jih prevaža naokoli, dodano je celo nekakšno pojasnilo: »Anice in Marjane potepanje otrok po ravnici ni skrbelo, zraven je bil vendar Henrik, odrasel človek, pameten in zrel. Zaupali sta mu.« Na podlagi česa? Morda bi tu zadostovalo le nekaj pojasnjevalnih stavkov, tako, kot je izpeljano, se namreč ta del bere kot precej težko verjeten, sploh v časih, ko so starši do svojih otrok kvečjemu preveč zaščitniški. In še ena nejasnost – zakaj o Henriku še večkrat kot o odraslem moškem govorijo kot o fantu iz njihove druščine? Na še eno vprašljivo mesto naletimo ob razpletu, kjer pustolovka dobi kriminalne primesi; ko otroci po napetem prebijanju skozi rov in boju s konkurenčnim lovcem na zaklad obtičijo na hribu, s katerega zanje ni izhoda, pisatelj natančno opisuje nevihto, hkrati pa v takšnih vremenskih okoliščinah steče reševalna akcija s helikopterjem, kar spet ni najbolj verjetno.
Ne glede na omenjene pomanjkljivosti, ki so večinoma vendarle vezane predvsem na detajle, roman Lov za templjarskim zakladom odlikujejo dobra dinamika, napetost, izviren pomagač v obliki vrane, simpatična finta z zakladom, ki ga iščejo Markovi prijatelji na morju in se za razliko od Markovega pravega zaklada izkaže le za reklamno potegavščino, prepričljivi opisi narave in raziskovanj. Dobili smo torej slovensko izvirno pustolovko, ki ji v splošnem dobro uspe, njen avtor pa kaže, da je iz knjige v knjigo boljši. Seveda ne smem pozabiti na ilustratorski doprinos Igorja Šinkovca, ki je poleg ustrezno dinamične naslovnice ustvaril manjše ilustracije in nekaj enostranskih za posamezna poglavja, pa tudi vinjete nad naslovi poglavij, ki so zasnovane tako, da se ob njih lahko pozabavamo z ugibanjem vsebine poglavij, ter za vezna lista, ki s panoramskim pogledom na dogajališče poskrbita za lažjo prostorsko predstavo.
Roman je bil kot edina pustolovka med bolj problemsko zastavljenimi deli nominiran za nagrado modra ptica 2016; takrat so mu ob boku stali Neli Kodrič Filipič s Povej mi po resnici, Suzana Tratnik z delom Tombola ali življenje! in Miha Mazzini z romanom Zvezde vabijo – slednji je nagrado tudi dobil. Bi bil do nje bolj upravičen Lov za templjarskim zakladom? Ne. Ga je vredno priporočiti v branje pustolovščin željni mulariji? Vsekakor.
Your point of view caught my eye and was very interesting. Thanks. I have a question for you. https://www.binance.info/pt-PT/join?ref=S5H7X3LP