Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju (Recenzira Majda Travnik Vode)

Sodobnost / Revija  / Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju (Recenzira Majda Travnik Vode)

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju (Recenzira Majda Travnik Vode)

Ljubljana: Beletrina (Knjižna zbirka Beletrina), 2022.

Najbolj presenetljiva lastnost Kraljevega romana Ne bom se več drsal na bajerju je komičnost. Ne kakršna koli, ampak komičnost v Ljubljani, med italijansko okupacijo, sredi druge svetovne vojne. Profesor Lado Kralj je velik, eden največjih poznavalcev, celo teoretikov, komičnega pri nas in vendar je vsakršno teorijo – in še zlasti teorijo smeha – zelo težko preliti v avtentično umetniško besedilo. Pred enako dilemo se je znašel Umberto Eco, prav tako teoretik, celo semiotik smeha, ki je v svojem romanu Ime rože znal zavzeti popolno distanco do smeha kot teoretskega predmeta in – v postmodernistični maniri, kar mu je distanciranje olajšalo – napisal roman o izgubljenem drugem delu Aristotelove Poetike, ki je, kot vsi verjamemo in kot je Aristotel napovedal v prvem delu Poetike, govorila o komediji in smehu. V Ecovem romanu drugi del Poetike še obstaja, nato pa ga uniči – nekaj listov celo pogoltne – fanatični slepi menih Jorge, ker meni, da bi ta knjiga – tako, kot se je dogajalo z drugimi Aristotelovimi knjigami –, postavila na glavo pojmovanje sveta kot takega. Ljudje bi spričo Filozofove argumentacije o smehu postali »kot bogovi«, ne bi jih bilo več strah, s pomočjo smeha bi premagali celo strah pred smrtjo: ‘In iz te knjige bi se moglo roditi novo in uničujoče hotenje po uničenju smrti s pomočjo osvoboditve od strahu.’ Nasprotje strahu je že od nekdaj svoboda in za tako velik zastavek gre pri smehu.

Vendar je Kraljev roman Ne bom se več drsal na bajerju v marsičem zelo drugačen od Ecovega: Ime rože je – resda le nekako navidezno, saj gre za postmodernizem – resen roman, nekakšna filozofska kriminalka, medtem ko sta pri Kralju ironija in smešnost integralni potezi njegove pisave – a le do neke kritične dogajalne točke, ko se skozi fabulo začne počasi razpletati, zakaj fant, glavni junak Ivan, ne bo več drsal na bajerju. Sprememba narativa se zgodi nekako v tretji tretjini romana, ko komična nota povsem organsko, neopazno ponikne. Pomembno se zdi opomniti, da gre pri tem zgolj za navidezno nekonsistentnost oziroma pomanjkljivost, saj je Lado Kralj ob analizah smešnega v svojih predavanjih večkrat omenjal teorijo kontrasta, ko se literarni junak izkaže za drugačnega, kot smo pričakovali po predzgodbi. Poudarjal je, da med tragičnim in komičnim v resnici ni ostre ločnice, ampak junak lahko nenehno prehaja med enim in drugim. Pri tem je navajal tudi citat iz monografije Jureta Gantarja Dramaturgija in smeh, da je komično vedno virtualna možnost tragičnega in obratno – in zdi se, da je prav ta obrat v romanu Ne bom se več drsal na bajerju izpeljan zelo uspešno, senzibilno in notranjeformalno pogojeno.

Ko skušamo nekoliko natančneje opredeliti naravo Kraljeve komičnosti in ironičnosti, ga ne moremo zbližati niti s cankarjansko različico ironije, niti, denimo, s humorjem in ironijo Frana Milčinskega, niti s Haškovim Švejkom, pri katerem se prav tako križata smeh in vojna, niti z zgledi iz bližnje soseščine, Hrabalom, bolj sardoničnim Thomasom Bernhardtom ali Pirandellom (ki bi bil tako in tako sporen, saj je podpiral fašizem, katerega izprijenost Kralj v romanu razgali do obisti). Čeprav se tako zdi, da je ironični odtenek, ki ga vsak ustvarjalec odtisne svoji pisavi, nekaj izrazito avtorskega, intimno specifičnega, se vnovič spomnimo enega od Kraljevih citatov: »H komičnemu pa spada neskončna dobra volja in zaupanje vase, sposobnost, da si vzvišen nad svojim lastnim protislovjem.« Morda je prav ta citat še najbliže občutku oziroma niansi smešnega v tem romanu: ta komičnost ni nit za kanec škodoželjna, agresivna ali izključevalna, ampak vedra, umerjena, skorajda apolinična (če o čem takem ob pojmu komičnega sploh lahko govorimo, saj je komedija izvorno domena boga Dioniza).

Tematsko je Ne bom se več drsal na bajerju roman o mestu Ljubljani, mestu heroju v času fašistične okupacije med drugo svetovno vojno, obenem pa tudi subtilna pripoved o odraščanju simpatičnega fanta iz Zgornje Šiške, Ivana Kneza, ki sicer ni domačin, saj je njegova družina sem pribežala iz Maribora, ker Italijani za razliko od Nemcev niso imeli seznama izobražencev, zaradi česar je Ivanov oče, profesor slovenščine, presodil, da bo družina vojno laže prestala pod manj sistematičnimi Italijani. Če bi roman hoteli zvrstno umestiti, gre za vojni roman in Bildungsroman, pri čemer mora fant sredi fašističnega terorja odrasti prezgodaj, na nepravičen in krut način. Fant in šišenska mestna četrt sta popolnoma enakovredna protagonista romana: fantovo življenje teče na šišenskih ulicah (Vodnikovi, Celovški, Medvedovi) travnikih (Krisperjev travnik) in gozdovih (Šišenski hrib, Galetov gozd), okrog gostilne Pri kamniti mizi, kjer se je rodil Valentin Vodnik, okolišu okrog nekdanje Krisperjeve tovarne čevljev, Koslerjeve pivovarne Union, Stare cerkve in območju okrog nekdanjega gradu Jama z bajerjem, ki so ga po prvi svetovni vojni odkupile šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ga spremenile v samostan in v njem uredile dekliško šolo z internatom. Avtor slikovito in precizno mapira prizorišče, tako da Šiška (ki jo njeni tedanji prebivalci občutijo kot strogo razdeljeno na Zgornjo Šiško, kjer se konča Gorenjska, in Spodnjo Šiško, kjer se začne Ljubljana) s svojimi utripalkami in nevralgičnimi točkami pred našimi notranjimi očmi vstane kot živ organizem – podobno, kot sta »svoja« okoliša, Zeleno jamo in Gornji trg oživila in ju v kolektivno zavest zasidrala Marjan Rožanc in Lojze Kovačič. Kralj ne le zelo prepričljivo poustvari vojno atmosfero šišenskih ulic, bližnjih polj in gradu Jama, ampak v pripoved vtke številne dragocene zgodovinsko-etnografske podrobnosti, tako da, na primer, povzame preteklost gradu Jama, Krisperjeve tovarne čevljev ali taborišča za ruske ujetnike iz prve svetovne vojne. Pripoveduje o pericah z Bizovika in od kod so Šiškarji dobivali grozdje za pridobivanje vina v Centralni vinarni, nepozabno je Ivanovo srečanje s slikarjem Hinkom Smrekarjem. Eruditsko izstopa avtorjevo poznavanje fašistične ideologije (Kralj je tudi avtor zvezka Futurizem iz zbirke Literarni leksikon, v katerem razgrinja tudi povezave med futurizmom in fašizmom). V tej zvezi navede številne zanimive detajle, na primer kako je pesnik Gabriele D’Annunzio po motivih italijanskih narodnih noš oblikoval fašistične črne uniforme in se domislil mučenja z ricinusovim oljem. V romanu najdemo tudi besedilo fašistične himne Giovinezza.

Vse od začetka Ivan deluje kot vosovski kurir, hodi v šolo in dvori samostanski gojenki Evi Verdonik. Okrog para se vrstijo eksekucije, preganjanja, odhodi v koncentracijska taborišča. Stvari se še zaostrijo, ko se približa italijanska kapitulacija in na Evo oči vrže nekrofilski fašistični oficir Tartaglia.

Ni komentarjev
Objavi komentar