Grumova nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo
Mari
OSEBE:
MAMA
hči MILA
BLAŽ, Milin brat dvojček
starejša hči JANJA
GREGA, Milin partner
TOMAŽ, Janjin mož
LANA, hči Janje in Tomaža
PROLOG
V svoje popolnoma realistično opremljeno stanovanje vstopi Mama v bolnišnični halji, se razgleda po stanovanju, morda zapre okno, ker je prepih, ali preveri, ali imajo rože dovolj vode, nato se usede na svoj najljubši stol.
MAMA: Mislm, ne vem … mi se doma nismo neki pogovarjal. Sploh. Jst se ne spomnem, da bi jst moji mami kej povedala kdaj, tko, kaj se mi dogaja al pa če je blo kej narobe al pa če bi me kej težil. Pa niti se ne spomnem, da bi blo to kej slabga, mislm, da bi to bil nek problem zdej al pa da bi mi kej tko manjkal … Pač tko je blo, sej ne vem, če je kdo, ne vem, od mojih sošolcev kej drgač, al pa nismo bli tko s starši obremenjeni. Al pa smo sam živel mal drgač, k sm bolj iz vasi doma, ne vem, jst se mojih staršev spomnem, da sta skos nekej delala, mislm sej itak, to je skos nekej za delat, če maš hišo. Mislm, mam spomine na staro mamo na primer, da sm velik sedela z njo, ampak ona je solato čistla al pa stročji fižol al pa … ne vem … krompir lupla za celo družino. Nisva se midve neki s kolesom vozile po vaseh pa igrce igrale pa pogovarjale. Pač bli smo skupej, sam delal se je skos, ni blo televizije na tak način al pa … gledališče, kino … jst si svojih sploh ne predstavljam v kakem takem okolju. No, enkrat je bla moja mama v kinu, to je bil kr prizor. Moja hči Mila je mela eno obdobje, no, sej teh obdobij je velik, pa vsacga se pol zanika, a ne, ko mine, nč ne smeš več rečt, kero muzko je poslušala, ker film ji je bil všeč, no, ampak je blo tega neki in en od njih je bil tale, no … Leonardo na Titaniku. To je šla moja Mila ene trikrat gledat, no, da jst vem al pa da sm jst plačala, ker pol so bli tud neki rojstni dnevi raznih sošolk pa so tud hodil gledat, no, ampak u glavnem, ene tretjič al pa, ne vem, mogoče četrtič nas je vse nagnala gledat, celo družino, no, in zravn tud mojo mami. To sm si pa res zapomnla, moja mami v Ljubljani, še clo tkole mam sliko v glavi, mami stoji pred Namo in nas čaka, da se mi sparkiramo, tja v Komuno smo šli gledat. Takrat je bil še fejst promet tam, ne sam avtobusi, to sliko mam prov v glavi, kako je tam stala, stiskala to svojo torbico predpotopno, kt da je v nekem velemestu, in gledala neko to pisano Benetton reklamo, še clo neke punce so se poljubljale al neki tacga, že tko je bla čist iz sebe od dogodka, da sploh ni neki komentirala. Pa ne da bi sploh, sej ne vem, sej ni bla taka, ne vem, če je ona sploh kej razmišljala o teh stvareh. No, ampak druga slika je pa ta, v kinu, ta tema, pa ta res tragičen film, mislm, tud če greš s predsodkom gledat, da je to za tele najstnike hormonske, to te potegne, to vsi umirajo, pa otroci pa vse, pa ta ljubezen nesrečna, ampak tud tko srečna, kt je ni lih v življenju, tuki te stisne. No, in se prov spomnm tega ogleda našega skupnega v kino Komuni, kako smo sedel skupej v tej temi, gledal ta film, ampak jst sm skos k mami gledala. Ona je tko gledala … ne vem, sploh ne znam povedat, pa se velikrat spomnim na ta prizor – pa ne sam tko, verjetn je sploh prvič vidla tako ladjo, take zabave, tak ocean v končni fazi, ona ni nč kej televizije gledala, pol na stara leta se je prklopla na par teh španskih nadaljevank, ampak niso lih tega kazale, pa itak so se ji že vse v eno pomešale v glavi, no, kakorkol, res je gledala, res so ji tekle solze. In se spomnm, da sm jo gledala v tej poltemi in sm pomisnla, da je sploh nism še nikol vidla tko jokat, mislm na tak način, tko intimno jokat, k jokaš zase pač. K jokaš kr mal za vse. Niti k je ati umru, u bistvu ni na tak način jokala, pa ne da ji ni blo hudo, zlo ji je blo hudo, sam ne pač tko na vn. Kt da si ne morš čist zares vzet, al kaj.
Ampak mogoče še clo bolj kt ta jok se me je pa dotaknu nasmešek. K so tud kaki taki romantični bli prizori, k sta tam ta Leonardo pa ta Meryl Streep neki pobegnila al kaj sta, neki sta šla po svoje, čeprov ne vem zdej lih, kam, k so bli tam na ladji, nekam sta šla u glavnem in je bil ta moment, to neki življenje, sreča, ljubezen … al sta se kej hecala in pogledam mami in se smeji. Tko, kr gledala sm jo. Smejat se je pa res nism kej velikrat vidla. Mislm, sej jst se spomnim bližine med nami, v smislu, to, ušesa od moje stare mame, k so čist mehka tukej spodej, pa kok je bil hladen prstan od mami, pa njene kože, vonja, znamenj, pa ti izrastki tamali po vratu, sej smo bli normalno nekako skupej, sam … ni se tok zdej govoril o neki taki res bližini.
Pa ne samo, da izgovoriš to, da maš nekoga rad, pr nas tud nežnosti ni blo videt, recimo tko, med staršema. Jst se spomnim pozimi, k pa ni blo tok dela okrog hiše, pa sta bla mami pa ati dost zgodi doma, oba sta v tovarni delala, ne vem, a so ble tud nočne kdaj, ja, verjetn ja, kaj pa vem, ampak bl al mn sta zgodi šla pa zgodi pršla, no, tko da ja, za kosilo sta bla doma že, ampak no … u glavnem zlo se spomnim, da je mami v kuhni radio poslušala pa kej pač kuhala al ne vem … ja, prov ta spomin mam, ona klasično, pač za štedilnikom, ati pa dol v kleti trenira psa. Ja, on je mel prov tega psa, k jih v filmih vidš, k ga je nauču, da mu je prnesu cigarete pa fajrcajh pa časopis, tud v trgovino ga je poslou, k je bla sam čez cesto, pa iz gostilne kaka sporočilca men pa sestri, to se tud spomnim. Kakšn vic, k ga je kdo povedu, pa ne vem, kakšno risbico, moj ati je bil v bistvu kr duhovit tko. Ampak se pa ne spomnm, da bi se doma kej dost smejal. Al pa tud onadva med sabo … Nista tko skupi visela. Velikrat se to sprašujem … Ker k je ati umrl, tko čist nepričakovano, tud kr šok je bil, za vse, ne sam za nas, ampak tud tko, so ga mel kr radi sosedje, no, u glavnem, je mami dala takoj psa stran. To je u bistvu zdej za nazaj tud mal čudn, a ni?
Tko da ja … ta ljubezen je bla pri nas res tko nekak samoumevna, al kaj, kolkr jo je, jo je. Al pa da bi naju s sestro mami kej objela tko, zares, mislm, sej naju je tko, če je mela kera rojstni dan al pa k sm nardila izpit za avto al pa k sm rodila … Ne bi pa lih mogla rečt, da me je poznala al pa da sm jst njo, o, sploh ne, tud na pogrebu sm kakšne take slišala od njenih sodelavk, k so v Gorenju skupej delale … so ga kr srale, midve s sestro sva se sam gledale … a je to bla res najina mami … Pa je bla. Vse to je bla očitno. Vsak je dobil pa pač to, kar je, no … to se mi zdi, predvsem to. To bi povedala.
Tišina.
Mislm, ja … so pa pač stvari, a ne … Vsak ma kej, k bi mogoče lahko drugač … če bi lahko … če bi vedu … pa ne veš ne, sej to je, to je to u bistvu … sej jst tud, a ne …
Jst … če bi eno stvar lahko drugač, bi … ne bi pustila svojih otrok jokat. K smo mi vzgajal pač … je pač blo tko … da pač, da se otrok nauči pač sam potolažit, a ne, vse knjige so tko nekak rekle in tud jst nekak … al pa moj mož, no … ne vem, tko je pač blo. Sam se ne polažjo tko hitr ne. In je blo tko, da pač, ja, se je zgodil, da je Janja, recimo, celo noč jokala v svoji pojstlci, jst pa pol tut v svoji pač. In je blo v men, da bi jo šla potolažit, sam nism se poslušala pač … Ker pač. Tko je blo, ne vem, kaj pa jst vem? Dons bi to drgač, dons je itak vse drgač, pravjo. Kaj pa jst vem o tem, kako se poslušat?! Nismo mi mel časa tok se tud s sabo ukvarjat, ne vem, no. Si pač tko, kt si. Kaj se bom zdej sekirala u resnici, a bo komu kej bolš?!
Dolga tišina. Mama vstane, da bo odšla, se še zadnjič ozre po svojem stanovanju, da se od njega poslovi.
Mi je pa ati zmerej pred spanjem govoru eno in isto pravlico. Pravlica je bla u bistvu o tem, da sm jst enkrat, ko smo šli v Lublano, izgubila majhen knofek. Moder s tremi lukncami. In ta mali knofek je bil zlo žalosten in je sam taval po Ljubljani, tej veliki Ljubljani, in vse spraševal, če mogoče vejo, kje žvi Karmen, to sm jst, punčka s strganim in znucanim plaščkom in z modrimi knofki, ki majo po tri luknjice. In seveda noben ni vedu, kdo sem, so mu pa vsi ponujal, da bi ga oni vzel, mu dal prostor na svojih plaščih, in eni od njih so bli tut res krasni, kšni tud čist novi, s takimi redkimi pisanimi, tut srebrnimi in zlatimi in ne vem kakšnimi vse knofki z ne vem kok lukncami. Vsi ti knofki bi ga z veseljem vzel medse, ampak ta moj modri knofek s tremi luknjicami je hotu sam mene, pa čeprov je bil moj plašč že čist za preč. Še Kameradu, svetovnemu popotniku, je rekel, da ne bi šel živet na njegov plašč, pa bi z njim lahko vidu cel svet. Tud slone. In tko se je ta mali modri knofek s tremi lukncami vozu z avtobusom po celi Lublani, gor in dol, ampak mene ni nikjer najdu.
In to se spomnem, da sm se prov tresla v postli, kako me bo zdej najdu v Ljubljani, če pa jst sploh ne žvim tam …
Ne spomnem se več čist dobr, kako me je pol najdu, mislm, da ga je naša soseda prepoznala, k je hodila delat v Lublano, vem pa to, da je sreču cel kup zanimivih ljudi, ampak na koncu se je vseeen vrnu prov k men, čeprov sm mela že strgan in znucan plašč. Ker sm bla nekej posebnega. Njemu sm bla nekej posebnega.
Mama odide.
/…/