Pošastko je obupan. Skrbno si je izbral otroka, da bi živel pod njegovo posteljo in ga malo strašil. Pa kako se je trudil. Nabrusil zobe. Izdelal maske. Naježil kožuh. Glodal podboj, škripal z vrati in skrival igrače. Prhal je z nozdrvmi, napenjal jeklene mišice, pokal s kostmi. Grabil otroka za noge in mu izmikal odejo. In kaj se je zgodilo? Nič, popolnoma nič: otrok spi, smrči in se celo reži v snu. Niti sledu o strahu! Povsem razumljivo, da se je Pošastko vsega naveličal.
Mnenja:
Izjemno prikupna knjiga otrokom pomaga spregovoriti o strahu, ga poosebiti, in ga narediti prikupno prismuknjenega, čisto nič strašnega kosmatuha z izbuljenimi očmi na tankih nogicah. Še zasmili se malemu bralcu, ko mora oditi. Najraje bi ga preprosil, naj se le vrne spet strašit. Knjiga otroka opogumlja in mu pomaga premagovati nočne strahove ter druge strahove, ki se pojavijo, kadar ostane sam. Razblinja zaskrbljenost in hkrati otroka opremi z veščino, kako svoj strah obarvati humorno in ga s tem udomačiti.
Slikanico tako odlikuje tudi močna interakcija med besedilom in ilustracijami, kar je prav tako ena izmed lastnosti postmoderne slikanice in kar nedvomno doda h kvaliteti slikanice. Pozitivna plat kakovostnih slikanic, ki vsebujejo postmoderne elemente je tudi, da so velikokrat naslovniško odprte in s tem primerne za širok spekter bralcev. To je uspelo tudi Diti Zipfel in Mateu Dineenu v pogumni slikanici s čudovitim sporočilom – tiste, ki so pogumni, strah slej kot prej zapusti.
Neverjetno je, kako je avtorica Pošastkota postavila v glavno vlogo, pa še zgodba je napisana v obliki nerodnega pisma, ki ga piše sam. Mestoma prečrtano ali narobe napisano prav nič ne zmoti, ker izvemo, da Pošastko ne zna prav dobro pisati. Pa tudi sicer tale narisana pošast ne deluje nič kaj strašno, morda bolj žalostno. Če se vaši otroci bojijo, da se pod njegovo posteljo skriva pošast, potem skupaj preberite to knjigo, ki se mu bo zdela zabavna, in ugotovili boste, da pošasti pač morajo strašiti, če ne so žalostne in neuspešne.