Lukec in Lučka sta soseda. In prijatelja. Najboljša prijatelja. In če imaš takšno družbo, so tudi običajni dogodki vznemerljivi, pa naj gre za lupljenje jabolk, obisk strica, srečanje z nenavadno velikim psom ali ogled dojenčice. Zaradi njune neizmerne radovednosti in iznajdljivosti je vsak dan pustolovščina.
Mnenje:
Nina Prešern – Gospodična knjiga
Če ne bi odkrila Lukca in Lučke, v prebiranje kratkih zgodb morda ne bi nikoli začela verjeti in jih sinu niti ne bi tako intenzivno predstavljala. Tako pa sta ta nizozemska junaka, črno-bela deček in deklica, v zgodbah sta stara okoli 4 ali 5 let, nadvse navihana in pristna. Tako zelo, da proti volji svojih staršev domov privlečeta pravega kužka, Lukec se boji frizerja, zato iz salona zbeži z le napol postriženo pričesko, Lučka je vmes bolna, oba imata rada sladkarije, zelo veliko se igrata in včasih se, logično, čisto zares spreta. Odrasli v njun otroški svet vstopajo nevsiljivo in enakovredno, otroka se učita iz izkušenj in skoraj nikoli ne naredita vsega čisto prav.
Kot že (kdaj prej) rečeno, je velika odlika KUD Sodobnost International, da slovenskega bralca seznanja tudi s pri nas povsem neznanimi ali z manj znanimi avtorji in ilustratorji, ki pa so lahko v svoji deželi, pa tudi širše, zelo uveljavljeni. Ena takšnih – dve njeni deli smo sicer že imeli prevedeni – je tudi nizozemska pisateljica Annie M. G. Schmidt (1911–1995), ki so ji, kot se lahko poučimo na platnici, celo nadeli naziv »kraljica otroške književnosti«, prejela pa je tudi prestižno Andersenovo nagrado. V knjigo Lukec in Lučka so zbrane kratke prigode naslovnih junakov, ki so bile sprva pisane za otroško prilogo nekega časnika.
