Zbirka kratkih zgodb Kar noč dopušča nas posrka v vrtinec najrazličnejših zapletov, v življenja ljudi, ki se pogosto znajdejo na razpotjih, med resničnim in namišljenim svetom, med preteklostjo in prihodnostjo, med nevidnostjo in predrznostjo. Pogreznemo se v svet čudakov, ki v želji po ljubezni, prisotnosti in občudovanju pogosto prestopijo mejo. Kot deček, katerega edine prijateljice so odvržene vžigalice, ali lažnivec, ki bi storil vse, da očara bivše dekle, žena, ki po smrti moža objavi njegov rokopis pod svojim imenom … Toda življenje ne prizanaša, tudi Mejlakovim junakom ne.
Pierre J. Mejlak je za zbirko kratkih zgodb Kar noč dopušča prejel nagrado Evropske unije za književnost.
Mnenja:
Knjige kratkih zgodb so idealne za današnji čas, ko bralec nima časa za branje daljših romanov. Zgodbe med seboj niso povezane, zato bralec lahko prebere danes eno, jutri drugo zgodbo, ni mu jih treba brati po vrsti in si lahko za vsako vzame čas za razmislek. Vendar zgodbe Mejlaka ne sodijo v to skupino, ker so tako zanimive, da bralec zlepa ne bo izpustil knjige iz rok, vse do zadnje zgodbe, do Epiloga. Teme zgodb so življenjske in vsakdanje. Bralec se v njih lahko najde, vendar so po drugi strani začinjene s posebnostmi, ki se zgodijo le izjemoma. To naredi knjigo zanimivo, še posebej zaradi komičnih pripetljajev, ki omilijo sicer resne ali žalostne situacije, v katere zabredejo glavni liki.
Pierre J. Mejlak je spisal zelo intrigantno zbirko kratkih zgodb in v njih se v prvi vrsti posvečam zgodbam samim. Njegovi junaki so pretreseni zaradi dogodkov, smrti, nesreč ali pa so priča vsakdanjim situacijam, takšnim, v katerih se lahko znajde vsakdo. A to je le postransko opažanje. Glavni motiv, ki sem ga takole v premisleku o teh zgodbah začutil, so zgodbe. Ne toliko zunanje podobe zgodb v smislu pisanja, pripovedovanja, načrtovanja knjige ali kake druge metafikcijske prvine. Mnogo bolj v pokazu tega, kako je izdelovanje zgodb nekaj, k čemur se zatekamo v najrazličnejših načinih našega življenja.
