Debela pekovka Margot dela v pekarni na glavni železniški postaji. Krofe peče. Sveže in slastne! Toda Margot ima skrivnost. Nenavadno skrivnost. Včasih zleze v krof, potem pa … Joj, poglejte, tamle prihaja Friderik Žemlja, znani slikar. Naravnost po krof jo maha. Lačen je, ker na velikanski lampijon riše svet. Postreže si z najbližjim krofom, vzame novec iz žepa in ga položi na pult.
Hejsa, kako težek je tale krof!
Z imenitnimi ilustracijami Petra Škerla.
Mnenja:
Nenavadna zgodba Petra Svetine pripoveduje svežo, odštekano zgodbo, ki bralca preseneti in nasmeji, nato pa se ob njej zamisli. Ker se za zgodbo zasliši šepet nečesa večjega, komaj ulovljivega, kar se neprestano premika in skuša prebiti skozi pripovedno membrano, stkano iz besed. Zgodbo – všeč bo tudi odraslim – dopolnjujejo ilustracije Petra Škerla, ki je imenitno ujel humornost iskanja odgovora na vprašanje »Kaj je ves svet?«
Izjemno duhovita zgodba, z dvema protagonistoma debelo pekovko Margot in slikarjem Friderikom Žemljo, ki najdeta en drugega in jima cel svet postane skupen. Ljubezenska zgodba dveh, ki se zaljubita na prvi pogled, sicer ni nič posebnega, če se ne bi v slikanico vrinili zanimivi in fantastični elementi – pekovka zleze v krof, Friderik pa sabo nosi balon, na katerega hoče naslikati cel svet. Odlična in živahna pripoved je pospremljena z ilustracijami Petra Škerla, ki je zgodbi dal prijetno popestritev.
Situacijsko komiko spremljajo iskrivi dialogi, kar vse skupaj naredi zgodbo sila zabavno. A Debela pekovka ni le to, kar se zdi na prvi pogled oziroma na prvo branje – kratkočasna, zabavna in prikupna v svoji nelogičnosti, pač pa mnogo več. Tega smo seveda pri Petru Svetini, najožjem kandidatu za lanskoletno Andersenovo nagrado, vajeni – v njegovih zgodbah in zgodbicah se pogosto skriva kaj filozofskega, kar (lahko) bralca miselno spodbudi. Tu je to koncept sveta. Za slikarja je njegov svet njegov lampijon, a pekovka se ne strinja in trdi, da je ves svet marelična marmelada. In ko jo slikar natančno pogleda, se mu nenadoma zazdi, da ima prav! Za vsakogar je svet torej nekaj drugega, v svojem pogledu smo omejeni, a če nam uspe fokus kdaj pa kdaj malce prestaviti in pogledati drugače, širše ali na novo, se nam odpirajo vedno novi svetovi. Kar nam med drugim sporoča Debela pekovka, je torej tudi to, da ni enega samega sveta, pač pa je svetov toliko, kot je ljudi; no, če se dva »zagledata«, pa lahko vsaj za nekaj časa drug drugemu predstavljata cel svet.
