»Ne rabiva tega denarja, Jorg,« je rekla in takoj zaslišala dvojino, ki se je je že skoraj odvadila.
»Ne gre za denar, Zarja. Sploh ne gre za denar.«
Ne, menda res ne gre za denar, vsaj ne njegov denar, zagotovo ne; toliko slabše torej, toliko slabše.
Pred tremi leti, natančneje pravzaprav pred štirimi leti je tudi sama še delala za Santismer. Lahko si je predstavljala Jorga, kako je vstopil v Herpersvillovo pisarno, eno redkih, ki je še niso razgradili v open space, in sprejel priložnost, izziv, še več, poslanstvo, ki mu ga je v imenu izvršnega direktorja zaupala strokovna skupina. Izbrali so ga, da stopi na čelo tima in prevzame maratonsko dirko, v kateri bo Santismer že konec leta dosegel, kar si je začrtal Global. Začasna, prednostna registracija zdravila, ki ga je razvilo malo zagonsko podjetje New Parenteral Terapeutics ali skrajšano N-PaTer, naj bi zagotovila naskok pred konkurenco in pričakovano, morda celo dvomestno rast dobička.
Zunaj je zagrmelo. Nenaden piš je z glasnim vršenjem privzdignil liste košatega španskega bezga in skozi steklena vrata dnevnega prostora, ki se je odpiral na vrt, je prineslo vrtinec osutih cvetov dišečega grma. Nabrekel, jekleno siv oblak je zakril prvi krajec in večernico, ki se je svetila na še ne povsem temnem nebu. Zarji se je zazdelo, da sliši hitre otroške stopinje Veronikinih bosih nog, in ozrla se je proti njeni sobi. Izpod čela je ošinila Jorga, ki je iz vitrine vzel steklenico ruma Mount Gay Black Barrel in jo podržal v zraku, kot bi hotel vprašati: Natočim tudi zate? Namesto odgovora je priprla oči in pohitela k Veroniki. A hčerka je mirno dihala in tiščala prstek v usta.
Santismer se je že mnogokrat preoblikoval, kupoval je manjša podjetja, jih integriral v svojo mrežo, združeval se je s tistimi, ki jih ni mogel prevzeti, in oddeljeval divizije, ki niso izkazovale dovolj dobička. Kot vsi originatorji je moral skrbeti, da je nadomeščal izpade prihodkov zaradi erozije cen najbolje prodajanih zdravil, ki se jim je začela iztekati patentna zaščita, saj so cenejše generične vzporednice že čakale, da pridejo na trg s prvim dnem, ko bo možno. Takoj po prevzemu N-PaTerja, za katerega sta vse od ustanovitve delala Zarja in Jorg, je uvedel spremembe v organizaciji, izbrisal razlike in zamenjal del vodstvenega kadra, ki se ni bil pripravljen prilagoditi spremenjenemu okolju. Majhno, a visoko specializirano zagonsko podjetje je imelo namreč v drugi in tretji klinični fazi testiranja nekaj zdravil, ki so imela potencial, da postanejo velike uspešnice. Pospešek, ki ga omogoča organizacijski aparat multinacionalke, obstoječa infrastruktura, finančni viri, proizvodne zmogljivosti, utečena registracijska procedura in uveljavljen tržni model ter vzpostavljene prodajne poti, so zagotavljali izjemne možnosti sinergije. N-PaTer je bil le eden v vrsti malih, a ključnih igralcev z izjemno obetavnimi, po projekcijah visoko dobičkonosnimi novimi inovativnimi proizvodi, po katerem je segla Santismerjeva lovka.
Kazalo je na nevihto. Posamezne debele kaplje dežja so udarile kot zablodele krogle, a vlekel je predvsem veter, kot bi v sunkih s pljuski padal zrak in odnašal s sabo prezgodnjo junijsko vročino, žolto plast skominavega prahu, ki ga je pred dnevi prinesel puščavski pesek, in mučno napetost, ki se je spredala med odrezavimi stavki. Jorg se je usedel na lesen vrtni stol in prekrižal noge v štirico, očiten znak samozavesti, dominance in tekmovalnosti. Ker je v desnici držal kozarec in je levico položil na desno nogo, ni mogel skleniti rok za glavo, vsaj to. Zarjo je prešinilo, da bi mu taka poza dala docela neznosen videz domišljavega zadovoljstva. Jasno ji je bilo, da si je že določil prioritete in da bo naredil vse, da bo zastavljene cilje tudi dosegel, ne glede na težavnost, morda celo spornost bližnje situacije. A tudi sama se je odločila – pred tremi leti, po koncu porodniške se ni več vrnila v laboratorije Santismerja. Do takrat je v N-PaTerju delala v posebni skupini za razvoj sterilnih liofilizatov z nanoliposomi za injiciranje, s katerimi so poskušali ciljano doseči mesto delovanja in hkrati zmanjšati hude neželene učinke novih zdravilnih učinkovin. Jorg, ki je bil vodja predkliničnih raziskav, je po prevzemu napredoval v glavnega koordinatorja kliničnih raziskav za področje onkoloških in novih celičnih terapij, zdajšnja ponudba pa ga je postavljala še višje, na izjemno izpostavljeno mesto z veliko močjo odločanja in upravljanja s sredstvi. Navidezno brezizhodna situacija v zdravju populacije, občutek stiske in izrednih razmer, ki zahtevajo velikega rešitelja, redke bolezni mladih, še posebno otrok in ranljivih skupin, zaposleni, ki z vsakim mejnikom premagujejo sami sebe, timski duh, delovna učinkovitost kot strateško orožje … vzvodi, ki jih je Jorg izvrstno poznal in spretno uporabljal pri podrejenih. Ni šlo le za kratkoročen dobiček z novim zdravilom, bistven je bil dolgoročen vpliv, s katerim bi se uveljavil nov, občutno hitrejši postopek odobritve za prodajo.
Prineslo je še nekaj gostejših kapelj, papirnati lampijoni na pokriti verandi so močno zanihali, Veronikin napihljivi čolniček na gladini bazena je privzdigovalo kot gliser na razburkanem morju, če ne bi bil privezan, bi ga odpihnilo. Na hitro se je ulilo in enako naglo pojenjalo, a osvežitve ni bilo, v zraku je obvisela gosta sopara. Zarja je pomislila na Aljaža. Morda se je pod njim pravkar nevarno zazibala veja, morda je moral previdneje stopiti na vlažno lubje … V tivolskem drevoredu je postavljal instalacijo. S pomočjo svetlobe poslikati in oživiti ambient, ji je razlagal, z lebdečimi voluminoznimi stolpiči, prosojnimi lestenci narekovati ritem prostora in slediti njegovi funkcionalni rabi, na novo oblikovati poti srečevanj in srečanja poti, s tem pa ustvarjati nove vezi, je govoril … Pod nebo vpete strukture bodo čez dan na tleh oblikovale sence, ki se bodo ponoči spremenile v svoje nasprotje, v svetlobo, ji je pripovedoval.
Jorg bi, če bi že kdaj srečal Aljaža (malo verjetno), morda navrgel, da bi tudi sam lahko obešal lučke po vejah, se oklical za ustvarjalca, vložil zahtevek za samostojnega kulturnega delavca in vlekel proračunska sredstva, kdo bi pa delal, a?! Omniprezentna izurjenost sprejemati vse drugačne in različne, ki so ji bili podvrženi vsi zaposleni, mu je sicer preprečevala, da bi na glas izrekel kaj podobnega, mislil pa bi si nekaj takega zagotovo.
/…/