Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Geert Lovink: Vgrajena potrtost

Sodobnost / Arhiv člankov  / Geert Lovink: Vgrajena potrtost

Geert Lovink: Vgrajena potrtost

René Char: »Solze v samoti niso zaman.« – Darcie Wilder: »Sinoči sem sanjala o samoizboljševanju.« – Mark Fisher: »Osebno je neosebno.«  – Motivacijski govorec: »Podrsaj v levo in pojdi naprej.«  – Napis na majici: »Lahka sem, a pretežka zate.« – Zedd, Maren Morris, Grey: »Počakaj me na pol poti. Samo malo me zanaša.« – Charles Bukowski: »Ko duh opeša, vznikne oblika.« – Pop ikona: »Vseeno mi je, navdušen sem.« – Kevin Kelly: »Odstotek potnikov, ki na šanghajskem hitrem vlaku strmi v svoje telefone: 100.« – Addie Wagenknecht: »Če se dovolj dolgo nihče ne zmeni zate, preveriš, kdaj je tvoje znance zadnjič kdo videl; mogoče je medtem kdo umrl.«  – Kierkegaard: »Nimam občutka, da sem želel napisati, kar sem ravnokar napisal, a tudi izbrisati ne želim.« – Dalajlama: »Smisel življenja je iskanje sreče.«

Če morete, poskusite sanjati o aplikaciji za žalovanje. Mobilni telefon se je nevarno približal naši duševni podstati in nazadnje ju ni več mogoče ločiti. Ko bi moj telefon vsaj znal milo jokati. McLuhanov »človekov podaljšek« je prodrl naravnost v izčrpani jaz. Družabni mediji in duševnost so se spojili in vsakdanje življenje spremenili v »družabno resničnost«, ki podobno kot umetna in virtualna resničnost prehiteva naše dojemanje sveta in njegovih prebivalcev. Družabna resničnost je telesni križanec med medijem, ki ga uporabnik drži v roki, in njegovim duševnim ustrojem. Gre za prodajno obliko družbenega položaja, ki ga ne moremo več skrčiti na interese države in podjetniških platform. Kot spletni subjekti smo vpleteni tudi mi, in to veliko preveč. Družbena resničnost deluje po načelu enakorodnosti (medsebojne povezanosti naprav). Vse se vrti okoli vas in vašega profila. Družbeni položaj opredeljujejo všečki in sledilci. Toda kaj se zgodi, ko vas nič več ne more motivirati, ko spodletijo vse metode za samoizboljšanje in se začnete skrbno izogibati takih oblik duševnega razčlenjevanja? Vaš status je v primerjavi z drugimi nizek – in zato ste potrti.

Jaron Lanier se v Desetih razlogih, zakaj morate nemudoma izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih sprašuje, zakaj se toliko slavnih tvitov ali čivkov konča z besedo »žalost«. Besedo povezuje z odsotnostjo resnične povezanosti. »Zakaj morajo ljudje kot ceno za povezanost sprejeti, da z njimi nekdo manipulira?« Lanier trdi, da je potrtost odgovor na »nerazumna merila lepote, družbenega položaja ali ranljivosti na spletne trole«. Pri Googlu in Facebooku znajo izrabljati negativna čustva, kar pelje k novemu omrežnemu cilju: odkrivanju osebnostno usmerjenih poti, da bi v vas vzbudili slabo počutje. Ni ene same metode, ki bi vse onesrečila. Potrtost bo ukrojena prav po vaši meri. Lanier je opazil, da je zaradi nekaterih spletnih vzorcev nesrečen, kajti družabni mediji so ga postavili v podrejen položaj. »Strukturno je ponižujoče. Slabo se počutim, ker sem zasvojen in žrtev manipulacij … Po seji je bila v meni neka čudna, nepoznana praznina. Negotovost, občutek, da mi je spodletelo, strah pred zavrnitvijo kar tako, iznenada.«

Lanier je odkril svojega »notranjega trola«, ki se je pojavil, kot pravi, s pomočjo tehnologije spodbujanja bedakov. »Prav nič mi ni všeč, kadar me ljudje sodijo površno ali kadar name vpliva kak neumen algoritem. Ni mi všeč, kadar program šteje, ali imam več ali manj prijateljev kot drugi.« Ne pusti se razvrščati in sklene: »Onesreči me to, da si ne morem izoblikovati prostora, v katerem bi se razvijal, ne da bi me kdo kar naprej ocenjeval.« Sorodno mnenje srečamo v Radikalnih tehnologijah Adama Greenfielda, ki je opazil, da »je čudno trditi, da kar koli tako obsežnega, kot je skupek tehnologij, lahko ima čustven pomen, toda za medomrežje stvari to velja. Iz njega se v valovih in rekah zlivata žalost in potrtost. Vse pretveze, na katerih počiva, imajo zaslombo v vedno bolj razdrobljeni pozornosti, pretiranem bremenu zavedanja in vrzelih, ki jih le stežka mašijo tipala, programski vmesniki in skriptni programski jeziki.« Življenje »uničujejo službe, ki ne dajejo zadovoljstva, prenatrpani urniki in dolge vožnje v službo, intimnost, ki podlega izčrpanosti in preutrujenosti ter nesposobnost ali nepripravljenost na čustveno vpletenost.«

Žalost je seveda obstajala tudi pred pojavom družabnih omrežij. In potrtost lahko občutite tudi takrat, kadar je pametni telefon varno zunaj vašega dosega. Stopimo z determinističnega vrtiljaka, ki se vse prehitro vrti, izvijemo se iz kapitalistične odtujenosti in poraznega duševnega stanja, in že za svojo bedo krivimo Silicijevo dolino. Tudi tehnološka žalost je poseben slog, čeprav s čustvi nima nič skupnega. Žalost je nekaj resničnega, naj traja še tako kratek čas. Pride, kadar ne ločimo več med telefonom in družbo. Če ne moremo spreminjati profila, kot bi si želeli, ali smo prešibki, da bi aplikacijo izbrisali, smo obsojeni na vročično preverjanje posodobitev v kratkih premorih sredi prepolnega življenja. Aparat nas iz trenutnih okoliščin in realnega časa v delčku sekunde teleportira na neko drugo igrišče, prepolno kratkih poročil, ki jih moramo brž pregledati.

Vsepričujoči mediji si lastijo naš minuli čas, naše razdrobljeno življenje. Žalostni smo popolnoma po svoje. Ker ni več zatišja in mirnih trenutkov, se pojavijo utrujenost, izpraznjenost in izguba moči. Obsedeni postanemo od čakanja. Kako dolgo se naši najbližji že niso spomnili na nas? Vsaka aplikacija pikolovsko meri čas in nam to pove naravnost v obraz. Kronos povzroča bolečino. Naj nekaj objavim, da bom pritegnil pozornost in pokazal, da sem še živ? Nihče več me ne mara. Naključna sporočila se neusmiljeno kopičijo, ni jih mogoče ustaviti niti si ni mogoče vzeti trenutka časa in o vsem skupaj razmisliti.

Delacroix je nekoč izjavil, da mora biti vsak dan opisan, sicer ne obstaja. To nalogo so včasih opravljali s pisanjem dnevnikov. V začetni kulturi blogov so poskušali obliko dnevnika prilagoditi spletu, toda tisti čas je že davno mimo. Za razliko od blogovskih zapisov iz spletne ere 2.0 so družabni mediji prekosili stopnjo povzetkov v dnevnikih v obupanem poskusu, da bi šli v korak s sistemom realnega časa. Zgodbe na Instagramu, na primer, obujajo nostalgijo po verigah odvijajočih se dogodkov, potem pa konec dneva izginejo kot iz maščevanja, kot satira na nekdanja izginula občutja. Shranjevanje bi bolečino ohranilo za vedno. Raje pozabimo nanjo in pojdimo naprej.

Ni težko primerjati neusmiljenega nihanja med telefonom in življenjem z opisom metamorfoze, ki jo ponujajo antropologi. Iniciacija in obred sta slovesna dogodka, ki zahtevata čas in ju spodbudijo obdobja prostovoljne samote. Neprekinjeni zdaj, značilen za vse, kar je »pametno«, se močno razlikuje od preizkušanja vzdržljivosti. Ko brskamo po posodobitvah, dohitevamo strojni čas, vsaj dokler se ne zgrudimo pod težo izčrpanosti zaradi sodelovanja v tem procesu. V organskih življenjskih ciklih nastajajo kratki stiki in njihova hitrost narašča do trenutka, ko osebno življenje milijonov ljudi nazadnje dohiti kibernetika. Despacito, čas je, da upočasnimo ritem.

V spletnem okolju se žalost pojavi kot kratek trenutek neodločnosti, preblisk, ki ponudi možnost za razmislek. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar