Odlomek iz romana
Ljudje so prihajali in odhajali, elegantne gospe z belimi čipkastimi sončniki, za njimi pa čedno oblečeni otroci in njihove dojilje, obložene z nakupljenim blagom iz Galeries Lafayette, medtem pa je Mardaras, sedé pokončno na stolu, ves čas pripominjal o modi, o steznikih, ki letos poudarjajo prsi in vabijo k použivanju tako kot košare s sadjem, o krinolinah, ki izginjajo iz rabe, samo podeželanke jih še nosijo ter tu in tam kaka necivilizirana tujka, sicer pa ni dvoma o tem, da je francoska moda vodilna v svetu, Francozi lahko z eno potezo spremenijo žensko silhueto in Angleži se tega zavedajo, toda kaj moremo za to, dragi moji, ko prečkaš Rokavski preliv, je civilizacije konec, oprostite mi, v resnici nisem hotel omajati vaše naklonjenosti staremu Albionu. Naštel je cel kup pesnikov, slikarjev, svetovljanov in se slednjič ustavil pri nekem mladem pisatelju Marcelu Proustu, za katerega Konstantin še ni slišal. Zdelo se je, da ga podpira Anatole France, mladenič se je že začel uveljavljati. Sicer pa je Mardaras koval v zvezde tudi nekega pesnika, o katerem je v krogu posvečenih vse pogosteje tekla beseda. Tudi tega Konstantin ni poznal. Oba sta bila svetovljana, pogosto sta se kazala v najuglednejših salonih.
Malo za tem, ko je Mardaras planil k neki drugi mizi, se je John sklonil k bratu in mu priznal, da človeka komajda pozna. Samo enkrat ga je srečal, v Kairu, med obiskom francoskih arheologov, skupino so sestavljali na moč različni ljudje, po vsej verjetnosti ljubitelji, zdaj se ni spomnil podrobnosti. Vedel je samo, da mož že dolga leta živi v Parizu, zahvaljujoč dediščini nekega strica.
»Vidim, da je nate naredil močan vtis.«
»Pretiravaš. Toda pomislil sem, da bi lahko jutri skupaj kósili. Kaže, da pozna ves Pariz. Poleg tega je zabaven.«
»Zabaven? Misliš resno?«
»No, tu in tam zna biti naporen.«
»Reci raje: neznosen.«
Vzravnal se je na stolu, posnemajoč Mardarasov stil, na široko odprl oči in prekrižal noge okoli sprehajalne palice.
John se je zasmejal.
»Iz njega si naredil karikaturo. Na koncu koncev pa se je le vredno žrtvovati. Morda naju seznani z ljudmi, s katerimi se sicer nikoli ne bi srečala, s pomembnimi osebnostmi iz umetniških krogov. Slišal sem, da je prijatelj Jeana Moréasa. Prijatelj in zastonjski tajnik hkrati.«
Ime Jean Moréas ga je preplavilo z neoprijemljivo vznemirjenostjo, s tiste vrste vznemirjenostjo, ki se ji je hotel zadnje dneve popotovanja izogniti. Spraševal se je, ali John sploh ve, da je Moréasu na pariški naslov poslal dve pesmi, Molitev in Ahilova konja. Moral bi vedeti, saj je brata vedno obveščal o svojih dejanjih. Pismo je odnesel na pošto pred dvema mesecema, a še ni prejel odgovora. Medtem se je Mardaras že vrnil k njuni mizi in nemudoma, še preden je sédel, začel razkladati, da se mu je pravkar pripetilo nekaj najlepšega, najprelestnejšega, kar si človek lahko zamisli, predvsem pa nekaj povsem nepričakovanega, nenadejanega, nekaj, kar mu je padlo v naročje kot mana z neba. »Podatek, ki je vreden milijon frankov,« je še rekel, zmagoslavno.
»Trgujete na borzi?« ga je vprašal John.
»To nima s povedanim nobene zveze,« je odgovoril Mardaras. Za trenutek je umolknil. Namrščil je obrvi in nakremžil usta, po izrazu sodeč se je boril z nepopisno željo, da bi razkril nekaj škandaloznega.
»Ne morem povedati, je strogo zaupno,« je izdavil naposled.
Kakšen klovn, je pomislil Konstantin. Pusti se prositi, da bi nam lahko postregel z novo neslanostjo. Kako naiven je ubogi John, ki dobesedno pije z njegovih ustnic. Sam se je v tistem trenutku ubadal samo s pesmima, ki ju je poslal Moréasu. Kdaj točno mu je pisal? Ni se mogel spomniti. Morda mu je Moréas odgovoril, ko njega ni bilo v Parizu, in ga zdaj pismo čaka v Aleksandriji. Toda to se na žalost ni moglo zgoditi. Mati in brat Pavlos sta vsak dan pregledala pošto in bi ga bila o pošiljki obvestila. Vedno sta to storila.
»Vlada bo padla,« se je oglasil Mardaras.
»Zaradi strogo zaupne zadeve, o kateri so vas pravkar obvestili?«
»Oprostite, da skačem z ene teme na drugo. To je moja največja slabost,« je rekel Mardaras. »Zaupna zadeva je zasebne narave, kako naj povem … Povsem zasebne. Spada na področje užitkov, plaisir. Tu pa gre za afero.«
»O aferi smo že razpravljali,« je rekel John in mu pomežiknil.
»O kateri aferi?«
»O aferi, dragi moj, o aferi Dreyfus! Ves Pariz je na nogah, razdelil se je na dva tabora. Dreyfus, stotnik judovskega porekla, je bil obtožen veleizdaje in izgnan iz domovine. Našli so podatke, dokaze, da je Nemcem izdajal vojaške skrivnosti, toda zdaj so završali ogorčeni glasovi, ki te dokaze izpodbijajo.«
»O tem smo izvedeli iz časopisov v Aleksandriji,« je suho pripomnil Konstantin.
»Kajpada, iz aleksandrijskih časopisov. Zanima me, ali se sploh zavedate razsežnosti te zadeve. Bratje so se nehali pozdravljati. Zakonci se sporazumevajo samo še s pisnimi sporočili. Vlada bo padla, dragi Konstantin, zagotavljam vam.«
»Kakšno je stališče Anatola Francea?« ga je vprašal.
Mardarasa je vprašanje osupnilo.
»Mislim, da nam o stališčih Anatola Francea ni treba dvomiti,« je rekel John. »Njegovi pogledi so nam znani, saj je že v tisti zgodbi, gotovo se je spomnite, v zgodbi z naslovom Upravnik Judeje, pojasnil izvor antisemitizma.«
»Kakšno pa je vaše mnenje?« je Konstantin znova vprašal.
Pa sem ti jo zagodel, si je rekel sam pri sebi. Mardaras namreč ni imel mnenja. Stresel je svojo kodrasto grivo, odprl usta in nekaj zamomljal ter jih spet zaprl.
Kmalu se je pogovor zasukal v drugo smer. Tout-Paris. Mardaras je Johnu razložil njen pomen, edinstven pomen, kot je poudarjal, kajti Tout-Paris se je razlikovala od podobnih družbenih elit v Atenah in drugih prestolnicah. Tukaj sta bila aristokracija in višji družbeni razred nasploh v resnici naklonjena umetnosti, zato je lahko kateri koli pesnik iz nižjega družbenega razreda, siromak brez prebite pare, kot radi rečemo, čez noč postal nadvse zaželen, priljubljen gost v najuglednejših salonih, če je le bil nadarjen in je sklepal prava poznanstva. /…/