Razmišljanje o nekaterih dejstvih in o ceni pisateljskega dela
Suhoparen, malce samovšečen, a v bistvu stvaren uvod
Leta 1972 je izšla moja prva knjiga. Honorar za avtorsko polo je takrat znašal toliko kot povprečna slovenska plača. Do danes sem napisal/objavil nekaj več kot petdeset knjig, prejel vse možne slovenske nagrade za mladinsko književnost ter nekaj tujih, imam prevode v več kot petnajst jezikov. Skratka, kot pisatelj delam že dobrega pol stoletja. Pred nekaj tedni, koncem leta 2023, sem dobil v podpis pogodbo za rokopis za novo knjigo, ki sem jo oddal; honorar na avtorsko polo je zapisan v višini triindvajsetih odstotkov povprečne slovenske plače v septembru 2023. Od moje prve knjige do danes je torej moje delo nominalno razvrednoteno za tri četrtine. Očitno je v očeh odločevalcev pisanje za avtorje postranska zabava, užitek, in ne delo, ki bi ga bilo treba ustrezno plačati.
Ko se oziram po hierarhiji v nekaterih drugih poklicih, lahko ugotovim, da v vsem tem času nisem napredoval, denimo, od pisateljskega vajenca preko pisateljskega pomočnika ali asistenta in mojstra pisatelja do starejšega in nato zaslužnega pisatelja. Nisem pridobival teže od okrajnega ali okrožnega pa do vrhovnega pisatelja. Nisem postal višji pisatelj, pisatelj specialist ali pisatelj svétnik. Kot neke vrste »javni uslužbenec« z naraščajočim številom let dela nisem napredoval v višje plačilne razrede in zveneče nazive. Vsa dolga leta pisateljskega staža, izpopolnjevanja in izkušenj me v statusnem smislu niso pripeljala nikamor.
Nekega jutra, ko sem očitno vstal z levo nogo, motril življenje in beležil živahno dogajanje okrog sebe, me je popadla sveta jeza. Ves bolj ali manj pošteni svet – od prodajalk v trgovinah in šivilj do učiteljev, sodnikov, javnih tožilcev in zdravnikov, vsakršnih uradnikov in gasilcev – stavka: glasno postavlja svoje zahteve, grozi s prekinitvami dela.
»Ha!« sem si rekel. »Tudi jaz bom stavkal! Tudi jaz si zaslužim dostojno plačilo za svoje delo!«
Ko sem spil kavo, sem začel premišljevati.
»Khm, pravzaprav, proti komu pa bom stavkal? Komu bom zagrozil, da bom prekinil svoje delo? Bo kdo moj delovni bojkot sploh opazil? Kdo je pravi naslov za moj upor?«
In sem raje otožno in negotovo odšel do svojega vnuka, ki trenira nogomet in mi je obljubil, da me bo dodal na svoj spisek tistih, ki jih bo vzdrževal, ko bo igral za Real Madrid.
Večer sem zaključil z udeležbo na stavki bolnikov, na kateri so prostovoljno s svojimi priložnostnimi besedili solidarno nastopili tudi pisatelji Vinko Möderndorfer, Boris A. Novak in Andrej Rozman Roza. Nočni mraz me je streznil. Doma sem se potopil v dokumente, ki uokvirjajo tudi moje delo.
Hiter (splošen) pogled na založništvo
Resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (RNPK 2024–2031) o založništvu med drugim navaja:
»V zadnjih desetih letih je področje založništva doživelo resne pretrese predvsem v finančnem smislu, saj so leta 2008 prihodki slovenskega založništva znašali 117,7 milijona evrov, po desetih letih znašajo le še 62,5 milijona. Prav tako se je zmanjšalo število redno zaposlenih z 870 na 523. Panoga se je po prihodkih razpolovila, število izdanih knjig pa je v istem obdobju upadlo za petino: 6.953 knjig in brošur leta 2009 in 5.627 leta 2017. Po podatkih zadnje raziskave o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji v letu 2019, ki jo je naročila JAK, je slovensko založništvo kot celota tudi v obdobju od leta 2014 zabeležilo nadaljnje upadanje prodaje …«
To so kajpak suhe in boleče ugotovitve o založništvu. Ampak ob tem se zlahka spomnimo državnih finančnih vzpodbud slovenskemu turizmu v času covida in tudi pozneje; finančnih podpor gospodarskim družbam (tudi v tuji lasti) za ohranjanje in zagotavljanje delovnih mest (od Magne do Revoza itd.), subvencij gospodarskim družbam zaradi podražitev energentov (tudi tisti, katere vodstvo si je ob koncu leta 2023 razdelilo 20 milijonov evrov nagrad, na sodišču pa je zmagala v bitki z državo in dobila sprva odtegnjeno subvencijo), pa finančne injekcije dobaviteljem avtomobilske industrije ob prehajanju na električna vozila … Ob skrčenju slovenskega založništva – pomembne gospodarske panoge – na polovico gospodarsko ministrstvo za ohranjanje delovnih mest žal ni naredilo nič. Proizvodnja knjig očitno ni nekaj, kar bi si v naši družbi zaslužilo pozornost delivcev pomoči. V tej luči se je seveda položaj avtorjev drastično poslabšal.
Tudi misel, da bi Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za izobraževanje priskočila k reševanju razmer z dejanji, ki so na tem področju predpisana, kaže na izigravanje.
Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe namreč v svojem 18. členu med drugim pravi o šolski knjižnici:
»Knjižnično zbirko dopolnjuje z najmanj 1 knjigo na učencav… letno.«
Društvo Bralna značka z občasnimi anketami na šolah ugotavlja, da se ta zahteva/določba izpolnjuje manj kot polovično in da trend oskrbovanja šolskih knjižnic s sodobno mladinsko literaturo kaže počasno upadanje. Hiter prevod v številke pove, da letno ni kupljenih več kot 120.000 knjig, ki jih mlade bralke in mladi bralci ne dobijo v branje. Če to pomnožimo s številom let, v katerih se ta nenabava vrši, pridemo do osupljivih količin knjig, za katere so šolarji prikrajšani. V zadnjih petih letih tako lahko govorimo o vsaj 600.000 knjigah. Če to navidezno skladovnico knjig pomnožimo s povprečno ceno 20 evrov na izvod, pridemo do 12 milijonov evrov, ki jih v tem času ni iztržilo slovensko (usihajoče) založništvo, in seveda do (vsaj) okroglega milijona evrov, ki so bili odtegnjeni avtorjem.
Poglavje o založništvu RNPK končuje z odstavkom:
»Ob krčenju področja in zmanjšanju obsega prodaje slovenskih knjig je izražen interes, da se Mladinsko knjigo Trgovino zaradi izjemnega pomena za delovanje slovenske knjigarniške mreže opredeli kot strateško državno naložbo, s ciljem, da se ohrani ta steber slovenskega knjigotrštva; njena ohranitev in razvoj bi morala biti opredeljena v javnem interesu.«
Misel je zanimiva in vredna premisleka in ukrepov. Vendar: Mladinska knjiga, znotraj katere deluje Mladinska knjiga Trgovina, je že lep čas v lasti Slovenskega državnega holdinga (SDH), skratka je strateška državna naložba. In kaj je modro vodstvo SDH storilo v smislu v RNPK »izraženega interesa« in cilja »da se ohrani steber slovenskega knjigotrštva … v javnem interesu?« Kako je okrepilo knjigotrško mrežo po državi? Kako je izenačilo položaj založnikov v njej?
Sprehod po nekaterih ukrepih iz Akcijskega načrta 2024–2027
Ukrep 14: Sistemska podpora delavcem ob koncu umetniške kariere
Beseda teče o podpori nekaterim umetnikom ob koncu poklicne kariere, kar je seveda potrebno in pohvalno. Med upravičenci za to pisatelji niso omenjeni.
Pred mnogimi leti sem zapisal, da bi bilo spodobno, če bi, denimo, stotim pisateljicam in pisateljem, ki so se dokazali z vrhunsko kvaliteto in obsežnim opusom, dodelili mesečno rento 2.000 evrov. (Ko sem to pisal, bi skupni znesek denarja za 100 avtoric in avtorjev, za 20 let po 2.000 evrov mesečno znašal manj, kot je znašala razlika med planirano in nato dejansko plačano ceno šentviškega predora na ljubljanski obvoznici. Takrat sem tudi, leta 2013, zlobno pripisal, da je direktor državnega podjetja, ki je »pogoltnilo« to podražitev, prejemal 10.000 evrov mesečne plače.) Eden od ugovorov na ta predlog je bil: zakaj pa le pisatelji? Moj odgovor je bil enostaven: 70 let po smrti avtorja materialne avtorske pravice postanejo javna last. Izračunal sem, da so honorarji in zaslužek založnikov ob dejanskih knjižnih izdajah pri skupni prodajni vrednosti 17 milijonov evrov samo za pet avtorjev (Prešerna, Cankarja, Jurčiča, Levstika in Tavčarja) iz tega naslova (do leta 2013) znašali več, kot je bil letni proračun Javne agencije za knjigo.
Skratka, mišljeno je, da bi najboljši avtorji od države dobili nekaj dodatka že za svojega življenja, saj bo država 70 let po njihovi smrti izdatno služila. Verjetno jim taka sistemska podpora ob iztekanju umetniške kariere ne bi škodila.
Ukrep 15: Denarna spodbuda za udeležbo mladih v kulturi ob dopolnjenem 18. letu
Zapisano je, da bi vsako leto polovica osemnajstletnikov pri nas prejela vrednostni bon in si tako nakupila kvalitetno kulturno blago ali storitev; nekakšna »kultura na recept«, kot je pred časom tekla beseda. Za to je načrtovan približno slab milijon evrov letno. Čez palec izračunano to pomeni 100 evrov na osebo (ob predpostavki, da je pri nas letno okrog 20.000 otrok v vsaki generaciji).
Osemnajstletniki so pri sestavljavcih akcijskega načrta očitno daleč bolj priljubljeni kot mlajši mladostniki. Ti, kot smo videli, v povprečju na leto v šolske knjižnice ne dobijo niti ene knjige, kar bi sicer dodatno stalo 2,4 milijona evrov letno (ali 10 evrov na šolarja). Če pa bi bili do osnovnošolcev in srednješolcev tako širokogrudni kot do osemnajstletnikov, bi to stalo desetkrat več. Ali je bolje vlagati v kulturno vzgojo pri mladih odraslih ali pri šolskih generacijah? Kaj je poza in kaj je resen namen?
Ukrep 24: Sofinanciranje produkcije kakovostne literature
Med devetimi alinejami tega ukrepa se bom podrobneje ustavil le pri eni, »denarni prispevki avtorjem knjižničnega gradiva za nadomestilo izposoje del«, in pri tem malo segel v zgodovino.
Leto 2004 je bilo za slovenske ustvarjalce pomembno. Takrat je bilo pri nas uvedeno knjižnično nadomestilo: poplačilo avtorjem, katerih dela se v javnih knjižnicah brezplačno izposojajo, poplačilo skratka, da ljudje uporabljajo delo avtorjev, ne da bi zanj plačali. Nadomestilo je dolžan plačati tisti, ki daje dela brezplačno na voljo; pri nas je to država s svojim sistemom javnih knjižnic. Država je torej odvzela pravico avtorjem, da bi sami razpolagali s svojim delom, obenem pa je sama določila, koliko bo za to plačala. (Nekoč sem že zapisal, da bi bilo sijajno živeti v svetu, v katerem bi vsi kupci določali ceno tistega, kar bi kupovali.)
Leto 2004 je bilo pomembno tudi v evropskih okvirih. Takrat so belgijski avtorji tožili svojo državo na Evropskem sodišču za človekove pravice, ker ni hotela uvesti knjižničnega nadomestila, tri leta pozneje so jo tožili še za ustrezno poplačilo. Sodba z dne 30. junija 2011, ki je veljavna za vse države Evropske unije, med drugim (tč. 34) pravi, da morajo avtorji iz tega naslova prejeti ustrezen (adequate) dohodek in da znesek ne more biti le simboličen. Profesor mednarodnega gospodarskega prava Roger Blanpain (ki se je v Belgiji ukvarjal s tem v imenu avtorskega združenja VEWA) ni dovolil nikakršnih verbalnih dvoumnosti glede simboličnosti in ustreznosti. »Če imajo uradniki, ki se ukvarjajo z urejanjem knjižničnega nadomestila, 2.000 evrov plače, potem avtorjev ni mogoče odpraviti s centi,« je zahteval.
V Sloveniji je država v zadnjih treh letih (2021, 2022, 2023) za knjižnično nadomestilo (pisateljem, prevajalcem, ilustratorjem, fotografom … njihovo število se vsako leto giblje med 700 in 750, pač glede na število izposoj) v proračunu namenila nespremenjeni znesek 1.074.819,99 evra. (Znesek se, za razliko od plač guvernerja in vodilnih v Banki Slovenije, ni avtomatično dvigoval v skladu z uradno ugotovljeno inflacijo.) V letu 2020 je bila (za pisce) ena izposoja ocenjena (in plačana) z 0,40297 evra, v letu 2023 je bila za leto 2022 ena izposoja plačana 0,25334 evra (padec za 37 %).
Do (literarnega dela) plačila so upravičeni (živi) avtorji, ki pišejo v slovenskem jeziku. Njihova dela so na leto izposojena približno 1,15 milijonkrat (vseh izposoj knjižničnega gradiva je vsako leto več kot 20 milijonov). Z drugimi besedami, državljani Slovenije (članov splošnih knjižnic je pol milijona) v veliki meri radi (brezplačno) posegajo po knjižnih zakladih.
Avtorji si že vrsto let (zaman) prizadevamo, da bi se v izračun knjižničnega nadomestila upoštevala tudi izposoja v šolskih knjižnicah. O tem je maja 2023 znova javno pisal predsednik Društva slovenskih pisateljev, kolega Dušan Merc; pismo je bilo poslano na MGTŠ (Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, ki je pristojno za ZASP – Zakon o avtorski in sorodnih pravicah), na MK (Ministrstvo za kulturo, ki je pristojno za Zakon o knjižničarstvu) in na MVI (Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ki skrbi za šolske knjižnice). V pismu je ponovil konkretna predloga – zahteve je podprla tudi Javna agencija za knjigo –, da se v enem zakonu črta in v drugem zakonu doda besedna zveza »šolske knjižnice«. (Zadeva: Ponovna pobuda za dopolnitev 56. člena Zakona o knjižničarstvu in ponovna pobuda za spremembo 36. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.)
Z drugimi besedami: Slovenija se lahko na mednarodnih konferencah o PLR (Public Lending Rights) hvali, da izvaja sistem knjižničnega nadomestila (z izvirnim sistemom – pol denarja neposredno avtorjem, pol denarja za štipendije ustvarjalcem – vzbuja precej občudovanja). Obenem pa to seveda ni vredno nobenih pohval, ker zneski, ki jih prejemajo avtorji za svoja izposojena dela, niso ustrezni (adequate), kot terja sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, in ker je avtorjem z neplačevanjem za izposojo njihovih del v šolskih knjižnicah kršena celo ustavna pravica razpolaganja z lastnim premoženjem (avtorska pravica je pač premoženje ustvarjalca oziroma imetnika). Argument nekaterih, da šolske knjižnice niso javne knjižnice in naj zato avtorji ne bi imeli pravice do nadomestila, ne drži; v mnogih krajih, kjer ni splošnih knjižnic, so knjige v šolskih knjižnicah dostopne tudi (ne)šolski javnosti. Poleg tega seveda Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe v svojih členih govori tudi o šolskih knjižnicah, kar je razumnim zadosten dokaz, da gre za javno službo.
Omenjena ministrstva v zvezi z zahtevami, ponovljenimi v pismu predsednika Društva slovenskih pisateljev, v nekaj letih niso storila ničesar. V enem zakonu črtati eno besedno zvezo in jo v drugem dodati, je za javne uslužbence, ki se uspešno pogajajo – in tudi stavkajo – za višje plače, očitno preveč. Resnici na ljubo je treba dodati, da je na nedavnem sestanku s predstavniki avtorjev januarja 2024 državni sekretar na MGTŠ Dejan Židan zatrdil, da »njegovo« ministrstvo pobudo podpira, da pa naj se avtorji pač pobrigajo za skupni dogovor še z ostalima dvema ministrstvoma.
Mehanizem knjižničnega nadomestila je v nekaterih državah bistven pri poplačilu pisateljskega dela in spodbujanju ustvarjalnosti (na Danskem je zgornja meja prejemka za avtorja 40.000 evrov letno, v Avstraliji 100.000 dolarjev). In seveda, gre za temeljno razumevanje: to je poplačilo dela in ne izsiljena udeležba kulturniških brezdelnežev pri »državnem koritu«, ki jo (proračunski) oblastniki poljubno določajo.
Bežen izračun o potrebnem denarju za ostalih osem alinej tega ukrepa povsem nedvoumno pokaže, da ni predvideno nobeno povečanje zneska za knjižnično nadomestilo in seveda nobeno povečanje honorarjev na avtorsko polo besedila »v javnem interesu«.
Reproduciranje: fotokopiranje, skeniranje in … kraja
Je pa še eno obširno področje, kjer bi spodobno plačevanje pisateljskega dela pomenilo resen korak k izboljšanju materialnega položaja avtorjev.
Na dejstvu, da je tudi intelektualno delo delo, temelji IFRRO (Mednarodna zveza organizacij za pravice reproduciranja), ki jo sestavljajo nacionalne organizacije iz 85 držav sveta. V Sloveniji se s tem ukvarja leta 2007 ustanovljena Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja (SAZOR), ki je za svoje delo prejela licenco Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL). Od uvoznikov fotokopirnih aparatov, fotokopirnic, vrtcev in šol (v skladu s sporazumom med SAZOR in Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport 1. avgusta leta 2016) pobira nadomestilo za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del ter pobrani denar deli imetnikom pravic (avtorjem in založnikom literarnih, znanstvenih, publicističnih … besedil). Iz tega naslova se je doslej letno delilo približno pol milijona evrov.
Do velikega premika v dobro avtorjev in založnikov naj bi prišlo po 6. 12. 2021, ko sta sporazum podpisala Gospodarska zbornica Slovenije v imenu gospodarstva in SAZOR. Sporazum govori o nadomestilu za fotokopiranje avtorsko zaščitenih del in določa tudi tarife glede na število zaposlenih v gospodarskih družbah in njihovo izobrazbo. K pogajanjem, ki so trajala skoraj tri leta in ki so nas v rezultatu izenačila z razvito Evropo, so bile povabljene (z uradnim povabilom v Uradnem listu RS) tudi ostale zbornice (trgovinska, obrtniška …), a se ga niso želele udeležiti in je zato zanje po zakonu zavezujoč podpis GZS.
Pri izvajanju podpisanega in veljavnega sporazuma je prišlo do težav, saj sta dve zbornici, ki v pogajanjih nista sodelovali, začeli aktivno delovati proti sporazumu. Med drugim tudi tako, da sta se za mnenje o sporazumu obrnili na URSIL, ki za tolmačenje takih sporazumov ni pristojen. URSIL je o sporazumu objavil (sicer pravno nezavezujoči) mnenji (najprej 27. 12. 2022 in nato še 27. 1. 2023), ki sta zavračali del podpisanega sporazuma. To je na terenu pri mnogih subjektih ustvarilo vtis, da lahko pogodbo s SAZOR zavrnejo. SAZOR je tako prejel več sto zavrnitev in pri mnogih je bil sestavni del zavrnitvenega besedila fotokopiran (!) izsek iz škodljivega in nekompetentnega mnenja URSIL. Predstavnika avtorjev sta šla zaradi velike povzročene gospodarske škode protestirat na URSIL, a ta mnenja s spleta ni hotel umakniti. Po dodatnih zahtevah po korektnosti je URSIL novo in ustrezno mnenje na spletu vendarle objavil, a šele 12. 1. 2024!
Avtorji in založniki, ki so začenši z letom 2023 od približno 50.000 gospodarskih subjektov utemeljeno pričakovali okvirno 1,5 milijona evrov, so bili soočeni z dejstvom, da je priliv v SAZOR znašal približno 10 % tega zneska, kar je bilo le malo več od stroškov (pošiljanje licenčnih pogodb, pozivov, faktur, administrativne in računalniške obdelave) izvajanja sporazuma.
Skratka, URSIL je s svojim začetnim ukrepanjem gospodarske subjekte spodbudil k temu, da ne legalizirajo fotokopiranja avtorsko zaščitenih del (domačega in svetovnega intelektualnega dela) in da ga kradejo še naprej, kot so ga leta doslej. Tako ravnanje je v Nemčiji, Franciji, Španiji, Avstriji, Italiji … nekaj nezamisljivega. Novo mnenje URSIL iz januarja letos, na katerega je bilo treba čakati skoraj dve leti, jasno govori o tem, da URSIL za tolmačenje sporazuma med GZS in SAZOR ni pristojen in da sporazum podpira. Upati je, da bo odpravljanje povzročene škode trajalo manj. In se tako ne bo siromašil še en vir, ki bi spodbujal intelektualno delo; tudi na tem področju bo torej delo avtorjev uvrščeno v delo, ki ga je treba normalno plačati kot vsako drugo, saj uporabnikom prinaša nedvomno korist.
Domača in svetovna pamet je brez dvoma pomemben soustvarjalec dodane vrednosti, za katero pravimo, da jo je pri nas zanesljivo treba povečati. O tem govorijo gospodarstveniki (tudi trgovci in obrtniki) pri nas vsak dan. Zdaj se v okviru URSIL pripravlja osnutek strategije, »dokumenta, ki bo postavil srednjeročni okvir za spodbujanje gospodarske rasti, inovativnosti in ustvarjalnosti skozi učinkovito upravljanje z intelektualno lastnino«.
Upam seveda, da bo dokument pomagal tudi k jasnemu zavedanju, da fotokopiranje avtorsko zaščitenih del v gospodarstvu terja primerno finančno nadomestilo.
Še eno področje je, kjer bomo avtorji še nekaj časa morali preživljati bridke urice, pri čemer bomo razmišljali o različnih oblikah pameti.
V 37. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah med drugim piše: »Nadomestilo iz prvega odstavka tega člena za fotokopiranje se plačuje: pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za fotokopiranje …«
Tehnologija se kajpak razvija in od navadnih fotokopirnih strojev smo seveda precej napredovali. S sodobnimi telefoni praktično na vsakem koraku lahko posnamemo/fotokopiramo/skeniramo besedila, ki se nam zdijo pomembna ali zanimiva. Zato se je SAZOR odločil pristopiti k pogajanjem z uvozniki »pametnih telefonov«, saj je približno tehnično razgledanim ljudem – če ne njim, pa njihovim vnukom – jasno, da gre za neke vrste skener, ki omogoča reproduciranje. Ideja je bila, da uvozniki pametnih telefonov, naprav, ki stanejo od nekaj deset pa tudi do nekaj tisoč evrov, plačajo pavšalno tarifo 2 evra na uvoženi/prodani aparat ter s tem svojim kupcem omogočijo zakonit dostop do avtorsko zaščitenih vsebin in njihovo uporabo.
Odziv uvoznikov je bil v glavnem negativen. Bolj smiselno od tega, da bi za uvoženi aparat plačevali v bistvu simbolično tarifo, so se gospodarske družbe odločile za najemanje najuglednejših odvetniških družb, da se na sodišču borijo proti temu, v bistvu proti avtorjem. Kajpak si želim, da stavka sodnikov ne bi še podaljšala čakanja avtorjev na nadomestilo. Razmere, ki so v »razviti Evropi« že dolgo urejene, pri nas že spet precej mukoma uvajamo. Tudi ta, zaenkrat brezplačna intelektualna lastnina avtorjev, bo morala svojo ceno in plačilo doseči po ovinkasti poti. (Pametni) ljudje, ki uporabljajo pametne telefone, zaenkrat ne plačujejo pameti ustvarjalcev oziroma uporabe avtorsko zaščitenih vsebin.
Položaj imetnikov avtorskih pravic (se razume, tudi pisateljev) bi se s plačilom tarife seveda izboljšal, uporabniki telefonov pa si tujega dela ne bi nezakonito brezplačno prilaščali.
Kako torej stavkati? Ali pa govor …?
V pripravah na predstavitev Slovenije na lanskem frankfurtskem knjižnem sejmu so mnogi pripominjali, da je ob nastopanju na svetovnem odru pomembno, da imamo urejeno tudi domače dvorišče. V ta sklop nedvomno sodi evropsko primerljiv odnos do (literarne) ustvarjalnosti in sploh intelektualne lastnine v Sloveniji.
Verjetno ni treba z Gribojedovom vzklikniti »Gorje pametnemu!«. Dovolj bi bilo, če bi uporabniki intelektualne lastnine – v tem zapisu pišem predvsem o literaturi – pri svojem delu uporabili nekaj malega spodobnosti in tudi upoštevali obstoječe veljavne dokumente.
Pisateljska stavka, ki bi terjala uveljavitev oziroma razrešitev zgoraj naštetih vprašanj, bi bila po vsej verjetnosti neopažena in zato neučinkovita. Lahko pa bi pisatelji od slavnostnega govornika na naslednji Prešernovi proslavi terjali, da pred elitno publiko v veliki dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma, potem ko bi s tresočim glasom in slavnostno podčrtal pomen slovenske kulture in ustvarjalnosti pri oblikovanju samostojne države, »tisočletnega sna«, glasno vpraša:
– ali se je honorar za avtorsko polo besedila (za knjige v javnem interesu) vendarle vrnil za petdeset let nazaj in se dvignil na znesek povprečne slovenske plače,
– kaj je država storila, da bi se založništvo, pomembna gospodarska panoga, z njeno pomočjo dvignilo na nivo pred dvajsetimi leti,
– koliko novih knjigarn je odprla država, odkar je lastnica največje knjigarniške mreže, in kaj je tako storila za približanje knjig ljudem po državi,
– ali slovenski šolarji v šolske knjižnice letno dobijo toliko knjig, kot terja že davno sprejeti pravilnik,
– ali je izposoja knjig v šolskih knjižnicah vključena v sistem izračuna knjižničnega nadomestila,
– ali slovensko gospodarstvo spoštuje (podpisane) dokumente o plačevanju intelektualne lastnine.
Po aplavzu, ki bi v Gallusovi dvorani začel prehajati v ovacije, ali po morečem molku, ki bi zavladal po teh vprašanjih, bi mi bilo jasno, ali se bom v prihodnje vseeno zavzemal za stavko ali pa bom nesel veliko čokolado vnuku, da me ne bo pozabil, ko bo igral za Real Madrid.