Veleposlanica
Pogreb ni bil ravno ogromen, vseeno pa dovoljšen, da je vso državo pahnil v velikansko politično krizo z nepredvidljivim dogodkom bombardiranja cerkve. Poleg predsednika republike in predsednika vlade je bil tam prisoten ves kabinet in na desetine poslancev. In ves diplomatski zbor.
Veleposlanico so imeli zelo radi, ker med vzpenjanjem po posameznih prečkah diplomatske lestve nikoli ni izgubila svojega naravnega družabnega čuta. Vedno je imela na zalogi kakšno štorijo – tudi če si nanjo kje naletel mimogrede, ti je povedala kakšno kratko. Po ugledni karieri, sestavljeni iz selitev z enega veleposlaništva na drugega, ji zgodb kajpada ni primanjkovalo.
V nasprotju z veleposlaničinim pripovedniškim darom je bila pogrebna pridiga privlačna kot ura, ki tiktaka sredi noči brez spanca. Mar niso mogli najti koga z malenkost boljšimi govorniškimi veščinami? Sam bi zagotovo našel kaj primernejšega, kar bi lahko povedal o tako čudoviti osebi. Zaslužila si je kaj boljšega. V nekem trenutku me je imelo, da bi se povzpel na prižnico in vzel zadevo v svoje roke. Namesto tega sem se zmuznil ven na portik, na cigareto. Čez nekaj dimov se mi je pridružil Randolph. Zdaj je pri Timesu, ampak kot se na pogrebih dogaja, je najin pogovor hitro preskočil na pokojnico.
»Ni je več med nami,« je zdrdral, s popolnoma enakim glasom kot župnik. »Si jo dolgo poznal?«
»Kar nekaj let,« sem odgovoril in mu podal vžigalnik.
»Jaz sem jo zelo dobro poznal,« je rekel. »Večkrat sem jo intervjuval. Zanimiva ženska je bila. Res škoda, da je umrla tako mlada. Rak pa to. Kar ne morejo najti zdravila.«
Ni je več med nami. Zanimiva. Tako mlada umrla. Rak. Zdravilo. Mogoče pa bi raje ostal notri, kjer bi vsaj lahko zamižal in zadremal.
Nisem mu hotel povedati, kako sem veleposlanico spoznal. Z Randolphom sva bila sošolca na fakulteti, nikoli pa zaupnika. Pa tudi če bi bila, je bila moja zgodba z veleposlanico veliko preveč osebna, da bi jo lahko povedal na pogrebu. Čutil sem njene oči na sebi – to se mi dogaja na pogrebih. Ko mi je na primer umrla babica, nisem mogel gledati proti krsti. Prepričan sem bil, da ji je na lepem znano vse, kar se je zgodilo, ko je bila še živa. Tudi če pri čem ni bila prisotna. Videla je vse primere, ko sem se ji zlagal, ko sem ji iz denarnice ukradel kaj denarja, ali še huje, ko sem na njeni veliki postelji masturbiral. Med pogrebom sem videl, kako se njene oči zadirajo vame, mi dajejo vedeti, da zdaj ve, da nisem tak angelček, za kakršnega naj bi veljal. Enako je veljalo za veleposlanico. Ne, seveda nisem imel namena povedati svoje zgodbe. Naj Randolph sklepa, da jo je poznal bolje od mene. Je sploh bistveno? Naj si misli, da je na njej pustil poseben pečat s tistimi svojimi intervjuji. Bedak.
Ko sem veleposlanico prvič spoznal, sem bil star sedemindvajset let – najboljše obdobje mojega življenja, brez dvoma. En dan sem spal z enim dekletom, naslednji z drugim, v žepu denar, brez slehernih pričakovanj. In če je prvih nekaj mesecev z dekletom najboljši del razmerja, verjemite, da je vmesnih deset let še boljših. Celo takrat me je včasih že prešinilo, da se imam odlično. Tako da si lahko predstavljate, kako ljub mi je ta spomin zdaj, mnogo let pozneje.
Zgodila se je marca, tale moja zgodba. Dnevi so se že daljšali, vendar je bilo še vedno mrzlo, zato mi ni bilo do tega, da bi zapuščal dobro ogrevano veleposlaništvo, ki je v vsakem vogalu imelo kamin. Skoraj vsi so že odšli, meni pa se ni mudilo nazaj v prazno hotelsko sobo. Ne vem, kako je tistega večera pogovor nanesel na seks. Lahko da zaradi moje poezije, ki je bila takrat z njim nasičena. Spomnim se, da sem v njeno pisarno prišel podpisat nekaj izvodov svoje knjige in da je omenila pesem o Chopinu. Napisal sem jo na varšavskem letališču, o moškem in ženski, ki se srečata pri enem od izhodov, se med peturno zamudo spoznata in nazadnje zakleneta v moško stranišče. Povedala mi je, da se je je ta najbolj dotaknila, da jo zgodbe o seksu med ljudmi, ki se ravnokar spoznajo, navdušujejo.
Ko me je pozdravila pri vratih, sem imel občutek, da me njene oči izzivajo, po tistih nekaj besedah o »Chopinu«, pa se je zdelo, da so se povečale, in najin dolgi pogovor se je začel. Bila sva kot dobra prijatelja, ki drug pred drugim nimata skrivnosti, hkrati pa kot par, ki je šel prvič skupaj ven na večerjo in ima veliko snovi za pogovor. Minila je ura fascinantnih štorij o njenih intimnih razmerjih. Nato je omenila princa.
»Zato sem spala s princem Charlesom,« je rekla. »Ne zato, ker bi bil nevemkako čeden ali bolj čeden od moškega, s katerim sem takrat hodila. Ampak bil je pač princ, čez nekaj tednov naj bi se poročil s princeso Diano. Ni se mi zdelo, da počnem kaj narobe. Seks z njim pa je bil kot kak – ne vem – dogodek zgodovinskih razsežnosti.«
Zdelo se je, da sluti, da bom izstrelil še eno vprašanje, zato je pohitela, ustnice so se ji risale v nasmeh, ki ji ga ni uspelo zakriti.
»Sicer pa vas komaj poznam. Zakaj vam to sploh razlagam? Znate doseči, kar želite, kajne?«
/…/