Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Nataša Konc Lorenzutti: Tronci. (Recenzira Majda Travnik Vode)

Tronci je tako po svojem temeljnem vzgibu kot najglobljem značaju dramsko besedilo – čeprav navzven privzema žanr sodobne kratke povesti za otroke. Gre za zanimivo in učinkovito, a tudi že široko uveljavljeno in eksploatirano pripovedno matrico dialoga med otrokom in njegovim namišljenim prijateljem, točneje za poskus dialoga, saj namišljeni prijatelj običajno ostaja tiho ali pa o njegovih reakcijah poroča otrok. Tako gre torej pravzaprav za monolog glavnega junaka, vseeno pa je to izjemno neposreden in učinkovit, dramatičen naratološki postopek, prek katerega bralec že s prvo vrstico besedila pade v globok in širok prostor, kjer komunicirata dva že sama po sebi vznemirljiva svetova: notranji, do kraja odprti, necenzurirani svet otroškega protagonista in svet njegovega domišljijskega prijatelja, ki pa je po navadi prav tako ekskluziven, originalen, »opremljen« s slikovitimi atributi – saj je zaradi teh namišljeni prijatelj enkraten in so prav ti razlog, da si ga je otrok sploh izbral za svojega zaupnika.

Dialoški prostor med otrokom in njegovim domišljijskim prijateljem je tako vznemirljiv tudi zato, ker imamo odrasli občutek, da smo z vstopom vanj predrli do zdaj nedosegljivo opno zaupnosti, saj domnevamo, da v tem območju otrok prijatelju, ki je na neki način njegov alter ego (tako kot so morda naši prijatelji vsaj deloma tudi naši alter egi), zaupa in izpove tisto, česar si ne upa pred nikomer drugim, ne pred starši, ne pred starimi starši, ne pred prijatelji. S tega vidika bi lahko rekli, da gre pri tovrstnih (zelo številnih; zdi se, da si ogromno pisateljev želi, da bi znali biti otroci!) literarnih besedilih za poskuse vživljanja oziroma infiltriranja odraslih v otroško osebnost. K sreči pa vse ostaja pri domnevah. Dejstvo je, da odrasli nikoli ne moremo vedeti, ali smo zares pokukali v otroka. Edini veljavni kriterij, po katerem morda lahko sodimo, da se je to v določeni meri zgodilo, je, da otroci neko literarno delo vzamejo za svoje, ga berejo, se z njim identificirajo ter ga s tem na neki način sprejmejo v svoj svet. Literarnim junakom, kot so otroci iz Zgodb iz Narnije, Pika Nogavička, Pedenjped, Anica in Peter Klepec, očitno nikoli ne bo treba odrasti in se preseliti v zaprašene literarnozgodovinske arhive, ampak imajo čast, da lahko še naprej ostajajo del živega otroškega sveta.

In prav pri tem kriteriju se pri Tronciju (tako je ime namišljenemu prijatelju glavnega junaka Izidorja) nekoliko zalomi. Besedilo namreč kljub prisrčnosti, igrivosti in domačnosti pušča rahel, a vseskozi jasno sledljiv občutek disonance in nelagodja, ki se slednjič razveže v racionalno spoznanje, da Tronci nekako ostaja na drugi, »odrasli« strani stene – kot da fingiranje otroške perspektive kljub vsem premišljeno uporabljenim pripovednim sredstvom ne bi popolnoma uspelo. To zaznavamo na več nivojih besedila, morda še najprej opazimo izbor besedišča, ki mora biti v tovrstnih besedilih, če naj prispevajo k občutku avtentičnosti, absolutno aktualen, pri Tronciju pa se zdi, da ni tako; pretežna večina devetletnikov danes v medsebojni komunikaciji ne reče več, da je nekaj fuč, da je nekdo priplaval po župi, da jih kliče minister, da nekdo gleda kot tele v nova vrata in da bo to tele zraslo v kravo ali bika, ki ne rabi štrika – to se zdi jezik generacije srednjih let, ne pa več sodobnih otrok, ki – razen redkih izjem – otroštva ne preživljajo na kmečkih dvoriščih. Takšni reki preprosto niso več del njihovega ‘prvotnega besedila’, ki bi se jim sukalo v podzavesti in pronicalo na dan ob komunikaciji z namišljenim prijateljem, ki mora biti po logiki stvari »zadnji hit« v vseh pogledih. Prav tako ni verjetno, da bi današnji otroci komu dali ponižujoč vzdevek Ena majhna ščetka, kot zmerjajo Izidorjevega prijatelja. Z vidika jezika se tako zdi, da se je avtorica naslovni publiki veliko bolj približala na primer v mladinskem romanu Gremo mi v tri krasne. Preveč »odrasla« se zdi tudi humorna plast besedila: mesto, s katerega vznika humorna razsežnost teksta, deluje tako pri izboru smešnih situacij kot besednega humorja enostavno zasidrana bolj v poziciji odraslega kot otroka. (Humor je sploh dokaj spolzek teren v otroški literaturi, saj so otrokom pogosto smešne čisto drugačne stvari in situacije kot odraslim.)

Bolj posrečeno se zdi izbran in izdelan profil glavnega junaka, ki seveda odločilno pripomore k učinku »otroškega pogleda«. Glavni junak Izidor (ki sebe spet nekoliko preveč »odraslo« predstavi z besedami: »Jaz sem general, ki poveljuje vojski pravičnih.«) je senzibilen, razmišljujoč in malce osamljen fantič, ki v dialog s Troncijem vstopi v pomembnem, morda prelomnem obdobju svojega življenja, obenem pa je to čas, ko Izidor začne – ker mu želenih stvari ne kupijo – izdelovati stvari iz kartona,  najprej seveda pametni telefon, s katerim začne klicati Troncija. Ko ga starši vprašajo, zakaj, jim odvrne, da ker je osamljen in ker si želi brata. Iz kartona izdeluje najrazličnejše predmete, računalnik, kosilnico, za Troncija pa beemveja, saj je Tronci že velik, ne hodi več v šolo, bere debele knjige in sploh ne živi več s starši. V prvem delu knjige se avtorica dotakne tabuizirane, a zaradi pogostosti zelo aktualne teme spontanega splava – doživi ga Izidorjeva mama – in sekvence besedila, ko se družina pogovarja o dogodku in žaluje za izgubljenim družinskim članom, so večinoma izpeljane zelo prepričljivo. Zlasti Izidorjevi pogovori s Troncijem mojstrsko odzrcalijo pretres, ki ga doživi fantič ob izgubi bratca ali sestrice; za trenutek se ustraši, da je umrl še Tronci. Krizo mu pomagata prebroditi sočutna starša in kot družina gredo skupaj naprej, kaj kmalu za tem – in to dogajanje tvori  drugi del besedila –, pa se mora Izidor soočiti z nasilnimi vrstniki: najprej v šoli, nato pa še na treningu. Obe oviri ob pomoči staršev, pa tudi že iz lastne notranje moči (kar je ključno), uspešno premaga ter zrelostno in osebnostno napreduje.

Tronci/Izidor »s telefonom v obliki vesoljske postaje, ki zdaj že oddaja signale« takoj prikliče v spomin veliko mladinsko uspešnico ameriškega avtorja Jacka Chenga Vesolje, me slišiš, v kateri enajstletni Aleks v osamljenosti in stiski s podarjenim in nato lastnoročno izpopolnjenim ipodom snema posnetke za Nezemljane, ki so obenem njegov nemi sogovornik, tako kot je Tronci Izidorjev dialoški partner. Aleks načrtuje, da bo ipod s posnetki kmalu poslal v vesolje, saj je ljubiteljski astronom in raketni modelar. Tako kot Izidorjevi prvoosebni monologi so Aleksovi posnetki (edino) telo romana, razlika pa je, da Izidorjev prvoosebni govor vsebuje več »skritih didaskalij«, opisov in pojasnil, ki jih v običajnem govoru ne bi bilo. Na Chengov roman spominja še vrsta drugih značilnosti (nekatere med njimi sodijo tudi med konvencije otroškega in mladinskega žanra), najbolj pa sta si fanta sorodna po svoji izjemnosti in zrelosti, saj sta tako Izidor kot Aleks pogumna, intuitivna in sočutna.

Tronci je sodobno, berljivo, simpatično – ne le zaradi primorskega kolorita – in jezikovno spretno izpisano delo, ki pa je identitetno zataknjeno nekje med otroškim in odraslim.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart