Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Uroš Zupan: S prsti premikamo topel zrak (Martina Potisk)

Sodobnost / Uncategorized  / Uroš Zupan: S prsti premikamo topel zrak (Martina Potisk)

Uroš Zupan: S prsti premikamo topel zrak (Martina Potisk)

Uroš Zupan: S prsti premikamo topel zrak.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018

 

Pesniška zbirka Uroša Zupana se ne iznajdeva v neki monotoni in z vsemi krivinami modernega vsakdanjika poraščeni resničnosti, ampak nekje drugje, nekje vmes, kjer se med seboj mešajo in oplajajo glasovi, kretnje, vonji, sanjarije in prstni odtisi. Edino tam – v skoraj povsem novem svetu – nimamo slabe vesti, ko lagodno zapremo oči in zasanjano opazujemo, kako z mirujočimi »prsti premikamo topli zrak, / ki premika nas«. Pesmi se izmenjujejo previdno in gibko, a sanjavo; so kot organsko malikovanje trenutka, ki se vztrajno upira rjavenju in minevanju, se kar naprej razširja, preureja in prenavlja. Vse se začenja in končuje »v očeh, v ušesih, na koži, v nosu«, torej na tanki in nevidni meji med dvema dihoma, kjer čas za hip postoji in se resničnost kaže kot nejasna in naglo izparljiva izkušnja, pretopljena v spomin. Priča smo razslojenim, z asociacijami in spontanimi premisleki prepojenim spominskim poskakovanjem in preoblačenjem; skupaj s pesnikom se neprisiljeno pomikamo med posameznimi pesemskimi razdelki, ki jih spremljajo in napovedujejo odlomki iz mojstrovin Karla Oveja Knausgårda, Tomaža Šalamuna, Bruna Schulza in Johna Ashberyja. Tem avtorjem namreč, kot namiguje pesnik, izrekanja nepokorščine času in prostoru niso tuja; precizno jih izvabljajo iz izmišljije, medtem ko nagovarjajo magična prostranstva svoje mladosti in otroštva. Tako si z bolj ali manj »proustovskimi« prijemi slikajo obzorje nepreštevnih možnosti, ki je obenem ogromno in majhno, skozenj pa valovijo pomešani kontinenti, telesa, obrazi, usode, upanja in pričakovanja. To je obzorje nostalgičnega telovadenja s spominom in – ne nazadnje – tudi obzorje, ki ga poustvarjajo in ponotranjajo pričujoče pesmi; skozi prizmo njihovega lepkega pozvanjanja se tesnoba in bolečina nalahno obdajata s plaščem molka, da je mestoma mogoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove«. Pesmi s svojo valujočo izgradnjo in lapidarnimi podobami posegajo v »pozlačeno« preteklost, najrajši v pesnikovo mladost, v luči katere se nenehna premikanja in preslikavanja skozi čas zdijo mačji kašelj. S tega varnega in udobnega razgledišča vstopamo v nepredvidljivo in neponovljivo »resničnost«, v posedanjeno igro podob, ki se iznajdeva kot rokohitrska inscenacija pogledovanja nazaj in navznoter. Pesnik nas vodi naproti svojim notranjim zrenjem, ki neutrudno lomastijo po obnebjih prebranih knjig, evropskih mest, ameriških noči in trboveljske breztežnosti. Na tej poti, ki je izmuzljiva in prepustna ravno toliko, kolikor je iskrena, zaslutimo svetlobo sreče in vse letne čase naenkrat. Le odrešenje in cilj neustavljivo izginjata nekam med vrstice.

Pesniško zbirko sestavlja razgibana paleta podob, opredeljuje pa jo poetika gledanja, pogojena z notranjim očesom in pozornostjo gledajočega; gledanje je, vsaj kar zadeva pričujoče pesmi, ne samo mehanično romanje od verza do verza, marveč tudi impulzivni poskus pregibanja in premišljanja sveta. Tu je govora o skoraj popolnoma izkoriščeni možnosti razkrivanja in polnjenja lukenj v spominskih projekcijah, o iskanju mavričnih lis in s tem trenutka, ki se za hip neha prekopicevati in v katerem sprevidimo, kako se nam »vsa teža lušči od teles«. To nam namreč ni zmeraj omogočeno, ampak zgolj v letnem času, ki se mu reče visoki čas in na ozadju katerega se iskrijo obrisi visokega poletja. Edino takrat, ko je vse okoli nas razbremenjeno in upočasnjeno, do kraja prepojeno z visoko koncentracijo toplote, fantazije in brezdelja, se namreč sami sebi zdimo neskončno oddaljeni od »gledališča senc« in njegovega postreščka Harona. Edino takrat, sredi indijanskega poletja, ko smo najbrž najbližje zapredenosti v zlato vato otroštva, še čas upajoče postoji in »sanja, kako je biti spremenjen / v zlato«. Pesmi zatorej ne odlašajo in voljno razpirajo nosnice, skoznje pa pronica oboje; nepreklicno spoznanje, da »garderoba večnosti« naposled zagrne vsakogar, in topel piš, ki se »premika skozi ure, / kot da že zdaj suši vsako prihodnjo rano«.

Pesniška zbirka spominja na »kontemplativno« poslanico svetu in vanj vpreženi duh časa, ki iz desetletja v desetletje spreminja svojo podobo; pesnik s svoje posedanjene in precej neprizanesljive perspektive pogleduje proti mnogim v preteklosti prehojenim potem, krajem in letom. Do izraza še posebej prihaja spontano prestavljanje med omamljajočimi osemdesetimi, svetovljanskimi devetdesetimi in sedanjostjo, v luči katere razmišljujoči pesnik postaja »vernik počasnosti«. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

3 × 5 =