Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Tone Partljič: Lokalpatriotova smrt

Sodobnost / Arhiv člankov  / 2017  / Tone Partljič: Lokalpatriotova smrt

Tone Partljič: Lokalpatriotova smrt

Skoraj vsi so že vedeli, saj se je okoli blokov, na dvoriščih in ulicah na desnem bregu ob Dravi na veliko govorilo, da gospod Žolgar ne bo več dolgo med nami.

»Rak je ušel izpod nadzora, metastaze so se razširile po kosteh in celo na črevesju so že, ja, doktorji so rekli, da največ dva ali tri tedne …« Tako so si ženske novico šepetaje podajale med seboj, moški pa so strokovno in z nekakšno distanco pokimavali: »Tako pač je, kaj hočemo! Nihče ne uide.« Kakšni bolj zgovorni in bolj občutljivi so rekli: »Pa se bo moral posloviti od svojega Maribora, ki ga je imel tako rad!«

Ja, bil je znan lokalpatriot. To so mu vcepili v otroštvu in tudi sam je čutil tako. Tako je vzgajal mladino na gimnaziji, katere ravnatelj je bil dvaindvajset let. Tudi v parlamentu, kjer je sedel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, mu, ko je vlagal amandma na državni proračun, ni bilo težko ponosno reči: »Očitate mi, da mislim samo na svoj Maribor. Pa poglejte, 70 odstotkov državnega denarja gre za Ljubljano, le 30 za celo preostalo Slovenijo. Za moje rodno mesto pa le drobiž. Ampak jaz vsem povem, boril se bom za svoje mesto, kajti jaz, oprostite, imam Maribor rad!« Zato je tisto leto postal tudi nosilec priznanja, ki ga podeljuje občina – Mariborčan leta. Župan je na podelitveni svečanosti poudaril, da je svojo veliko ljubezen do Maribora izrekel tudi »sredi nenaklonjene Ljubljane«. Nikogar ni bilo, ki ne bi priznal: »Prav je, zaslužil si je naziv Mariborčan leta. Še več, zaslužil bi si naziv Mariborčan desetletja, ker je res pravi mariborski lokalpatriot!«

Seveda se dandanes nekateri mlajši Mariborčani tega ne spominjajo več. Nekateri celo ne vedo več za profesorja Žlogarja. Ko se je upokojil, so je o njem vse manj govorili, njegovo ime je izginilo s časopisnih strani. Seveda, prišli so novi ljudje. Tudi novi lokalpatrioti, ne le iz samega mesta, celo iz okolice Maribora, Pesnice, Dupleka, Peker … Lokalpatrioti so postajali nekateri gledališki igralci, zlasti tisti, ki jih nikoli niso vabili k snemanju filmov v Ljubljani, strastni in celo nevarni lokalpatrioti so bili navijači nogometašev, slišati je bilo, da celo štajerski duhovniki nekaj paktirajo, celo zelenjavarice na trgu … Ti lokalpatrioti so v času, ko je končno nastopila doba demokracije in ko te ne preganjajo več za vsako figo, lahko bili tudi zelo glasni, včasih celo agresivni. In tako je gospod Žolgar s svojim globokim lokalpatriotizmom na zunaj res tonil v pozabo. A sam je čutil to čustvo vedno močneje. Z njegovim telesnim usihanjem je njegov lokalpatriotizem pravzaprav rasel.
/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

5 × two =