Dokler se ne vplete človek, je spomin v pokrajini zgolj njena naravna zgodovina. Toča nasilja, ki se zgrne nad pokrajino, pomeni dogodek v razvoju, enak naravnim pojavom, ki prispevajo h konstantnim spremembam v preoblikovanju prostora. Nasilje privrši kot vreme in pokrajina se prepusti, podobno, kot se prepusti orkanu, vzame ga kot proces lastnega staranja in dozorevanja, kot eno izmed sil, s katerimi se njen prostor spreminja v času. Nasilje se vključi v njen naravni potek in postane problematično šele v točki, kjer se pokrajina križa s človeškim izkustvom. Takrat se njena naravna zgodovina preobrazi v spomin. In spomin je zgodba. Človek pokrajino zaznava skozi zgodbo. Zgodba ga povezuje s preteklimi in sedanjimi generacijami ter z generacijami, ki prihajajo. Je nit, ki ga usmerja skozi pokrajino, prek zgodbe se vanjo umešča. V tem pogledu je prostor skupek geografskih značilnosti ter simbolnih pomenov: živi v svoji predmetni in zamišljeni obliki, zato ga človek doživlja holistično. Ker je ta prostor ravno toliko fizičen, kolikor je imaginaren, intervencija nasilja (za pokrajino potemtakem zgolj fizična sprememba struktur in biotičnih lastnosti), prizadene človeka celovito.
Podobe agresije, razkroja in trpljenja, shranjene in obdelane v spominu človeka, antropomorfizirajo pokrajino. Pridajo ji lastnosti, ki jo postavljajo za žrtvenico, ki kot taka lahko preseže materialni kolaps trenutka ter se s svojo simbolno podobo vpne v sam zgodovinski trenutek. S tem postaja ideološka referenca, ki se oddaljuje od svoje fizične entitete. Hirošima kot resnično mesto na otoku Honšu in Nagasaki kot resnično mesto na otoku Kjušu, v katerih življenje teče svoj vsakdanji ritem sodobnih japonskih mest 21. stoletja, živita vzporedno zgodovinsko realnost, ki se je osnovala v času druge svetovne vojne. Hirošima in Nagasaki sta (p)ostala simbol jedrskega uničenja. Omemba njunih imen je dovolj, da se pred nami odvijejo podobe fundamentalnega razdejanja, ki ga je povzročila odvržena atomska bomba. Ti dve mesti sta zapečateni kot zgodovinski mejnik, s čimer sta se umestili tudi v vojaški vokabular, saj sta v grožnjah z jedrskimi napadi postali ključ za vzbujanje strahu. Njuna prisotnost, izgovorjena v istem stavku, je strahospoštljiva in pomeni učinkovito sredstvo za paraliziranje sovražnika, skoraj kot vojna napoved sama po sebi. Čeprav si je pokrajina sčasoma opomogla in na dogodek, ki je prostor dobesedno pokosil, spominja še komaj kaj, sta se Hirošima in Nagasaki usidrala v dolgoročni spomin človeštva kot opomnik generacijam.
A preden se spomin dovolj ponotranji, obdela in pretvori v zgoščeno zgodovinsko metaforo, je pred poškodovano pokrajino vendar še dolg in boleč proces stvarnega spominjanja, v katerem se pokrajina sooča s povsem oprijemljivimi posledicami agresije, ki se kažejo v fizični pohabi kraja, njegovih živih snovi in organizmov. V spominu, ki se v pokrajini aktivira po koncu spopadov, se vse, kar je bilo na račun vojaške agresije vnesenega vanjo, presnavlja in očiščuje, filtrira se skozi človeka in prizadene njegovo ustvarjalno eksistiranje. S poškodovanjem pokrajine kot privzetega prostora človekovega vsakodnevnega udejstvovanja namreč presahnejo viri energije, ki jih človek za svoje udejanjeno bivanje potrebuje in črpa iz prostora. Pokrajina zato ni kolateralna škoda, pokrajina je bistvena škoda vojaškega nasilja, saj ima njeno uničenje dolgoročne posledice, predvsem, če upoštevamo, da je odnos med pokrajino in človekom vzajemen: kot je človek del pokrajine, je tudi pokrajina del človeka. Juhani Pallasmaa je zapisal: »Vsa velemesta in mesta, v katerih smo bili, vse kraje, ki smo jih prepoznali, spreminjamo v utelešeni spomin svojega telesa.« Spomin pokrajine je sestavni del človeškega spomina, če ne njegov okvir. Kot vsaka pokrajina, se tudi napadena pokrajina zrcali v njem. Človek je tisti, ki ji pripiše bolečino, zato najbolj trpi on sam.
/…/