Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Simona Hamer: Razglednice

Sodobnost / Uncategorized  / Simona Hamer: Razglednice

Simona Hamer: Razglednice

Simona Hamer

 

Razglednice

ali strah je od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni

 

Ničesar v življenju se ni treba bati,

treba je samo razumeti.

 Marie Curie

Zdaj pa lahko umrem.

Pomislim.

Vdih.

Srce tolče, kot da je na delavnicah bobnanja v Makedoniji:

Jožica Tanja Tanja, Jožica Tanja Tanja.

Sinkopa.

Izdih.

V glavi tema.

…………………………………………………………………………………………………………… in SLIK

 

 

– Zdaj pa lahko umrem.

– Aja?

– Ja. Tako lepo je, da lahko kar umrem.

– Kaj, če počakaš, da pridemo nazaj dol? Tvoje truplo brez pomisleka pustim tu, rukzak … No, tega bi res bilo škoda! Ampak – kdo bi zmogel nosit teh pet ton v dolino?

Tinka, stara nekaj čez dvajset,

šaljivo sune

Gospoda, starega nekaj čez petdeset.

 

Razen mene ga ni junaka. Pa mogoče ti pred dvajsetimi leti.

– Energijske čokolade še razumem; masleni čaj in cmočki so redkokomu vrhunec kulinarike, ampak vsa ostala šara – uf! Ti imaš več ekstra, ekstra, ekstra termonogavic, kot imamo nog v odpravi. Ne – na vsej Himalaji!

– Pa kaj! Sem se pač ekstra, ekstra, ekstra dobro pripravila.

– Ali pa če bi nosila kamne. Sem ti lepo rekel; tisti dve kili preveč se bosta množili z vsakim metrom nadmorske višine in …

– In narasli do teže kita, ki je pojedel slona.

Smeh

in tišina.

 

Veš, včasih smo hodili sem gor bosi. Enkrat sem vzel očetove sandale – imel sem kakih osem, devet let – in se skoraj ubil. Spodrsnilo mi je; sebe, tovor in levi sandal mi je uspelo rešit, desni pa je padel kakšnih 30 metrov globoko, čez previs. Oče me je tako namlatil, da sem bil še cel mesec neuporaben … Vidiš, te čevlje mi je pustil en Nemec, pred par leti. Tudi on je veliko govoril o smrti: »Umrl bom, umrl bom!« Vso pot. »Umrl bom!« Ko smo prišli nazaj v dolino, je rekel, da ne bo nikoli več pešačil višje od petega nadstropja, zabrisal čevlje v koš in začel kričat, da hoče pivo. No, potem je pa kričal, da hoče takoj domov, ker je v tej vukojebini še pivo zanič.

Ja, pri pivu se za Nemce vsak hec neha.

Smeh.

Veš, lahko imaš najboljšo opremo in najbolj uhojene noge, če te glava začne žulit – potem … Potem ti niti samohodeči čevlji ne pomagajo … Tako, grem k drugim.

Jaz bom še malo tukaj. Umirala.

Nasmeh.

Čez 15 minut krenemo.

Oči spremeniš v viledo. Tisto najbolj vpojno. S tisočkrat potenciranim učinkom, ki bi posrkal še vodo iz ledvic. In vpijaš.

Suuuuk!

Si 5360 metrov nad ničlo.

Suuuuuuuk!

Sonce. Sneg. Akupunkturne iglice bleščave ti zbadajo oči.

Zamižiš. Si mikroskop in pod tvojimi vekami imajo žur vsa bitja hecnih imen, ki se jih spomniš iz osnovnošolske biologije: paramecij, ameba, bičkar …

Odpreš oči:

Jezero. Kot droben pljunek nekje čisto spodaj.

Dvigaš pogled.

Skale, gore; rjavo sive brazde in gube.

Zaplate snega – kot da bi nekdo vlil maso za palačinke v ponvice, posejane po strmih pobočjih.

Dvigaš pogled. Gor, gor, mimo meglic, gor. Mimo oblačkov. Še višje. Še. Vrat se upira; ni vajen pozicije pritlikavca. Višje. Vajen je svojih 295 metrov nad morjem. Še, še. Tam je! Gora vseh gor. Sagarmāthā. 8848 metrov. Čomolungma. Podpira nebo. Everest.

Tako lepo ti je, da bi lahko kar umrl.

SLIK

Lep pozdrav iz Nepala!

 

 

Odkar pomnim, zbiram trenutke.

Lovim jih in shranjujem.

Zase.

Za vas.

Za tiste, ki pridejo za nami.

S fotoaparatom prestopam meje svoje majhnosti;

zumiram strahove,

ostrim domišljijo,

osvetljujem minljivost

in lovim smisel.

Materializiram čas, v katerem živim.

Ljubezen.

Sovraštvo.

In vse vmes.

 

 

– Mami, a kri pa mamo iste barve?

Seveda.

reče Tinka, stara nekaj čez trideset, medtem ko oči njene mlečnozobe hčerke skačejo z voznika džipa na pokrajino za vetrobranskim steklom, pa spet nazaj in spet …

 

Rdečo?

– Ja. Rdečo.

– Zakaj pa nimajo oni črne?

– Zato, ker tvoja tudi ni bela.

– Zakaj?

– Ker smo ista vrsta. Vsi smo ljudje, ne? Homo sapiens sapiens. Tako kot so vsi levi levi. Pa žirafe. Pa zebre. Ali pa kužiji; babičin Tači čisto drugače zgleda kot maltežan od tete Urše, pa sta vseeno oba psa.

– Tači ma tudi rdečo kri?

– Ja.

– Kaj pa žirafa?

– Tudi.

– Pa lev tudi, pa antilopa tudi, pa sloni, pa, pa, pa, pa gnu, pa nosorog, pa metuljček, pa pikapolonice, pa vile, pa Strela McQueen, pa …

– No, Strela McQueen je avto.

– Rdeče barve.

– To je res, ampak avti pa nimajo krvi, ne? Kaj avti pijejo?

– Bencin. Pa … pivo!

– Ti bom jaz dala pivo. Poglej rajši tiste antilope tam. Vidiš, kako hitro tečejo?

– Mami, kakšno kri majo pa Hrvati?

SLIK

 Lep pozdrav iz Namibije!

 

 

 

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar

three × 5 =