Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Rok Vilčnik: Sveti gozd

Sodobnost / Uncategorized  / Rok Vilčnik: Sveti gozd

Rok Vilčnik: Sveti gozd

Rok Vilčnik

 

Sveti gozd

Odlomek iz romana

 

 

Zgrabil sem svojo žalost in jo začel utapljati. Voda mi je bila že do kolen, a kljub temu je je bilo še veliko premalo za mojo žalost.

Rabil bi Tihi ocean. Zato sem poklical Tihega. Tihijevi oceani so bili vedno največji in najgloblji. Montiral jih je po celotni Mlečni cesti, čeprav ni maral mleka. Njegovo pravo ime je bilo Bonaventura, Tihi pa smo ga klicali zato.

On je tudi izvažal smog v industrijsko revnejše razvite države. Brez njegovih uslug se Kitajska ne bi nikoli tako razvila. Razvijal je države v svoji temnici. To je bilo zelo nevarno početje. Biti po več ur izpostavljen demokraciji ni mačji kašelj. Vzel je septoleto in nad njegovo glavo se je prikazal bel, črno obrobljen oblaček. Bonaventura namreč nikamor ni šel brez oblačkov za besedilo. Kot že nakazuje njegovo pravo ime, je bil po rodu Kitajec. Bil je visok in svetlolas in ni maral riža. Zaradi nekega čudnega, samo njemu znanega vzroka je do obisti sovražil Skandinavce. Če se mu je zdelo, da je nekdo Skandinavec, pa najsi bo to črnec, Eskim ali Indijanec, mu ni naredil nič. In potem so se dotični spraševali, kaj takega jim ni naredil.

Če ga je kdo vprašal, kje živi, je rekel, da v stripu, in je takoj začel okoli sebe risat okvirček.

Oboževal je naslove. Vsebine ni maral. Če si se hotel z njim pogovarjat, si mu najprej moral povedat kak dober naslov, če ne ni bilo nič.

Stopil sem do njega in mu rekel: Kdo je sešil Vidku srajčico?

Usta so se mu razlegla v nasmeh. Dober naslov – je rekel.

Ni pa maral Lee Shaia, ker je bil prekleto Skandinavec – kot se je sam izrazil ob priliki o njem. On se je izražal samo ob prilikah.

Zakaj tako sovražiš Skandinavce? – sem ga enkrat vprašal.

Ker gradijo tiste preklete piramide – je odvrnil in grdo pljunil čez njih. Dobro, da jih ni zadel, ker bi naju ziher posekali z mačetami.

Če bi jaz bil Skandinavec, bi takoj naredil harakiri. V tem so dobri – je priznal.

Ker je Lola rekla, naj si zraven hrenovke odrežem kar koli, sem odrezal Bonaventuri roke. Božal sem se z njimi, da bi pozabil na to prekleto žalost.

Bile so to nežne, negovane roke z avro okoli prstov. Ali pa so bili to prstani?

Ne spomnim se natanko, samo na debelo.

Bonaventura je imel tudi časovni stroj, a uporabil ga je do zdaj le enkrat. Šel je v prihodnost, a se takoj vrnil, ko je videl napis McDonalds.

Ko sem ga prosil, naj mi ga posodi, da bi se vrnil v čas, ko še ni bilo časa, mi je pokazal figice.

No, zdaj je tega konec.

 

Fenomenao in Bravurozo sta bila najboljša rezervna igralca v zgodovini. V geografiji in biologiji pa ne. Fenomenao je bil znan po rezervni klopi – on si jo je namreč izmislil. Prej so bile ob igrišču navadne klopi. Bil je že precej star in je komaj še hodil, zato se je ogreval na vozičku.

Bravurozo, ki je bil nekoliko starejši, čeprav je bil rojen prej, je ravno pred kratkim postal rezervni trener.

Sprehajali smo se po nogometnem plesišču in iskali ostanke jablan. Rezervni igralci so med tem vadili gledanje izvajanja enajstmetrovke. Izvajalec enajstmetrovke je bilo neko gradbeno podjetje iz Grenlandije. Takoj mi je veter prinesel vonj po Eskimih. Nisem vedel, kaj bi z njim, in sem ga spustil naprej. Eskimi so vendar iz Antarktike. Sicer se jih je že nekaj skušalo preseliti na Grenlandijo, a jim niso dovolili, da jim ne bi bilo treba tiskati novih učbenikov.

Povedala sta mi, da je njihovi vodji Čirliderk ime Lola.

Spreletelo me je – Lola vendar ni Čirliderka.

Pleme Čirliderk je izhajalo iz centralne Azije, ona pa je imela rada pomfri.

Čirliderke so bile okrutno pleme. Ubijale so tiho in s saltami.

Stal si na primer nič hudega sluteč, pa tudi nič dobrega (pač nisi nič slutil, ker niti nisi imel zakaj in ni bilo prav nobene potrebe) na prehodu za pešce z dovoljenjem, da tudi kolesarji in vozički tukaj lahko prečkajo, ko je naenkrat od nekod nate priletelo nekaj lasastega in svetlečega. Čirliderka! In ti zlomilo tilnik. Pink!

Nisem vedel, da Eskimi uporabljajo Čirliderke za svoje umazane posle.

Pa ne Eskimi, Peck – me je popravil Fenomenao, ker sem tako čudno stal.

Rezervni igralci – me je podučil Bravurozo, ker sem tako malo vedel.

Več mi nista hotela povedat. Moral sem kupit album z samolepljivimi sličicami.

Vrni se, ko bo poln! – sta mi zavpila, ko sem bežal pred točo Čirliderk.

Cel mesec sem kupoval preklete sličice in jih izmenjaval z ostalimi zbiratelji. Znal sem že vse rezervne igralce na pamet. Manjkala mi je samo še prva sličica, številka ena: Lola!

Zdelo se je, da te sličice nikoli sploh niso dali v prodajo. Bila je samo legenda, ki se je širila od ust do ust (kako nehigienično).

Gora se je postavila pred Sonce. Ta planet nima niti malo občutka!

To mi je dalo mislit: Izginil je sadovnjak, izginila je Lola – izginila je moja prikolica in izginilo je cel kup trenutkov. In to prav tistih, ki sem jih doživel. Kako je to mogoče?

Ne verjamem, da je stari zgoraj edini šef – mi je zasvetilo v glavi. Hitro sem se spodvil. Ustrašil sem se, da ni Čirliderka.

Začuden sem opazoval ves ta nered.

Človek je omejen prostor sredi absolutnega. Edini razlog za materijo je, da zamejuje absolutno. Tudi prostor izven zamejenega je zamejen, čeprav je neskončen.

Kdaj prostor neha bit prostor?

Ali neskončnosti sploh lahko rečemo prostor?

Nekaj se me je nežno dotaknilo. Bil je zamejeni prostor z imenom Lee Shai.

Kje si bil?

Na internetu!

Kaj pa je to?

Moraš enkrat z mano, super je! – mi je navdušeno prikimal. Bil je čisto drug človek.

Kje pa imaš brata bunko?

Na internetu si lahko popolnoma drug – mi je rekel. Pravim ti, to je pogruntavščina! Nekdo bi te rad najel.

Kdo?

To je moj prijatelj Bobi.

Zdravo, Bobi.

Zdravo, Peck. Sem slišal, da si dober.

Pismo, kaj nihče nič več ne gleda? Vsi samo še nekaj slišijo! Kaj bi rad?

Zanima ga, kam izginejo izbrisane reči na računalniku?

Kako to misliš?

Saj veš – izbrišeš tekst, sliko, film – kar koli. Nekam to gre.

In njega zanima, kam?

Ne verjamem, da se razblini kar v nič.

Vzel sem. Kaj pa naj? Posel je posel, pa čeprav le v literarnem besedilu.

Mogoče bom tako laže pozabil na Lolo.

Dobil sem sporočilo. Pisal mi je oni makramejkar. Nič takega. Da naj se malo ahtam s tem ubijanjem, da sem zadnje čase pri njih veliko na tapeti in da naj mu pošljem nekaj svežih klobk.

Šel sem v ribarnico in vzel štiri orade.

Vprašal sem ga za internet.

Odpisal mi je, da ga Stari sovraži!

Zakaj?

Ljubosumen je. To je hudičevo delo.

Pa smo spet tam – sem pomislil.

Vzdihnil sem. Ali je to bil izdih? Kdo bi vedel pri taki količini.

Bi se kdaj dobila, če spet pridem dol?

Tega zadnjega sporočila nisem pričakoval.

Zdaj imam en nujen posel – sem mu odpisal – potem pa lahko kdaj.

Če boš še živ.

 

Ni komentarjev
Objavi komentar

1 × 2 =