Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Pogovori s sodobniki: Simona Kopinšek s Petrom Svetino

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Simona Kopinšek s Petrom Svetino

Pogovori s sodobniki: Simona Kopinšek s Petrom Svetino

Pogovori s sodobniki

Simona Kopinšek s Petrom Svetino

 

Kopinšek: Spoštovani Peter, najinega pogovora ne morem začeti mimo predstave o Petru otroku, ki ga nadvse zanima … kaj vse? Tako zelo ste postali prepoznavni s pisanjem za otroke in mladino ter vse ostale, da vas v kateri koli svoji predstavi vidim s knjigo v roki. Koliko se motim? Kaj vse ste želeli postati kot deček?

Svetina: Kot otrok zlasti nisem bral kaj dosti knjig. Sva bila pa z bratom z njimi vseeno zasuta, ker sta oče in mama slavista in novinarja. Očetov službeni kolega je bil Jože Snoj, mamina kolegica pa Ela Peroci. Ob prepolnih policah knjig doma so bile v najini sobi tudi njune. Kot otroku mi je brala mama Kosovela in Kitajsko liriko v Gradnikovem prevodu in oče si je zmišljeval pravljice o Malem nočnem čuvaju. Sam sem bral gore stripov, zlasti Alana Forda. Ko je bilo mami tega kljub vsemu preveč, mi je dala komando, da moram na tri stripe prebrati knjigo po lastnem izboru. In sem izbral najmanjšo, najtanjšo, z največjimi črkami, da sem jo prebral v dvajsetih minutah, ker potem sem lahko nemoteno naprej užival v stripu. Kot otrok sem se zlasti veliko igral, z bratom in s teto Jano doma, s sošolci in prijatelji na dvorišču med bloki, eno tako lepo otroštvo je bilo. Zares brati sem začel šele v srednji šoli. Takrat sem imel bralske intervale: nekaj časa sem bral samo liriko, nekaj časa samo humor in satiro, nekaj časa samo drame. A antikvariatu na Trubarjevi ulici v Ljubljani, tam, kjer je danes knjigarna Mohorjeve družbe, sem bil z gospo in gospodom, ki sta ga vodila, dogovorjen, da sta mi pod pultom hranila vse, kar me je zanimalo. Pa sem hodil tja na štirinajst dni in si nosil domov kupe knjig. Toliko knjig, da jih vseh tudi slučajno nisem mogel prebrati. So pa delale v sobi in v stanovanju vzdušje: po policah, po mizi, na tleh tudi. Postati sem si želel pa kriminalist, detektiv skratka. Holmesa sem prebiral podolgem in počez in Poirota in zgodbe inšpektorja Maigreta. Malo kasneje sem se odločil, da bom študiral literaturo. To je potem ostalo kot pribito do konca srednje šole. Takrat sem se z glavo odločil za medicino, naredil sprejemne izpite in šel tja. Vmes sem imel tudi obdobje, ko sem premišljeval, če bi šel k jezuitom ali pa vpisal študij lutkarstva v Pragi. Prvotna odločitev se je udejanjila po dveh letih medicine, vrnil sem se k literaturi, doštudiral slavistiko in jo študiral še malo čez, zdaj literaturo poučujem. Od srednje šole naprej knjig res nisem več puščal iz rok, vedno znova se pojavlja problem, da jih je preveč, pa ne vem več, kam bi jih odlagal.

Kopinšek: Doslej ste napisali že toliko knjig, da bi lahko začeli razmišljati o nastanku zasebne knjižnice. Vi boste seveda takoj pomislili, da se šalim … Kaj res storite, ko zmanjkuje prostora za knjige? Vedno znova samega sebe presenetite z izvirnimi umestitvami knjig v svoj dom, tako kot vedno znova presenečate svoje bralke in bralce?

Svetina: Bolj borna bi bila knjižnica z mojimi knjigami. Tule ob pisalni mizi jih imam vse na eni polici. Če bi jih kdo izdal vse v eni knjigi, bi je bilo pa mogoče za 472 strani, tako na komot in zračno urejenih. Ko sem se poročil, se spomnim, da sva s prijateljem iz mojega starega doma v nov dom pripeljala dve prikolici knjig in eno prikolico vsega ostalega. Je sicer zelo lepo in stimulativno bivat med samimi knjigami, ampak počasi te pa tudi že prah začenja zdelovati. Mislim, da doma pravzaprav ne bi potreboval več kot 200 knjig. Jih je pa olala. Si tudi rečem, da bom za vsako novo knjigo, ki jo bom prinesel domov, eno staro odnesel ven. Ampak sem v tem zelo slab. Na pisalni mizi se delajo kupi. Levo od mene sta dva, visoka po 45 do 50 centimetrov, desno štirje, v skupni izmeri 80 centimetrov. Potem so knjige naslonjene še na ekran in gredo desno do roba pisalne mize. Police so polne, kakih 15 metrov v zgornjem nadstropju, kakšnih 15 v spodnjem. (O policah v službi raje niti ne bi govoril.) Za mojim hrbtom v delovni sobi so stopnice, zgoraj zazidane, nekoč so peljale v zgornje nadstropje, kjer je stanovala stara mama. Zdaj je ni več. So pa po stopnicah knjige, krasne police so to, je pa treba ob robu pustiti za stopalo prostora, da se prebiješ do vrha. Svojčas smo doma premišljevali, da bi lahko knjige pritrdili na elastike, elastike pa na strop. Če bi hotel knjigo brat, bi jo enostavno potegnil dol, ko bi nehal, bi jo pa elastika potegnila nazaj pod strop. Ker imamo v hiši visoke strope, je bila tudi ideja, da bi povišali pod za kakih 30 cm, naredili spodaj satovje in zgoraj poklopce, pa bi knjige odlagali tja, bi jo pač vzel iz tal. Aja, na veceju imamo tudi knjižno omarico, tam so v glavnem stripi.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

18 − ten =