Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Pogovori s sodobniki: Diana Pungeršič z Rokom Vilčnikom

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Diana Pungeršič z Rokom Vilčnikom

Pogovori s sodobniki: Diana Pungeršič z Rokom Vilčnikom

Pungeršič: Vaš študij likovne pedagogike ni neposredno povezan z gledališčem, a oder vas je vendarle »poklical« prav ob umeščanju vaših kartonastih skulptur v razstavni prostor. Kakšni so pravzaprav bili ti začetki? Vpisali ste se v Dramski studio …

Vilčnik: Tudi to je povezano s tistim dogodkom, le da se je zgodilo kakšno leto prej. Nisem prišel direktno do gledališča na način »O, to bi pa rad počel!«. Tedaj sem na pedagoški fakulteti študiral likovno pedagogiko in študentje smo priredili likovni bienale. V amfiteatru šole sem postavil skulpture iz črnega kartona in jih osvetlil. Vsa inštalacija, še posebej pa rezanje in padanje svetlobe, ki je tako na novo oblikovala in določala prostor, se mi je zdela zelo navdihujoča in kanil sem čez dve leti vse skupaj nadaljevati, razširiti – dodati zvok, gibanje … in tedaj me je spreletelo: »To je vendar teater!«

In potem sem na poti domov zagledal tisti letak, da se nekje obeta Dramski studio. Šel sem se prijavit in bil sprejet kot edini režiser. Bilo je zelo zanimivo, saj nikoli prej nisem razmišljal o gledališču analitično, z vprašanji na avdiciji so me prvič spodbudili v kaj takega.

Že v času tega studia sem hotel napisati kratek dramski tekst, a mi ni šlo kaj prida od rok, potem je prišla tista noč, ko sem menjal roki, in od takrat je tako, kot je.

Pungeršič: Neverjetno se zdi, da že v omenjenem To, torej enem vaših prvih dramskih besedil, za katero ste leta 2000 prejeli prvo Grumovo nagrado, prepoznamo večino pristopov in tem, ki jih pozneje le razvijate, razširjate – prevpraševanje resničnosti, normalnosti, odraslosti, otroškosti, jezikovne igre, človekova manipulativna, izkoriščevalska narava …

Vilčnik: Se strinjam. Ves čas me zanimajo ti naši »ostanki« otroškosti. Na kaj se opreti, da ne boš slab človek? Kako kak hendikep obrniti sebi v prid? Ampak ne tako, da bi škodil. Iz kakšne snovi je človečnost? Če ni ljubezni, zakaj je potem toliko potrebujemo, ko smo otroci? Ampak otroci vendar znajo biti tudi zelo grobi, neposredni. Kako pravzaprav ujeti pravi val, biti zadovoljen sam s sabo, ukaniti smolo, nesrečo, usodo. Kje se začne zamera? Ta točka je ena najpomembnejših za literarno ustvarjanje. Vedno se z nečim dajemo. Vedno znova hlastamo za potrditvami. Redki so tisti, ki jim to ni mar.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar