Martina Potisk
Peter Svetina: Poročilo o Jasperju Krullu.
Novo mesto: Goga, 2018.
Dejstvo je, da se v vsakdanjem življenju srečujemo z najrazličnejšimi poročili; od takih, ki karseda neprizadeto beležijo stanje na področju javnih financ, do tistih, v katerih šolarji bolj ali manj resnicoljubno popisujejo svoje počitniške vragolije. Človek že od nekdaj rad razglablja, pripoveduje in poroča; še najrajši o samem sebi. Le zakaj bi bil nekdo izjema zgolj zaradi svojega eksotičnega imena? Seveda takšnih izjem običajno ni. To odslej potrjuje tudi asketski »junak« najnovejše pesniške zbirke Petra Svetine Poročilo o Jasperju Krullu. Čeravno njegovo ime zveni precej pravljično in tujerodno obenem, ostaja on, Jasper Krull (alias pater Edelrid), pod kožo krvavo krvav. Tu je ne le črna (»slaba«) kri, ki curkoma lije iz njega, ko si neprizanesljivo prereže žile. Tu je tudi njegova svetlejša, prečiščena kri, iz katere se curkoma rojevajo psalmom podobna pesemska (s)poročila. Bo že držalo, da takšni in drugačni patri iz svoje kože, ali bolje rečeno kute, ne morejo, pa četudi so (kot Jasper Krull) pod njo oblečeni v kavbojke in udobne čevlje. To zadnje seveda ni pomembno, kajti največ šteje njihova duša, ki je v najboljšem primeru »naga do nagega«. A kaj, ko ima (človeška) tesnoba še posebej lepljive prste, zaradi česar pred njo niti meniške kute niso varne. Krull je s tem nesporno seznanjen; pesniška zbirka namreč v ospredje postavlja njegov kontemplativni »spopad« s prabitno tesnobo duše, v katerem pa preživijo zgolj tisti, ki se zavedajo, da vesoljno »lepoto nosi vsak / sam v svojem naprsnem žepu«.
Kdo je torej Jasper Krull? Je slabič ali heroj, prevarant ali poštenjak, revež ali bogataš? Je normalen ali blazen? Je živ ali mrtev? Zdi se, da nič od naštetega in vendar vse hkrati; njegovo življenje je pač skrajno izmuzljivo in skrivnostno. Morda še najmanj usekamo mimo, če rečemo, da je ahasverski »potomislec«, nesojeni deseti brat, ki nikjer nima ne doma ne obstanka, zaradi česar svojo dušo vajeno razsipava po pokrajinah, po katerih hodi. Medtem ko s svojo zunanjo podobo spominja na razcapanega srednjeveškega vagabunda, njegova notranja zavest živi »svoj paralelni svet«, svet mnogoobraznega Jasperja Krulla, njegovega meniškega »drugega jaza« in njunega večnega prisluškovanja tolažilnim besedam Matere božje.
Jasper Krull že skraja verjame, da nekje v njem leži amorfna gmota, ki se imenuje pater Edelrid. A kljub svoji meniški poklicanosti miroljubno priznava, da nas nima namena poučevati, da bi zgolj rad »izrekal velike besede«, rad bi »z zanosom govoril, kot psalmist, kot nekdo, / ki ima moč v sebi«. In nimamo razloga, da mu ne bi verjeli. Kajti Krull je povsem priseben, ko zatrjuje, da njegov nesojeni »učenec« (bralec) ne bo našel zadovoljstva, če bo neučakano »obračal prodnike«, temveč samo, če bo pomirjeno sedel na breg in poslušal »potok, ki teče in ki ne teče po strugi«. Kaže torej, da moramo znati samo dovolj empatično prisluhniti pričujoči poeziji in ne nazadnje tudi sebi. Le tako je namreč mogoče, da se med nami in njo razvije dialog, ki ga Jasper Krull dojema kot »moj pogovor s teboj in tvoje lastno šepetanje / obenem«.
»Jaz, Jasper Krull,« je omenjeni subjekt karseda jasen in neposreden, »govorim, / sam govorim in samó govorim«. Resnično ni treba, da smo vsevedi, da vemo naslednje: tam, kjer je dim, je tudi ogenj, kjer je govorjenje, je (v kolikor smo lepših manir) običajno tudi poslušanje. A namesto radovednih ljudskih množic, ki bi željno pasle svoja ušesa, v pričujoči pesniški zbirki srečujemo eno samo uho. Ki pa je zato toliko bolj »slavno«. To je namreč tisto famozno uho, ki od leta 2017, ko je Peter Svetina izdal pravljično knjigo Uho sveta, lebdi zdaj nad tem, zdaj nad onim travnikom in v svojo prosojno opno lovi najrazličnejše človeške izpovedi. To ne nazadnje potrjuje tudi ilustracija Damijana Stepančiča, ki krasi naslovnico pričujoče zbirke, a jo ravno tako najdemo v že omenjeni knjigi pravljic. Toda kot kaže, je tokrat funkcija »svetega« ušesa posrečeno zaupana kar samemu Jasperju Krullu. »Postal sem uho,« nam priznava pater, medtem ko svoja ušesa tenkočutno prislanja ob brezmejna tarnanja in hrepenenja ljudi, tudi takšna, ki se jih običajno ne izgovarja na glas, ampak se izpričujejo »v odločni hoji, v objestnem zamahovanju z roko, / v robatem držanju žlice«. A kam se vendar izliva toliko tožečih besed, ki se kot vinsko črna reka valijo skozi menihovo uho? Le kam drugam kot tja – v zmeraj temačno Črno morje. /…/