Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Nara Petrovič: Nekaj nasvetov slovenskim umetnikom

Sodobnost / Uncategorized  / Nara Petrovič: Nekaj nasvetov slovenskim umetnikom

Nara Petrovič: Nekaj nasvetov slovenskim umetnikom

Glede na to, da načeloma poznam kulturno srenjo, ki si bo vzela dvajset minut, da prebere to moje modrovanje, bom pisal v prvi vrsti njej in o njej. Se pravi vam in o vas. Glede na to, da vas vsaj približno poznam, je najbolje, da pišem kar v drugi osebi. V tem trenutku ste sicer le moj namišljeni sogovornik, ki ne more vplivati na moje odločitve, a kdo ve, morda vas vendarle lahko slišim? No, recimo, da vas. Recimo, da pravite, naj se prav nič ne delam finega, naj rečem bobu bob. V tem eseju sem vsemogočen in vi me podpirate, saj želite brati nekaj presežnega, kar vas osebno nagovarja, izziva, angažira, kajne? Naj me boste na koncu ljubili ali sovražili, v vsakem primeru je prav, da pišem tako, da si vaše čustvo resnično zaslužim. Zaključil bom torej, da si ne želite mlačnega razosebljenega čtiva, ki ga je v časopisih in revijah, tudi kulturnih, v preobilju. Tako torej: od tu najprej ste vi vi, zmenjeno!

Ko smo že pri vas: nerad mečem vse, kar se dogaja v slovenski umetnosti, v en koš, a da bi jo lažje poosebil in jo posedel na kavč k psihoumetniški obravnavi, ki sledi, bom storil prav to. Posebej, ker se nosilci slovenske umetnosti obnašate in izražate, kot da je umetnost homogen organizem, ki diha in živi tako, kot vi pravite. Vsi ostali naj bi to posnemali in povzemali in živeli kulturo naroda tako, kot vi pravite. Držo do vsega naj bi imeli takšno, kot pravite, da naj bi jo imeli, da bi preživeli kot narod z živo identiteto. In če te drže ne zavzamemo, zmajujete z glavami, sami pri sebi ste ogorčeni, jezni in včasih tudi užaljeni, posebej če spadamo v vrste politikov in gospodarstvenikov, posebej kadar smo glede kulture in umetnosti kritični ali celo cinični. Verjamem, da želite umetnosti najboljše, ampak s takim odnosom ji ne delate usluge. Naj bom na tem mestu ekspliciten glede tega, da vem, da ne uporabljam popolnih analogij; ko vam pravim vi in poosebljam umetnost, marsikomu delam krivico.

»Najprej razumi, šele potem pričakuj, da boš razumljen,« pravi poslovni guru Stephen Covey. Kakor koli doživljate njegov citat, prosim, doživite tudi svojo reakcijo nanj; predvideval bom, da se kot kulturni ljudje zmorete vzdržati sodb (oziroma bi morali biti zmožni). Pišem vam kot predstavnik vaše ciljne publike: kot nekdo, ki je včasih očaran nad vašim mojstrstvom in širino, včasih pa razočaran nad vašo hermetično, ničevo samopomembnostjo ali samopomilovanjem. Ne moti me, ko iz te drže govorite izključno o sebi, kadar pa zraven priključite tudi mene, se počutim ne le nerazumljenega, ampak celo zlorabljenega.

Tako sem se počutil, recimo, ko sem poslušal govor Vinka Möderndorferja ob letošnjem Prešernovem dnevu. Za potrebe tega eseja bom uporabil njegov glas, kot da je glas slovenske umetnosti. Vem, marsikdo se s to mojo izbiro ne bo strinjal, a do konca eseja boste morali živeti z njo – in s svojo reakcijo nanjo. Omemba Prešernove Glose na samem začetku je nakazala, da bo govor tekel po standardnih tirnicah, ki jih umetniki ubirate, odkar vas poslušam: »Umetnikom država prisluhne samo z enim ušesom, izvoljeni politiki nas peljejo žejne čez vodo, požirajo vse obljube, umetnikom se samo jemlje itd.«

Ko besede »umetnost je edina reč v tej deželi, ki je še zares naša, vse ostalo se izgublja v nič,« požanjejo aplavz, se ob tem zamislim. Vprašam se, kaj neki počnete slovenski umetniki? Kako izpolnjujete svoje poslanstvo izgradnje in ohranjanja slovenske identitete, če v odnosu do države ne odrastete, če niste sposobni priobčiti ljudstvu tistega, kar mu je treba priobčiti, kar mora slišati in videti, kar potrebuje za zorenje in zdravo identifikacijo s širšo skupnostjo – lokalno, regionalno, nacionalno, evropsko, globalno – v jeziku, ki ga ljudstvo razume in objema? Kritizirate državo, kot da ste ločeni od nje, in v istem glasu zahtevate, naj prispeva več za vaše ustvarjanje, kot da ste njen del.

V skupini, v kateri delujem, se držimo načela, da kritiko do drugih izražamo le, če smo pripravljeni dejavno prispevati k izboljšavi. Šele ko smo se pripravljeni posvetiti svojemu deležu odgovornosti za obstoječe stanje, šele ko to izboljšamo pri sebi, smemo na tapeto dajati napake drugih in jih pozivati k spremembam. Poleg tega moramo ohraniti držo aktivne podpore, skratka tudi kaj narediti, da pomagamo k premiku do spremembe – celo na področjih, kjer nismo doma. Tako zagotavljamo konstruktivnost, saj mora kritik zares spoznati razmere, probleme in ljudi, ki se z njimi spopadajo, ne more zgolj godrnjati, medtem ko se »vse izgublja v nič«.

Menim, da imate umetniki ključno vlogo pri aktivnem oblikovanju družbe po meri človeka, in kadar ostajate pasivni ter je ne prevzemate pogumno in karizmatično, jo prevzame nekdo drug po nekih drugih merilih. Dandanes to vlogo najpogosteje prevzame sociopat, ki se ni sposoben zavedati svoje duševne neuravnovešenosti, a je tako absolutno zaverovan vase, da tudi drugi ne upajo podvomiti vanj. Vsi se ga bojijo in se mu bodisi umikajo bodisi se mu tiho udinjajo, najsi so njegova dejanja še tako zmešana. Tako pristanemo v svetu, ki mu vladajo karizmatični norci, ki nonšalantno vlečejo svoje blazne poteze, mi pa se jim nismo sposobni postaviti po robu. Dolžnost vas, umetnikov, je, da nas oborožite s simboli in pomeni, s katerimi zmoremo prebrati in razkrinkati takšne sociopate ter zbrati pogum, da jih postavimo na mesto, ki jim gre. Vem, to danes ni lahka naloga. Niti najboljšim to ne uspeva, saj je denar bolj sveta vladar kot kadar koli v zgodovini. To, da je z denarjem možno kupiti in izpriditi vse, je temeljni izziv sedanjega časa. Umetnost mora postati kos tem izzivom, da bi obstala kot živo bitje v živem družbenem ekosistemu, organsko uglašena z njim. Zaščitena umetnost je kot ogrožena živalska vrsta v rezervatu; ni umetnost, ampak izumetničenost.

Sporočanje je vaša krepost. Uporabite to krepost tako, da sporočila dosežejo želeno publiko – tudi politike in gospodarstvenike. Če ne veste, kako, se učite od tistih, ki to obvladajo. Ne bodite preponosni, češ, kar ne spada v umetnost, se za umetnika ne spodobi. Privoščite si širino. Učite se od trgovca dobro prodajati svoje blago, naučite se biti še boljši, da bo vaš izdelek privlačnejši, okusnejši, bolj moden. Učite se od klovna, kako ljudem izvabiti nasmeh na obraz, a storite to tako, da se ne bodo smejali vam, ampak sami sebi.

Ed Gillespi pravi, da se moramo pripovedovalci novih zgodb bolj zabavati kot pripovedovalci starih zgodb, ter to početi njim jasno na očeh, da nas dobro vidijo. Umetnost si ne more privoščiti, da ostane zaprta v užaljenost, ker ni prepoznana. To je otročje. Naučiti se mora vesti času primerno in živeti v aktualnem ekosistemu. Da bi bili uspešni, moramo pisati tako, da bodo ljudje hlastali po naših delih. Šole moramo narediti take, da bodo otroci hoteli hoditi vanje. Kulturne proslave moramo približati vsem, tudi mladim. Moramo biti pametnejši. Trapasto je na silo poskušati doseči učinke, ki si jih želimo, ob ignoriranju odzivov, ki nam nedvoumno sporočajo, da zaželenih učinkov ni.

Ko se pogovarjam s prijatelji iz umetniških krogov, mi poročajo o porazni dinamiki med sodelavci, o hudih razdorih med upravo, ustvarjalci in ostalimi uslužbenci. Omenjajo mi egoizem, ekskluzivizem, alkoholizem, hegemonijo, narcisizem, aroganco, ignoranco, vkopanost v zamere in užaljenost, boje in bitke, telesno in duševno nezdravje. Umetniška ustvarjalnost je prisiljena životariti zavoljo nezrelosti in nepripravljenosti ljudi na to, da bi odrasli.

Strinjam se z Vinkom Möderndorferjem, ko pravi, da umetnost ne postavlja zidov, umetnost jih ruši. Od vas, umetnikov, bi si želel združevanja najprej med vami samimi, v vaši lastni čredi. Ko to dosežete, boste izžarevali avtoriteto, ki jo terja soočanje s prej omenjenimi izzivi. Ni samo po sebi umevno, da se umetniki združujete v klike in se ne pogovarjate z drugimi klikami. Umetniki bi morali vedeti bolje. Ko se lotite celjenja strankarstva in razdorov v lastnih vrstah, se jih lahko lotite tudi v širšem smislu – kar rešujete sami, veselo kritizirajte pri drugih, zlasti če ob tem aktivno podpirate celjenje ran v naši družbi. Hvala vsem, ki to počnete!

Enotnost v vaših vrstah je seme enotnosti slovenskega naroda, to je temelj povezovanja med vsemi družbenimi plastmi in panogami. Ni prav, da se zapirate v samopoveličevan umetniški krog, iz katerega nagovarjate preostalo družbo, obenem pa si z argumentum ad populum pridružujete nekatere druge kroge, da bi bil vaš glas zajetnejši. Ko to storite, se počutim ugrabljenega.

Umetniki ste pred težko nalogo. Drugim morate biti zgled širine in vključevalnosti na vseh področjih, zgled samozavedanja, integritete, telesnega, duševnega in socialnega zdravja, suverenosti, kompetentnosti in, da, tudi ljubezni. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar