Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Mirana Likar Bajželj: Osem brontozavrovih kosti

Sodobnost / Uncategorized  / Mirana Likar Bajželj: Osem brontozavrovih kosti

Mirana Likar Bajželj: Osem brontozavrovih kosti

Jaz sem zelo vesela oseba, to moram povedati takoj na začetku. Če bi znal, bi pisal humoreske. Pravzaprav pišem humoreske, vendar se zavedam, da je humor najtežji literarni žanr, zato jih zaenkrat pišem le zase. No, kakšno prebere tudi moja žena. Hčerki sta jih brali prej, zdaj sta diplomirali in šli vsaka na svoj konec, odseljeni, odrasli, za očeta se ne zanimata več toliko, saj me razumete. Mogoče bo kdaj prišel trenutek, ko bom kaj od napisanega tudi objavil, a je glede na to, da imam okoli sedemdeset let, je to manj verjetno. Tudi zaradi tega okoli sem pri vas. To s humorjem nima neposredno opraviti, se pa z njim ta okoli lažje prenaša.

Za moj okus je najbolj humorne stvari pisal Mark Twain. Njegov Huckleberry Finn je moj najljubši junak. Poznate? Že opozorilo na prvi strani je smešno: Kdor bo v zgodbi iskal poduk, bo pregnan, kdor bo iskal motiv, bo kazensko preganjan, kdor bo iskal zaplet, bo ustreljen … Po piščevem nalogu G. G., poveljnik težke artilerije … Veste, kdo je bil G. G.? General Grant! Se tudi vam zdi duhovito? Me veseli.

Na pamet znam tudi Twainove besede, ki jih je zapisal ob pisanju zgodbe o Hucku Finnu: Korak za korakom bom pripeljal dvanajstletnega dečka skozi življenje (v prvi osebi), toda ne Toma Sawyerja – on ne bi bil primeren za kaj takega. Takoj sem se strinjal. Ne, on ne bi bil primeren. Jaz pa. Takoj sem se vživel. Ja, popelji me. Bil sem Huck, od glave do peta, bister in še neizobražen, divji, komaj da sem se naučil pisati in brati v drugem ali tretjem razredu. Verjel sem vsaki prebrani besedi. Ni bilo težko. Črnci so govorili bosansko-hercegovsko-črnogorsko mešanico dialektov, vsa čast prevajalcu, si mislim danes, takrat o tem nisem razmišljal, Huck se je izražal v sokaškem narečju, teta Sally pa v slavonski ikavici. Vsi ti jeziki so mi plali po žilah, bili so resničnejši od knjižne srbohrvaščine, s katero so me pitali v šoli. V šolah, v mojem primeru. Ne, ni bilo šans, da Huck ne bi bil resničen, da jaz ne bi bil resničen. Huck je premagal vse, bil je sam na veliki reki, ki je nosila njegov čoln od pustolovščine do pustolovščine, in o tem, kako ga je oče pretepal, je govoril z nasmehom … Bil sem plav kot sliva … Najpomembnejši pa je konec. Zlobni oče je mrtev, teta Sally hoče Hucka posvojiti in, s Huckovimi besedami, sivilizirati, Huck pa premišljuje, kako bi pobegnil k Indijancem.

Tukaj, na koncu, je pa prišlo do razlikovanja! Teta Saly hoče Hucka posvojiti, mene pa ni hotel posvojiti nihče. Jaz sem tudi vedel, da Indijancev zame ni, in sem si želel, se mi zdi zdaj, da bi me kdo posvojil in siviliziral. Kdo tak, kot je bila teta Sally. Ampak to se nikoli ni zgodilo. Nikoli. Jaz tete Sally nisem srečal, čeprav sem bil v šestih rejniških družinah. Mene nihče ni hotel posvojiti. Sivilizirati. Danes vem, da so tete Sally za take, kot sem jaz, le v knjigah.

Včasih ponoči ležim z odprtimi očmi in iščem vzroke. Zakaj mene ne? Kaj je bilo na meni takega, da me nihče ni hotel? Vem, bil sem živ, preživ otrok. Bi bil lahko to razlog? Postavili so nas v vrsto, prihajali so si nas ogledovat, najbolj zanikrn in krmežljav mulc je dobil starše, takšne, ki so hoteli biti še posebej dobri in so vzeli največjega reveža, mene pa nihče ni izbral. Sem bil prevelik? Premajhen? Presvetlolas? Pretemnook? Ne, moralo je biti nekaj drugega. Nekakšno Kajnovo znamenje. Biološki odpor. Bi o tem kaj vedel darwinizem?

Po meni v nočeh padajo besede: Odpeljite ga, kamor veste in znate, ta hudič, ta vrag, ta zlodej, ta beštija ne more ostati pri meni. Tega tukaj nočemo. Moški glasovi so odločni, ženske smrkajo, nekatere v vogale svojih črnih rut, tarnajo. Zakaj, zakaj, zakaj? Kaj sem jaz storila Bogu, da me tako kaznuje? In nikoli si ni nihče premislil, nikoli ni nihče rekel, da mu je žal in da bi rad vse popravil in da se lahko vrnem … Domov …?

A zaradi tega nisem zagrenjen, ne bojte se. Imam srečno družino, zdravi smo vsi, moja pokojnina je lepa … Vse se je do zdaj srečno izšlo in ne mislim se pritoževati. Nimam psihosomatskih bolezni, mene samo zanimajo določene stvari.

Rad bi … vedel … občutil, zadržal … razločil …, kaj je osem brontozavrovih kosti in kakšne so in kaj šeststo veder mavca v mojem primeru … Ne veste, kam bi z brontozavrovimi kostmi in mavcem, vem, da ne veste. Vam bom razložil. Tudi to je Twainov hec. Gre za to, da se je tudi on, kot mnogi drugi, spraševal, ali je Shakespeare res napisal vsa tista sijajna dela, ki mu jih pripisujejo, ali pa je nekomu le posodil svoje ime. Kandidatov in dokazov je kolikor hočete. Twain je napisal, da je življenjepis Williama iz Stratforda podoben sohi brontozavra iz pariškega muzeja. Vzameš osem pravih kosti oziroma preverljivih podatkov in jih zaliješ s šeststotimi vedri mavca – miti in legendami, blablaji, špekulacijami in nakladanji in dobiš … nekaj, v kar hočejo verjeti vsi.

A vendar, William Shakespeare ima vsaj svoje pravo in konkretno ime, o katerem nihče ne dvomi, in čeprav ima priimek različice, je to ime podobno trdni skali sredi morja, kaj skali, celini! Jaz pa še kamenčka nimam. Ne vem, kako me je imenovala moja mati, kakšen priimek bi imel po očetu. Vem, da so mi različni rejniki štirikrat zamenjali ime. In seveda priimek tudi. Ne sprašujte me, kako je bilo to mogoče! Danes še čipiranemu psu, ki ga dobiš iz zavetišča, ne moreš kar tako spremeniti imena, takrat pa … To pove vse, mar ne? Ko je vojna, je vojna za vse, tudi za otroke.

Med vojno so na Hrvaškem za sirote vpisovali lažne rojstne datume, največ otrok je bilo tako »rojenih« 10. aprila, ko se je rodil tudi poglavnik Ante Pavelič. Ante in Antonija sta bili najpogostejši imeni za sirote. Reciva, da ne vem, ali je bilo tudi meni kdaj ime Ante. Mogoče se ne spomnim vseh imen. Tistih, ki pa se jih, ne bi rad izgovoril. Nočem jih izgovarjati. Ali pa jih ne morem. Ne vem.

Jaz sem človek, ki ne ve, kako mu je v resnici ime.

Podobno je s kraji. Vprašajo me, kje sem … kar koli že … Rečem le: povsod. Ali na splošno: južna Bosna, notranjost Dalmacije, Slavonija. Kamen, sam kamen, na koncu pa brezbrežna širjava polj … Kakšno drevo na obzorju, kakšen grm, podenj se lahko skriješ … Vem, seveda vem tudi več kot to. Poznam imena krajev. Vsaj nekaterih. Tega ne pozabiš. A tudi teh nočem izgovoriti. Ali pa jih ne morem. Ne vem.

Ponoči prihajajo pome. Me selijo. Tujci. Godrnjajo. Spet on. Spet ti. Pa kaj je s tem otrokom? Kaj si spet naredil, sprašujejo. Ne vem. Zakaj? Od kod? Kam? Strpajo me v majav vroč avtomobil. Ali pa pridejo v hudem mrazu in je avtomobil premrzel. Nimam pojma. Nimam spomina. In potem nova vrata, novi rejniki, nov kraj, nova ustanova, ki so jim pa vsem rekli dom … Dom za to in ono. Dom za vojne sirote, recimo.

Kozara, Kordun, Banija, Slavonija – vojne operacije so pred sedemdesetimi leti po teh krajih pustile za seboj tisoče vojnih sirot … Požgite, izselite, zakoljite … Vem, gledal sem dokumentarne filme, bral, sledil pričevanjem. Eni rečejo, da so krivi partizani. Drugi, da so bili četniki. Tretji krivijo ustaše. Nemcev sploh ne omenjajo več toliko. Za vsemi so ostajale sirote. NDH je imela v koncentracijskih taboriščih več kot dvajset tisoč otrok. Od novorojenčkov naprej. Ciganski, srbski, judovski otroci … predvideni za smrt … od bolezni, maltretiranja, stradeža … Sem se mogoče rodil Ciganom, Judom, Srbom? Kje so končali moji starši? Kakšna je bila njihova usoda? So preživeli vojno? Kako? So me iskali? Imam sorodnike?

Zbiram drobce. Premetavam možnosti. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar