Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Milan Dekleva: Božji delec

Sodobnost / Uncategorized  / Milan Dekleva: Božji delec

Milan Dekleva: Božji delec

 

Operna črna komedija za tri igralce in tri privide

(Po motivu enodejanke Čarobna noč Sławomira Mrožka, cepljene na verz Williama Shakespeara.)

 

(Glasbeni prolog. Smo v enem od raziskovalnih kabinetov v CERNU, najbrž globoko pod zemljo. Nikjer ni nobenih oken. Tema. Vidimo le migljanje svetlobe na računalniškem zaslonu, ki prikazuje simulacijo trka protonov pri veliki hitrosti in sled novo odkritega Higgsovega delca. Na oder pride Jose, v roki drži skodelico kave, zeha, se usede na stol pred zaslonom.

Glasba izzveni. Tišina, slišimo le žvenketanje žličke, s katero Jose meša kavo. Vstopi Amon, ki v mraku ne opazi kolega. V roki drži skodelico kave, se poči na stol pred sosednjim računalnikom, klikne miško. Zaslon se razsvetli, na njem gola lepotica v precej spotakljivi pozi. Luč na odru počasi narašča.)

 

JOSE: No, pa ga imamo.

 

AMON (Se zdrzne, zapre zaslon računalnika.): Koga?

 

JOSE: Božji delec.

 

AMON:  Ha, ha. Mala šala velikega mojstra.

 

JOSE: Koga?

 

AMON: Higgsa.

 

JOSE:  Ki ga vedno rad pobiksa.

 

AMON (Vstane, gre k Josejevi mizi, opazuje zaslon.): Je in ni. Če verjameš vanj, je. Če ne verjameš, ga ni.

 

JOSE: Ha, ha. Mala šala velikega mojstra? (Vstane, se zazre v Amona.) Kako pa je z vami?

 

AMON: Z mano?

 

JOSE: Ja, z vami. Ste ali niste?

 

AMON: Ko vam bom napisal odpoved, se boste nehali spraševati.

 

JOSE: Če vas gledam, ste. (Si zakrije oči.) Če vas ne gledam, vas ni.

 

AMON: Ni me?

 

JOSE: Ne. Ste samo potencialna, še nerealizirana možnost vesolja.

 

AMON (S kančkom jeze.): Meni se zdite vi malce nerealizirani, kolega.

 

JOSE: Jose. (Mu ponudi roko.) Vodja –

 

AMON (Ga prekine.): Vem. (Premor.) Amon, direktor –

 

JOSE (Ga prekine.): Kdo pa vas ne pozna! (Premor.)

 

AMON: Vi ste Slovenec iz Argentine?

 

JOSE: In vi ste Jud iz Palestine? (Se rokujeta.)

CERN je gigantska stvar.

Ogromno znanja in še več prevar.

 

AMON: Veliko genijev, a največ je omar. (Premor.)

 

JOSE: Ste rekli, da sem jaz nerealiziran. Kaj pa tista vaša slika?

 

AMON: Slika?

 

JOSE: Kot znanstvenik imate radi golo resnico.

Golo in nič drugega kot golo,

tako naj vam pomaga bog,

če ni le votel energijski krog.

 

AMON: Imate smolo,

vse predolgo ste hodili v šolo.

Medtem sem jaz odkrival črne luknje.

 

JOSE (Užaljeno.): Vi ste jih odkrili, jaz sem jih raziskal.

 

AMON (Ga prime za laket, potem pa potisne na stol.): Zastonj se petelinite.

Za črne luknje sem avtoriteta,

vi pa zelenec, ki precej obeta.

In ne pozabite na moje povezave.

O tem, kar delam, mukajo že krave.

 

JOSE: Kdor izgublja glavo,

se sklicuje na veljavo.

 

AMON: Naj vas še enkrat posvarim –

 

JOSE: Lahko ponovno zamižim –

 

(Nenadna zatemnitev. Jose odide z odra.)

 

AMON: Kaj je zdaj to? Mogoče spim?

 

(Naredi korak naprej, potipa, Josejev stol je prazen.)

 

AMON: Jose? Le kaj se gre?

 

(Se poda k vratom, gleda skoznje. Iz zaodrja slišimo glasbo, ženski glas, ki poje čudno pesem.)

 

ŽENSKI GLAS: Iz take smo snovi kot sanje,

kot dih je naše potovanje,

v krvi nam utripa strah,

zahrepenimo in – na mah –

smo le pozabljen molk in prah.

 

(Luč. Vidimo zbeganega Amona, ki se zgubljeno ozira okrog sebe.)

 

AMON: Zrahljani živci. Stres.

Ne vem, kaj je utvara in kaj res.

 

(Na oder pride Jose s kavo. Zeha, točno tako, kot pri prvem nastopu. Amon ga začudeno gleda.)

 

JOSE: O, gospod profesor. No, pa ga imamo? Veséli, kaj? Se boste lahko petelinili v Bruslju. Bo mogoče malo več denarja za znanost in malo manj za begunce.

 

AMON: Begunce?

 

JOSE: Pa za Grke in Turke.

 

AMON: Burke?

 

JOSE: Za ščurke. Rekel sem ščurke.

 

AMON: Niste vi –

 

JOSE: Sem.

 

AMON: Ste bili prej –

 

JOSE: Ne. Lepo, da ste tu. Vi ste pomemben odkrivač.

 

AMON: Odkrivač?

 

JOSE: To je nasprotje od skrivač. (Premor.)

 

AMON: Če verjamem da ste bili, ste bili.

Če ne verjamem, vas ni bilo.

Najbrž v smislu kvantnega računa,

v katerem je vesolje ena sama struna.

Tako ste rekli.

 

JOSE: Ne. Vi ste rekli tako.

 

AMON: Kako pa veste, če vas ni bilo?

 

JOSE: Rekel sem da ima smisel to, kar zdajle gledam.

 

AMON: In kaj gledate?

 

JOSE: Vas. Nič.

 

(Nenadna zatemnitev. Amon izgine. Luč. Jose se ozira okrog sebe, zaman išče Amona.)

 

Saj nisem mislil resno.

Od nekdaj se sprašujemo:

zakaj nečesa ni, če bi lahko bilo?

 

(Gre do roba prizorišča, pokuka na hodnik. Zaslišimo glasbo. Ženski glas poje.)

 

ŽENSKI GLAS: Težko si je predstavljati,

da svet obstaja, če nas ni,

da vse, kar biva, so sledi

trenutka, ko se čas zbudi

v vesolju, drobni buciki,

v neskončni točki, ki žari.

 

JOSE (Se začaran od pesmi vrne k svoji mizi.): Napeti živci. Stres.

Kot da bi slišal glas nebes.

 

(Vstopi Amon, se poči na stroj, klikne miško, na zaslonu zagledamo lepotico. Točno tako, kot na začetku igre.)

 

JOSE: Niste vi –

 

AMON: Sem.

 

JOSE: Ste slišali –

 

AMON: Ne. Lepo, da vas vidim. Ste pomemben porivač –

 

JOSE: Porivač?

 

AMON: Ja. Rinete znanost naprej, pa naj bo hrib še tako strm in skala še tako težka.

Na pol ste Sizif in na pol ste Prometej,

a če vas sla po védenju bo še naprej brez mere gnala,

se boste, dragi moj kolega, spremenili v Tantala!

 

JOSE (Zavpije.): Zradiral vas bom! Spet bom zamižal!

 

AMON: Nehajte že s tem mežikanjem. Saj niste kolibri.

 

(Premor, iz tišine se izvije glasba. S hodnika pojoč prihaja Angela. Lepa je kot angel. Reflektor jo osvetli, občutek imamo, da nastopa v kakšnem broadwayskem muzikalu. Oba znanstvenika njen prihod spremljata odprtih ust.)

 

ANGELA: Bila je tema, v njej  zapredena tišina.

Ne časa ne prostora, prazna trgovina.

Iz gravitacije je stopil Kronos v incestni svet

in je začel otroke svoje ljube mirno žret.

Namesto Zevsa je pogoltnil omphalós

in zadovoljno rignil, si obrisal nos.

Ko sin je videl to početje, mu je šlo na jok,

zato si je izmislil znameniti in efektni pok.

 

(Angela sede na mizo, za katero sedi Amon, tako, da ji krilo zleze po stegnih in razkrije kar precej mlade kože. Znanstvenika sta v čudni zadregi. Premor.)

 

AMON, JOSE (hlastno): A ste vi prej peli?

 

ANGELA: Ja, ker sem Ángela. Ne samo angeli, tudi ángele rade pojemo.

 

JOSE: Ampak –

 

AMON: Tisto, kar ste peli, je bilo nekaj čisto drugačnega.

 

ANGELA: Tisto je bilo za mojo dušo. Saj vesta, tako se poje pod tušem, kadar si gol kot (Pokaže.) ta lepotica na ekranu. Žal tu ni nobene kopalnice. Ste zato raziskovalci večkrat umazani?

 

JOSE: Jaz že nisem. Dišim kot češnjev popek.

 

ANGELA (Se ne zmeni za njegove besede.): To je pa za vaju. Zdaj nastopam. (Se, skupaj z dekoltejem, nagne k Amonu.) Kaj niste tudi vi, ko predavate, čisto drugačni?

 

AMON: Drugačen sem po naravi.

 

ANGELA (Se zasmeje. Zveni nekam hudičevsko, nič kaj skladno z imenom.): Duhovit po naravi. Zato pa večkrat v težavi. (Se odmakne, vstane, v slogu sambe stopi k Joseju.) Jose, je res?

 

JOSE: Kdo vam je –

 

ANGELA: Preprosto: vem. (Amon se skuša vmešati.) In vi ste Amon, kdo pa vas ne pozna?

 

AMON: Nekje sem vas že videl. Ste z računalniške podpore?

 

ANGELA: Angele smo božje podpornice. No ja, podpornice božjega delca.

 

JOSE: Tako lepi, da se lahko igračkate z besedami.

 

ANGELA (Spogledljivo hodi okrog njiju.): V resnici sem … kozmologinja. Vidim do začetka človeškega spomina.

 

AMON: Vidite torej začetek sveta?

 

ANGELA: Vidim le to, od kod sta prišla.

 

JOSE: Kje je začetek? Kdaj se zavemo?

 

ANGELA: Ko na prestopno postajo prispemo.

 

AMON: Kar govorite je najbrž šala?

 

ANGELA: Nisem si sama imena izbrala.

 

JOSE: Kaj pa telo, je to vaše telo?

 

ANGELA: Moje ni nič. In nikoli ne bo.

 

(Amon stopi k Angeli, ji položi roke na boke, kot bi prijel vazo. Leva roka mu zdrsne na zadnjico, desna se božajoče napoti k Angelinim prsim. Tišina.)

 

AMON: Če ni vaše, bo pa moje. (Angela se na njegove dotike sploh ne odzove, odzove pa se Jose.)

 

JOSE:  Gospod profesor, doma vas čaka žena.

 

AMON (Ga prestreli s strupenim pogledom.): Mladi romantik, to ni vaša scena!

 

JOSE: Se vam ne zdi, da ste za Angelo prestar?

 

AMON: Dragi Jose, v žepu hranim spisek

vaših znanstvenih prevar!

 

(Spusti Angelo in stopi k Joseju. Moška stisnjenih pesti strmita drug v drugega, podobna vaškima pretepačema.)

 

AMON: Kako je v hipu konec harmonije,

če se povzpetništvo za znanost skrije.

Mladost se smeje temu, kar smo mi spoznali,

briga jo etika, da ne nakladam o morali.

 

JOSE: Kako je v hipu konec mimikrije,

ko čutiš, da srce v sinkopah bije.

Če v hlačah nisi suveren vladar,

spoznanja so le prazen ništrc, kup utvar.

 

AMON: Kako je v hipu konec harmonije,

 

JOSE: ko čutiš, da srce v sinkopah bije.

Kako je v hipu konec mimikrije,

 

AMON: če se povzpetništvo za znanost skrije.

 

JOSE: Briga me etika, da ne nakladam o morali,

 

AMON: spoznanja so le prazen ništrc, kup utvar.

 

(Medtem ko se Jose in Amon v duetu ukvarjata drug z drugim, Angela odide z odra. Prvi to dejstvo opazi Amon.)

 

AMON: Pustite etiko in moralo, kolega. Dogaja se nekaj še bolj čudnega. Gospodična je izginila.

 

JOSE: Angele priletijo in odletijo. Zdi se mi, da ste jo pred kratkim mečkali. Ste začutili perutničke? Čeprav se s hrbtom niste posebej ukvarjali.

 

AMON: Ne vem, kaj sem držal v rokah. Čudno. (Dahne v dlani, si jih skuša ogreti.) Nekam hladne roke imam.

 

JOSE: Tam, od koder priletijo Angele, je zelo hladno. 2,7 stopinj Kelvina. Skoraj absolutna ničla, profesor.

 

AMON: Vi ste skoraj absolutna ničla!

 

JOSE: Kdor žali, naj bo prvi ponižan. (Premor.) Z najino gostjo nekaj ni v redu, imate prav. Čeprav nisem zamižal, je izginila. Mogoče sva si jo samo izmislila. Ne glede na vaše hladne roke.

 

AMON: Mogoče si je ona izmislila naju?

 

(Zaslišimo ženski glas, ki tokrat prihaja s hodnika na drugi strani odra.)

 

ŽENSKI GLAS: Ne, ni bil pok, le krčeviti vdih

ob rojstvu. In za njim še krik,

ki spremlja bolečino. Vznik

volje, da vsemirje oživi.

 

(Angela nastopi. S svojim petjem uroči moška, ki jo negibno, kot bi bila hipnotizirana, spremljata samo z očmi.)

 

Vse se budi. Iz varne postelje

začetka plane svet. In se tali.

A kar živi, ne neha se ohlajati.

Čeprav žari. In gre v oči.

 

Edino prazna smrt, ta ne boli.

In neopazna sled, da nas več ni.

 

(Amon se zbudi iz začaranosti, hoče stopiti k Angeli. Tudi Jose premaga letargijo ekstaze, zgrabi Amona in mu ne pusti k Angeli.)

 

ANGELA: Še vedno ne razumeta?

Prišla sem za oba.

 

JOSE (prestrašeno): Ste slišali, profesor? Prišla je po oba!

 

AMON: Ni rekla PO. Rekla je ZA.

 

JOSE: Pomensko ni razlike.

Važno je to, kam bova šla.

 

ANGELA: Še vedno ne razumeta?

Jaz sem resnica vsakega.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar

1 × four =